Zaščitni znak Grete Gerwig so postale vloge brihtnih, klepetavih Newyorčank, ki pod krinko samozavesti skrivajo globoko brezno strahov in dvomov. Maggie ima načrt je prav tak film. Foto: Fivia/Kolosej
Zaščitni znak Grete Gerwig so postale vloge brihtnih, klepetavih Newyorčank, ki pod krinko samozavesti skrivajo globoko brezno strahov in dvomov. Maggie ima načrt je prav tak film. Foto: Fivia/Kolosej
Maggie ima načrt
Za Julianne Moore je to že druga vloga profesorice na elitni univerzi Columbia v nekaj letih. A Georgette bi težko bila bolj drugačna od protagonistke drame Še vedno Alice. Foto: Fivia/Kolosej
Greta je obsedena z načrtovanjem in usmerjanjem lastnega življenja in sprva se zdi, da je "načrt" iz naslova njena želja po otroku. Foto: Fivia/Kolosej
John, prototip "seksi porednega fanta" med akademiki (kot nam povejo v filmu), je med drugim silen oboževalec Slavoja Žižka. A ne pričakujte cameovloge ... Foto: Fivia/Kolosej

Rebecca Miller ima vajeti žanra, ki se ga loteva, trdno v rokah: Maggie ima načrt se naslanja na klasične elemente filmov Woodyja Allena ali Noaha Baumbacha (oba omenjena avtorja sta, zanimivo, v preteklosti delala z Greto Gerwig, filmsko Maggie: Allen v Rimu z ljubeznijo in Baumbach v indiedrami Frances Ha, po kateri igralko najbrž najbolj poznamo). Njeni protagonisti, usidrani na Manhattan in v Brooklyn (ki sta dosledno "očiščena" vseh nefotogeničnih elementov), so pisci in akademiki, ki se v tipično woodyjevskih dialogih osvajajo in odbijajo z dolgimi intelektualističnimi razpredanji. V že neštetokrat videnem koktajlu naključnih srečanj, vsakdanjih banalnosti in glasbenih motivov Rebeca Miller išče nov pristop k staremu filmskemu tropu ljubezenskih trikotnikov - in na koncu ustvari film, ki ni zgolj hommage (nekdanji?) veličini Woodyja Allena.

Osnovna premisa filma je zgrajena na šarmu njegove rahlo zmedene, boemske protagonistke v babičastih jopah in pisanih najlonkah. Maggie je lik, ki ima ogromno skupnega s Frances Ha; Greta Gerwig ni ravno kameleonka, pač pa ena tistih igralk, ki nam skozi vsako vlogo - v obliki malih posebnosti in tikov - kažejo predvsem same sebe.

Maggie je torej mlada univerzitetna profesorica, ki ve, kaj hoče od življenja (ali pa si to vsaj domišlja): namesto da bi se prepustila toku usode, hoče postati mama takoj, pri čemer bo za darovalca sperme uporabila svojega znanca (Travis Fimmel). A nato ji pot prekriža John (Ethan Hawke), starejši kolega in avtoriteta na področju "fikto-kritične antropologije", ki je (seveda) "ujet" v nesrečen zakon s hladno, ekscentrično akademičarko Georgette (Julianne Moore). Neizbežna romanca je reinterpretacija allenovskega standarda: narcisoidnež v primežu krize srednjih let se zaplete z malce prismuknjeno mladenko. To k sreči ni celotni zaplet; ko si protagonista izpovesta ljubezen, skočimo tri leta v prihodnost, ko sta že poročena in starša svetlolasi dveletnici (ter skrbnika najstnikoma iz Johnovega razdrtega zakona).

Ethan Hawke vlogo brbljavega, vase zaverovanega intelektualca pač obvlada do potankosti (spomnimo se samo na trilogijo Richarda Linklaterja, v kateri sta se zaljubljala in odljubljala z Julie Delpy). V resnici si John želi samo, da bi lahko v miru pisal svoj roman - in partnerico, ki bi z urejanjem praktičnih banalnosti vsakdanjega življenja podpirala njegovo genialnost. Njegova prva žena, nevrotična diva skandinavskega rodu, ki jo Julianne Moore s svojo velikopotezno interpretacijo potisne na rob karikature, česa takega seveda ni bila zmožna, zato jo je tudi zapustil. Skrivnost večne ljubezni za moškega očitno ni v inteligenci, privlačnosti ali kemiji med partnerjema, nam s pomežikom sporoča Millerjeva, ampak v tem, da ženska dovolj zavzeto pahlja njegov ego.

Georgette, ki si je svojo garderobo pernatih plaščev očitno izposodila od Björk, je komična kombinacija stoičnosti in sentimentalnosti, avtoritarna alfaženska, ki na tihem hrepeni po tradicionalnih romantičnih klišejih. Moorova jo upodobi kot daljno sorodnico Maude iz Velikega Lebowskega z generičnim skandinavskim naglasom, a večinoma deluje predvsem kot komičen vložek, in ne kot tridimenzionalna osebnost.

Ko se tudi Maggie nazadnje naveliča Johnove narcisoidnosti in stereotipne delitve vlog spolov, v katero je zapadla, naplete velikopotezni načrt iz naslova: spetljala ga bo z njegovo nekdanjo ženo in se tako otresla krivde za razpad svojega razmerja. Njena spletka sicer ne privede do kake silne katarze (za gledalca), pač pa zgolj do generičnih ugotovitev o tem, da se na koncu vedno vse izteče tako, kot je bilo od nekdaj "usojeno".

Film, ki se ne poglablja pretirano v spreminjajočo se dinamiko sodobnih odnosov, je povsem gledljiva štrena, ki bi bila še bolj duhovita, če bi Millerjeva v scenariju več prostora odmerila Mayi Rudolph in Billu Haderju, zvezdama oddaje Saturday Night Live. Komedija značajev, ki (brez zlobe) brije norce iz hiperizobraženih Newyorčanov in njihovih "težav razvitega sveta".

Ocena: 3; piše Ana Jurc