Anina provizija je drugi kinematografski celovečerec režiserja Igorja Šmida; prvi je bil Brezno (1998). Foto: Fivia/Kolosej
Anina provizija je drugi kinematografski celovečerec režiserja Igorja Šmida; prvi je bil Brezno (1998). Foto: Fivia/Kolosej
Anina provizija
Anina provizija je zgodba o intimni drami fotografke in oblikovalke Ane Mlejnik, ki jo sproži tajkunsko delovanje njenega moža Saše Mlejnika, na videz uspešnega podjetnika, ki svoje početje skriva pred ženo in njuno hčerko Lino. Foto: Fivia/Kolosej

In prav to je razlog, da ob filmskih delih, ki se poskušajo sama predstaviti za družbeno pozorna in ozaveščena, pri tem pa so prej kot resničnemu razkrivanju družbenih anomalij in krivic zavezana svojskemu "lovu na čarovnice", nemudoma postanem sumničav. Žal se vse prepogosto izkaže, da je ta sumničavost še kako utemeljena.

Prepričan sem, da vsakomur, ki ima rad filmsko ustvarjalnost, ob vzniku tovrstnih občutkov in pomislekov pred filmsko predstavo, pred vstopom v kinodvorano, kjer te čaka prvo srečanje z nekim filmom, postane nelagodno. Še prav posebej, če gre za delo domače filmske produkcije. Tega tisti, ki filmskega kritika dojemajo kot osebo, ki mora in si želi brezkompromisno kritizirati, seveda ne bodo in ne morejo razumeti. A verjemite mi, filmski kritik ima film predvsem in najprej rad. Še posebej domača filmska dela, ki so mu iz različnih razlogov blizu, in pri katerih še najbolje pozna razmere, v katerih se porajajo.

Ta uvodna razmišljanja je tokrat spodbudila premiera novega slovenskega filma, dela Anina provizija. Priznati moram, da je že sam naslov, ki neprikrito cilja na populističnega duha, saj operira z izrazi, s katerimi se danes polnijo predvsem rumeni tisk in časopisna kronika, v meni porodil določen odpor. In morda sem zaradi tega bil do filma toliko bolj kritičen in - zakaj pa ne - celo krivičen. A ob filmskem delu, ki vase zbaše vse teme in izraze kavarniških omizij, od provizij in tajkunov do beguncev in njihovega "vdora" med nas, pri tem pa zavestno stavi na njihov negativni in celo zlovešči prizvok, pa čeprav na deklarativni ravni to zanika, ne morem ostati brezbrižen in neprizadet. Vse to namreč vodi v popačenje slike realnosti.

Poglejmo si samo osrednji lik, Ano, oblikovalko in fotografinjo ter ženo prikritega tajkuna. Zame je dejstvo, da je ta oseba, intelektualka, ki kaže celo izostren družbeni čut, prikazana kot nekdo, ki niti sluti ne, kdo je v resnici njen mož, preprosto pačenje realnosti in odvzemanje dostojanstva likom, ki smo jih ustvarili. Tega pa v filmu preprosto ne maram.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).