Režiser Todd Haynes, ki je do zdaj že posnel filme Žametne noči, Daleč od nebes in Carol, je za Kabinet čudes v Cannesu požel triminuten aplavz – morda tudi zato, ker na neki način najbrž bežimo vsi, pa naj bo v film ali kam drugam. Kabineti čudes so lahko muzeji, kinoteke, gledališča, antikvariati, zbirke redkih rastlin, metuljev, kamnov iz vesolja ali miniaturni modeli mest; ko zbiramo in razvrščamo, življenje vsaj delno in vsaj začasno spravimo v red, četudi se kot celota temu še naprej upira.

Kabinet čudes preplete zgodbi otrok, prvo iz dvajsetih in drugo iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, in je zastavljen kot uganka. Zgodbi sta si neverjetno podobni, a kako sta med seboj povezani? Oba otroka, Ben in Rose, sta na svoj način siroti, oba pobegneta od doma, da bi našla tisto, kar jima manjka, a zatavata v kabinet čudes, ameriški prirodoslovni muzej, ki morda ni tisto, kar sta iskala, je pa dovolj osupljiv, da na vse vsaj za nekaj časa pozabita.

Vzporedni pripovedi delujeta tudi kot posvetilo filmom, ki so nastajali v dvajsetih in sedemdesetih: Rosina zgodba se odvije kot nemi film, ki leta 1929 že izumira – nanj se ne sklicuje le s črno-belo fotografijo, temveč tudi v smislu čustev in gestikulacije. Benov del po drugi strani spominja na filme iz sedemdesetih, ki so postavljeni na ulico, z intenzivnimi barvami, grobo površino in newyorškim poletjem, ki je videti, kot bi bilo posneto na film kodachrome. Obe pripovedi sta v večjem delu nemi: le, da je druga videti kot različica nemega filma iz sedemdesetih, s pripadajočimi barvami, glasbo, nastopajočimi, scenografijo in fotografijo.

Knjižno predlogo za Kabinet čudes podpisuje Brian Selznick, pisatelj in ilustrator, ki ga poznamo že iz Scorsesejevega Huga. Obe zgodbi izvirata iz iste zakladnice idej, obe pripovedujeta o sirotah, ki jih čakajo fantastične dogodivščine, polni sta zaljubljenosti v film in filmsko ter sanjarita o svetu, ki je kot iz škatlice.

Kot iz škatlice je tudi Kabinet čudes: spremljamo natančno uglašeni pripovedi, ki druga drugo slogovno zrcalita; otroka sta pametna, rahločutna, a brez smisla za humor, v njima je le angelsko trpljenje in nobene vražje iskrivosti. Haynes v svojem filmskem kabinetu čudes ne dovoli naključnega potikanja, temveč le vodeni ogled; in četudi naj bi bili gonilni sili filma sanjavost in romantičnost, sta v primerjavi s premišljenostjo in narejenostjo filma na koncu povsem pretihi in premalo spontani, da bi ju zares lahko občutili tudi gledalci.