Iztrebljevalec 2049
Zgodba se v resnici ne ukvarja s tem, kako je svet zdrsnil v znanstvenofantastično distopijo. Bežno je omenjena predzgodba, nekaj v zvezi s svetovno lakoto in sesutjem računalniških sistemov, v katerem so izginili vsi podatki. V ospredju je skrivnostna eksistencialna dilema. Kaj iz nas dela ljudi? Če to niso naši spomini, kaj je? Foto: Kolosej / Con film
Iztrebljevalec 2049
Človeške androide, torej replikante, ki so bili prepovedani že v prvem filmu, so zamenjali novejši, popolnoma zakoniti (in ubogljivi) modeli. Njihova naloga je, da lovijo zastarane modele prejšnje generacije in jih "upokojujejo". Foto: Kolosej / Con film
Iztrebljevalec 2049
Jared Leto kot srhljivi, nori prerok nam skuša spet pokazati svojo "metodno igro", a je preveč izumetničen, da bi bil zares učinkovit. Foto: Kolosej / Con film
Iztrebljevalec 2049
Še najmanj prepričljiv del zgodbe je razmislek o tem, ali se je mogoče zaljubiti v umetno inteligenco. To je seveda ideja, s katero se je Spike Jonze leta 2013 ukvarjal v drami Ona (Her). Foto: Kolosej / Con film
Iztrebljevalec 2049
Harrison Ford je sodelovanje pri nadaljevanju sprejel, še preden je film sploh imel režiserja. Foto: IMDb

Zgodovina se ponavlja: Iztrebljevalec 2049 je šel po stopinjah predhodnika in dosegel skromen premierni konec tedna v ZDA - z 32-milijonskim zaslužkom še zdaleč ni dosegel pričakovanj (čeprav je bila promocija močna, tandem Gosling-Ford pa gost v skoraj vsakem obstoječem pogovornem šovu). A upam si trditi, da se bo tudi nova nadgradnja/reinterpretacija Iztrebljevalca, tako kot njen predhodnik, sčasoma zapisala med klasike.

Iztrebljevalec 2049, ki ga ne bi mogli opisati kot golo nadaljevanje, pa tudi ne kot reboot ali preludij, je, na kratko povedano, uspešen primer "širitve filmskega vesolja", o katerih po navadi govorimo v zvezi z Maščevalci, Vojno zvezd in podobnimi. Neverjetno vplivno in inovativno mojstrovino Ridleyja Scotta si "izposodi" za odskočno desko, za dograjevanje sveta in zapolnjevanje pripovednih lukenj, ki jih prejšnja izdaja niti z različnimi (alternativnimi) zaključki ni mogla popolnoma zakrpati. Ali je Denis Villeneuve, ki se je v zadnjih letih uveljavil kot eno najuglednejših imen inteligentnega visokoproračunskega filma (Ugrabljeni, Sicario, Prihod), torej kos velikanski dediščini, ki jo je dobil v obravnavo? Z eno besedo: absolutno. V nekaterih pogledih je Iztrebljevalca celi prekosil (ali pa morda v retrospektivi prejšnji film dviga na še višjo raven).

Če nočete vedeti ničesar o zapletu filma - in bolje je, če ne veste - pred ogledom ne berite naprej.

Denis Villeneuve že takoj na začetku uveljavi svojo avtorsko voljo: ne bo sledil Scottovemu zgledu in nas dve (skoraj tri) ure izzival z eksistencialnimi ugibanji okrog tega, ali je protagonist replikant ali ne. Nedvoumno izvemo, da agent K (Ryan Gosling) je replikant. Še več: Villeneuve se temu vprašanju ne izogne niti v zvezi z "izvirnim" iztrebljevalcem, Rickom Deckardom (Harrison Ford) - jasno nam da vedeti, da to, kar smo se spraševali zadnjih 30 let - ali je Deckard "resničen" ali "sintetičen" človek - v resnici ni pomembno; poanta je popolnoma drugje.

Mirno se lahko pridružimo kričanju medmrežja: Kdaj boste dali oskarja Rogerju Deakinsu?! Pazljiva kompozicija in praktično neprekosljiva fotografija film spremenita v hibridno žival, ki je v isti sapi očitni sorodnik Iztrebljevalca in popolnoma izvirna umetnina. Sonce, ki je izginilo pod sajami in prahom, so na barvni paleti zamenjali goreči odtenki apokaliptične puščave in sivina futurističnega urbanega termitnjaka, v katerega se je spremenil Los Angeles. (Primerjave s Pobesnelim Maxom so zelo na mestu, tako kar se tiče velikopotezne vizije kot tudi odnosa do izvirnega materiala.) Scenografiji uspe pričarati popolnoma nadrealističen, distopičen svet, v katerem sta flora in favna le še daljni spomin: kar gledamo, morda ni idilično ali lepo, je pa popolnoma zvesto svoji interni logiki.

Ryan Goslin je torej K, "novejši model" replikanta, ki v imenu losangeleške policije oz. poveljnice Joshi (Robin Wright) lovi in "upokojuje" tiste pripadnike svoje vrste, ki so si dovolili preveč avtonomije. V zadnjih 30 letih (od prejšnje zgodbe) je zlobno korporacijo Tyrell nadomestilo podjetje Wallace, tovarna za replikante, popolnoma pokorne svojim človeškim gospodarjem. K je na prvi pogled čistokrvno utelešenje te tope servilnosti, a ima določeno mero ennuija, ki nakazuje neko splošno nezadovoljstvo z lastno usodo. Monotonijo njegovega vsakdana prekine osupljiva najdba, drobec preteklosti, ki bi lahko v temeljih zamajal ustaljeno razmerje moči med gospodarji in sužnji.

Znajde se v vrtincu spominov iz otroštva in preizpraševanja lastne identitete. Introvertirani Gosling je za vlogo primeren: vsako razpoloženje, misel, lahko posreduje že z bežnim pogledom, brez karikirane intenzivitete. V filmu, ki deluje izredno hladno, mu uspe pridobiti gledalčevo naklonjenost, kar ni majhen dosežek. Je pa zato za klišejsko karikaturo poskrbel Jared Leto kot slepi tajkun, ki je rešil težavo svetovne lakote. Veliko učinkoviteje bi bilo, če bi vlogo glavne negativke scenarij prepustil njegovi pribočnici, smrtonosni replikantki Luv (Sylvia Hoeks). (V filmu je v resnici kar nekaj ženskih vlog, a jih promocija sploh ne izpostavlja.)

Vse niti Villeneuveovega hladnega, zelenja oropanega sveta se vedno znova vračajo k enemu samemu vprašanju - in to vprašanje ni, kdo je replikant in kdo človek, ampak, kaj človeka sploh dela človeškega, "resničnega". Mu avtonomijo dajejo njegovi spomini in sanje? Ga opredeljuje njegova sposobnost ljubiti? (K, ki je replikant, ljubi Joi (Ana de Armas), ki je zgolj hologram in/ali umetna inteligenca, a mu očitno vrača čustva.) Lahkih odgovorov tukaj ni, tako kot tudi ni vprašanj, na katera bi se dalo odgovoriti s simboliko sanjskega samoroga ali origamija.

Iztrebljevalec 2049 je med drugim tudi akcijski film z najmanj akcije letos: dobri dve uri mineta, preden se Harrison Ford sploh pojavi v kadru, in takrat smo že skoraj pozabili, da smo ga sploh čakali. (Njegova vloga ni samo nostalgični pomežik prejšnjemu filmu: v zadnje dejanje zgodbe vnese vitalno energijo, cinizem pomešan z voljo do preživetja.)

Večino prizorov pred tem redkobesedni K tava med ruševinami svojega sveta in išče namige o tem, kam je izginil Deckard in kaj se je zgodilo z Rachael. Tudi tisti akcijski prizori, ki nam jih Villeneuve vendarle odmeri, so veliko manj zanimivi od eksistencialne groze, ki na gledalca nalega v mirnejših segmentih.

Iztrebljevalec 2049 morda ni popoln film: na trenutke se zdi, da je režiser žrtvoval kako poglavje zgodbe in raje sledil osupljivim vizualnim konceptom ali zanimivim kompozicijam. Seveda pa je forma obenem tudi vsebina; zapuščena igralnica, v kateri "živijo" hologrami Franka Sinatre, Marilyn Monroe in podobnih estradnikov, osamljenost in eksistencialno praznino ponazori učinkoviteje od vsakega dialoga. Kar niti slučajno ne pomeni, da Villeneuve ponuja samo vajo iz sloga - posnel je inovativno, na trenutke nepričakovano in pogumno reinterpretacijo klasike, iz katere cel žanr krade že desetletja. Skoraj pozabili smo že, da je znanstvena fantastika lahko še veliko več kot samo eksplozije in izpopolnjena vesoljska plovila.

Ocena: -5, piše Ana Jurc