Gravitacija, eden najbolj opevanih filmov letošnje predoskarjevske sezone, doseže, kar uspe le redkim spektaklom: človeka potegne vase do te mere, da se neha spraševati, kako je ekipa Alfonsa Cuaróna ustvarila iluzijo vesolja in lebdenja, ali ugibati, v kolikšni meri je prikaz breztežnostnega prostora zvest resničnosti (Buzz Aldrin je potrdil, da precej), ampak se pusti začarati eleganci izvedbe in agoniji v vesolju ujete protagonistke.

Obenem pa, paradoksalno, čustvena angažiranost ob zgodbi ne izhaja le iz drame, ki se odvija pred našimi očmi, ampak prav iz zavesti, kako mojstrsko je celotni spektakel skonstruiran. Iluzija, da je bilo vse skupaj dejansko posneto v vesolju, je popolnoma prepričljiva.

Sama zgodba je zato namenoma zreducirana na golo ogrodje, sestavljeno in arhetipov in znanih motivov, ki je navzoče predvsem zato, da podpira vizualno plat filma - ne preglasita je niti oba protagonista, ki sta pravzaprav tipska lika, slehernika brez (pre)specifičnih karakternih posebnosti. (Kar pa ne pomeni, da sta bila igralca izbrana naključno. Bullockova se ne skuša preleviti v načelnico Ripleyjevo iz Osmega potnika: njena junakinja je iznajdljiva, a niti pol toliko prepričana o sebi in do kosti prestrašena, Clooney pa zavestno in učinkovito igra na svojo večno karto šarma). Gravitacijo je mogoče po tej plati obnoviti v enem samem stavku: zgodba o preživetju v sovražnem okolju, v katerem se najprej zgodi ena katastrofa, nato pa cela vrsta zapletov ogroža preživetje naših junakov.

Cuarón nas v zgodbo, ki se bo razpletla v ekonomičnih 90 minutah, vrže in medias res: trije astronavti na zunanji strani lupine svojega plovila Explorer popravljajo rutinsko okvaro. Ena izmed njih, doktorica Ryan Stone (Sandra Bullock), je prvič v vesolju in je temu primerno previdna, dezorientirana in videti, kot da bo mogoče vsak hip bruhala. K sreči ima pri roki flirtajočega, dobrodušnega veterana s toplim glasom, Matta Kowalskega (George Clooney), za katerega je to zadnja misija v vesolju pred upokojitvijo. Film tako vzpostavlja vzdušje nekakšne nadrealistične spokojnosti, ki hkrati pomirja in vzbuja nelagodje: to, da astronavti duhovičijo s kontrolo na Zemlji (ki ima glas Eda Harrisa), je v grotesknem kontrastu s tem, da visijo v popolni praznini. Rodni planet je zgolj neuporabna kulisa v ozadju - ali, kot je ugotovil že "Major Tom" v tisti znani pesmi: Planet Earth is blue and there's nothing I can do. V vesolju nisi bliže Bogu, samo dlje od vsega človeškega si.

Ker je Gravitacija film z zelo premišljenim tempom, ki iz napete tišine sunkovite prehaja v peripetijo in nato spet nazaj, ne mine dolgo, preden se domine začnejo podirati. Od prvega prizora nevarnosti dalje - frčečih okruškov razstreljenega ruskega satelita - se Cuarónovo vesolje prelevi v zevajočo, peklensko praznino teme, v kateri so še eksplozije zlovešče neme, vrtoglavico vzbujajoče padci v prazno pa povzročijo prve znake slabosti, preden se (na videz prav tako breztežna) kamera Emmanuela Lubezkija spet umiri. A glede na to, da imata Kowalski in Stonova s količino kisika omejen čas, v katerem morata premostiti rastočo serijo preprek in ujeti zadnji "vlak" za Zemljo, se dogajanje v nobenem trenutku zares ne umiri. Jekleni delci, ki (vsaj v 3D-različici) drvijo naravnost v kamero, preden jo za las zgrešijo, so uporabljeni dovolj zadržano, da so učinkoviti, ne pa ceneni.

Namesto da bi ga z uporabo zvočnih učinkov zaneslo v bombastičnost, Cuarón raje - in pametneje - upošteva gluhonemost vesolja in to (navidezno) omejitev spremeni v svojo prednost. Dihanje, ki ga lahko slišimo iz notranjosti skafandrov, samo povečuje klavstrofobično tesnobnost izkušnje: medtem ko pred našimi očmi eksplodira satelit, slišimo samo vse bolj panično sopenje astronavtke, ki se skuša odriniti stran. Režiser se, podobno kot Stanley Kubrick v Vesoljski odiseji 2001, s katero je skoraj neizogibno vleči vzporednice, zanaša na izvirno glasbeno podlago; sicer na trenutke preveč pompozno glasbo je komponiral Steven Price.

Scenarij, ki ga je režiser napisal v sodelovanju s svojim sinom Jonásom, se na nekaterih mestih vseeno preveč nasloni na konvencionalne bližnjice, kakršna je tragična družinska zgodba lika Bullockove; zdi se namerno prikrojena temu, da bi nas ganila. (Obenem bi se tu dalo razbrati tudi implikacijo, da si ženska, če ne bi bila čustveno "pohabljena", ne bi izbrala tako nevarne službe.) Njena zagata služi za kontrastiranje osebne tragedije (v preteklosti) z neposredno nevarnostjo, ki odpira temo enega najosnovnejših človeških imperativov: volje do preživetja. Zakaj v brezizhodni situaciji ne bi preprosto zaprla oči in odplavala v temo? Ker je v človeka vsajen nagon, da se skuša rešiti, ugotavlja Gravitacija, ki svoj razmislek o človekovem mestu v vesolju sklene veliko bolj vitalistično in pozitivno kot pred skoraj pol stoletja Kubrick.

Gravitacija je v resnici edini film po Avatarju, za katerega se da mirno reči, da je vreden višje cene vstopnice za 3D-projekcijo. Če ne iz drugega razloga, pa zato, da se v teh časih, ko na vsakem koraku trobimo, da se "edine dobre stvari dogajajo na televiziji", spomnimo, da je tudi v kinematografski izkušnji še vedno lahko nekaj čarobnega.

Ocena: 5; piše Ana Jurc