Po komercialnem uspehu Pepelke v režiji Kennetha Branagha (2015) se je studiu Disney naposled posvetilo, da bi bilo smiselno svoje zmogljivosti za megalomanske superprodukcije z orjaškimi proračuni in vojsko računalniških animatorjev ponuditi režiserju, ki se v kolesju velike mašinerije že znajde: Jon Favreau je posnel dva Iron Mana - a tudi, da ne bi imeli mogoče popolnega zaupanja vanj, Kavboje in vesoljce).

Vprašanje, ali je še ena adaptacija zbirke zgodb Rudyarda Kiplinga sploh potrebna, je bilo pred pričujočim podvigom pogosto zastavljeno in na mestu: Knjiga o džungli je reden gost kinematografov. Igrani film iz leta 1942 je z leti pridobil status klasike, medtem ko je animacija iz leta 1967 eden najprepoznavnejših Disneyjevih celovečercev do danes. Obenem je trenutna moda pretvarjanja animiranih vsebin v igrane filme tvegano početje: če je bila omenjena Pepelka čisto soliden izdelek in Zlohotnica (2014) fantastična feministična reinterpretacija mita, pa se je Alica v Čudežni deželi pod taktirko Tima Burtona (2010), denimo, spremenila v preveč nabuhel, votel spektakel.

Največji dosežek nove Knjige o džungli je, da je znala spretneje od večine visokoproračunskih produkcij ujeti ravnotežje med spektaklom (pobeg iz templja opičjega kralja, divji dir bivolov in divji pregoni po drevesnih krošnjah), humorjem in čustvi. Osvežujoče je, da nismo priča zgolj in samo poplavi praznih posebnih učinkov, s katerimi bi se maskiralo trhlo ali neobstoječe dogajalno ogrodje. Vizualna magija niti za trenutek ne skuša zasenčiti zimzelene - sicer na trenutke klišejske - zgodbe o pomenu prijateljstva, poguma, družine, skupinskega dela in predvsem strpnosti, pa čeprav so njeni glavni igralci "samo" živali. (V 21. stoletju se je ustvarjalcem k sreči uspelo znebiti kolonialističnega podtona Kiplingove zgodbe in s tem povezanega sporočila, da "naj se svoji držijo s svojimi".)

Tehnologija, ki je fantastična - ha, se spomnite, kako smo bili navdušeni nad enim samim virtualnim tigrom v Pijevem življenju (2012)? - v nobenem trenutku ne ugrabi zgodbe, ampak je zgolj in samo orodje, ki mora zgraditi neverjetno realistično, veličastno, temačno džunglo, v kateri nevarnost preži izza vsake vitice in kamna. (Mimogrede: zaradi nekaj precej strašljivih prizorov se film ne zdi primeren za najmanjše otroke.)

Vsem znane zgodbe najbrž ni treba posebej poudarjati: "otroškega mladiča" Mavglija je v gozdu našel lakonični panter Bagira in ga predal volkovom, ki so ga vzgojili kot svojega. Leta minevajo v slogi, a ko se nekega dne vse živali - v obdobju začasnega premirja - zberejo ob ribniku, je marsikatera vrsta do dvonogega tujca nezaupljiva. Najbolj razdražen je orjaški, iznakaženi tiger Šir Kan, ki je odločen, da bo človečka eliminiral, še preden odraste v potencialno nevarnega Človeka. "Mar ni moj obraz zadosten dokaz tega, česa je Človek zmožen?" zarenči in pokaže svoj razbrazdani, brazgotinasti gobec ...

Scenarij Justina Sparksa, ki si za odskočno točko očitneje kot Kiplingovo predlogo izposodi slavni animirani film, še dodatno poudari izvrstna porazdelitev vlog. Novinec Neel Sethi je izrezan Mavgli: njegov nastop je dinamičen in samozavesten, še posebej, če si človek predstavlja, da je v resnici edina "resnična" stvar, ki jo vidimo v filmu, in da je vse skupaj posnel pred zelenim platnom in v studiu. Zaradi njegove otroško naivne, iskrene interakcije z živalmi lahko gledalec sprejme premiso, da imajo Bagira (Ben Kingsley), Balu (Bill Murray), Šir Kan (Idris Elba), kralj Louie (Christopher Walken) in Kaa (Scarlett Johansson) človeške značaje in govor. Sparks se tudi zavestno izogne pretirani sladkobnosti: Murrayjev Balu, denimo, ni samo dobrodušen lenobnež, ki brunda o "bare necessities", ampak tudi potuhnjen manipulator, ki Mavglija odvrne od njegovega poslanstva, da bi mu fantič pomagal priti do zaloge medu.

Najslavnejši songi so v filmu ohranjeni, a k sreči dovolj okleščeni, da se vse skupaj ne spremeni v muzikal. Kralj Louie, na primer, delček svojih slavnih verzov samo odrecitira; Christopher Walken ga zgolj z glasom spremeni v nekakšnega opičjega polkovnika Kurtza, nevarnega psihopata z megalomansko misijo, dobiti "rdeči cvet" (ogenj) in zavladati džungli.

Andy Serkis, ki bo še eno (!), ločeno adaptacijo Knjige o džungli režiral za studio Warner (film prihaja leta 2018), se lahko upravičeno boji konkurence. Sodeč po navdušenih prvih odzivih na Favreaujevo interpretacijo, bo skoraj nemogoče, čez pičli dve leti ponuditi novo in drugačno, ki bi jo lahko zasenčila. Osebno se že zdaj bolj veselim nadaljevanja Disneyjeve franšize, ki je trenutno že v predprodukciji.

Ocena: 4,5; piše: Ana Jurc