Maskerji so Renée Zellweger za vlogo opremili s protetično konico nosu, rjavimi lečami za oči in kratko lasuljo, kar je bila v resnici še zelo zadržana uporaba njihovih rekvizitov. Foto: IMDb

Žanr je skoraj brez izjeme podvržen standardni (in preverjeni) formuli, od katere se ne odstopa za nobeno ceno. Zakaj bi Hollywood spreminjal nekaj, kar vedno znova vžge? Edino, po čemer lahko te formulaične izdelke sploh še ločimo med seboj, so stopnje angažiranosti zvezdnika v naslovni vlogi. In v tem pogledu je Judy sočuten, relativno intimen portret, ki se ne zateka k voajerizmu.

Rocketman

Po letih odsotnosti od javnega življenja se oskarjevka Renée Zellweger vrača v zgodbi, ki popisuje sklepno etapo v življenju Judy Garland, obdobje, ko je zvezdnica na vse pretege iskala način, kako obdržati skrbništvo svojih otrok. Iz obupne potrebe po zaslužku je sprejela vabilo v London, kjer so se njeni koncerti izkazali za – milo rečeno – nepredvidljive spektakle.

Debatirati bi se dalo o tem, koliko je Renée Zellweger v resnici podobna ikonični, neštetokrat imitirani Judy Garland in v kolikšni meri se sploh trudi posnemati njen pevski razpon in manirizme. Dandanes je že skoraj obvezen predpogoj, da zvezdnik v glasbeni biografiji sam izvede vse pevske točke, kar pogosto samo še dodatno podčrta nezadostnost tovrstnega početja (glej: Taron Egerton kot Elton John v Rocketmanu).

Še pred premiero filma je Judyjina hčerka Liza Minnelli prek objave na Facebooku javno dala vedeti, da projekta ne podpira, da ga nikoli ni odobrila in da ni v življenju spregovorila niti besede z Renée Zellweger. V filmu se njen lik pojavi v enem samem prizoru; igra jo Gemma-Leah Devereux. Foto: IMDb

Če odmislimo kratko pričesko in sijajne hlačne kostume, Zellweger torej na videz ni izrezana Judy, kaj šele, da bi ujela njen glasovni razpon iz najboljših časov (ki pa jih film tako ali tako ne prikazuje). Morda zveni protislovno, a ravno zaradi odsotnosti praktičnih in posebnih učinkov, s katerimi tovrstni filmi pogosto osedlajo in zamaskirajo igralce, si Zellweger izbori dovolj svobode, da seže onkraj cenenega oponašanja in poišče globlje bistvo svojega lika.

Režiserja Ruperta Goolda je očitno bolj zanimala karakterna drama kot pa gola biografija, kar je največji adut filma – in razlog, da je tako lahko navijati za naslovno junakinjo, čeprav je popolnoma jasno, da je bila proti koncu svojega življenja razvalina zaradi posledic alkoholizma, mamil, nespečnosti in travm iz otroštva. Zaradi svoje krhkosti in samodestruktivnosti je vredna sočutja, a nikoli ni prikazana kot avša, ki se ne bi zavedala svojega položaja. Film ne skriva, da je bila Judy proti koncu zapita, zahtevna in nepredvidljiva – a obenem poudari tudi njeno človeško toplino in občutek za humor; junakinje nikoli ne reducira na stereotip "histerične dive".

Judy Garland je zaradi nenamerno prevelikega odmerka mamil umrla leta 1969, manj kot leto dni po dogodkih, prikazanih v filmu. Stara je bila 47 let. Foto: IMDb

Scenarij, ki ga je Tom Edge spisal po predlogi drame End of the Rainbow, iz londonskega obdobja Judy Garland občasno preskakuje v pozna trideseta in štirideseta leta, ko je bila mala Judy (Darci Shaw) otroška zvezda pod okriljem tradicionalnega sistema velikih studiev. Louis B. Mayer (Richard Cordery) in njegovi pribočniki so malo zvezdnico mikromenedžirali s poživili, uspavali in prisilnimi dietami – in to se je usedlo tako globoko, da se še trideset let pozneje komaj prisili ugrizniti v kos torte. Poleg spominov na otroštvo Judy odkljuka tudi vse preostale obvezne elemente žanra: družinske prepire, v katerih se razbija steklenino, razkol z najbližjimi, tragični padec, obožujoče množice in (vsaj začasno) zmagoslavje kot posmeh v brk vsej agoniji.

Leta 1968 je Judy Garland praktično brez prebite pare in doma, tik pred tem, da izgubi skrbništvo svojih dveh mladoletnih otrok. Ne preostane ji drugega, kot da se odpravi v London, kjer naj bi s serijo nastopov zaslužila dovolj, da se spet postavi na noge. Britanski oboževalci jo pričakajo z navdušenjem, a Judy je izgubljena v meglici nespečnosti in odvisnosti. Foto: IMDb

Judy je torej film, ki ga Zellweger nosi na svojih drobnih, zgrbljenih ramenih; videti je, kot da jo bo strl že najmanjši fizični napor; protipol tej krhkosti so njene melodramatične geste in sarkastični dovtipi. ("Kaj vzamem za depresijo? Novega moža. Po navadi se ne obnese.") Kadar je v kadru prostor še za koga drugega, boste opazili Rufusa Sewella kot Judyjinega nekdanjega moža in Jessie Buckley kot londonsko asistentko Rosalyn, ki je morala Judy vsak večer spraviti na oder, pa čeprav včasih proti njeni volji. Zanimiv odnos med Judy in Rosalyn bi lahko bil bolj razdelan, saj je med njima toplina in kemija, kakršne protagonistka nima z nikomer drugim pred kamero. Pod črto je Judy pač monodrama in nobeden od stranskih igralcev ne dobi vloge, v katero bi lahko zares zagrizel.

Tu je še gejevski par Dan (Andy Nyman) in Stan (Daniel Cerqueira), Judyjina največja oboževalca, ki nekega večera čakata na avtogram pred dvorano, nekaj ur pozneje pa v svojem stanovanju za osamljeno pevko kuhata (ponesrečeno) omleto. Sladkobna epizoda izriše simbiotični odnos med zvezdnikom in njegovim občinstvom, ki v taki obliki dandanes ni več mogoč, in pa spomni na status Judy Garland kot ikone v LGBTQ-skupnosti. Dan in Stan se bosta (žal) vrnila še v sklepnem prizoru filma, ki je sicer dobronameren (Judy dobi dostojanstven poslovilni trenutek, kakršnega ji življenje ni namenilo), a tako sentimentalno pretiran, da pokvari brezkompromisnost igralkinega dela v dveh urah pred tem.

Judy se je v življenju poročila kar petkrat – le malo pred smrtjo jo je osvojil 12 let mlajši Mickey Deans (Finn Whitrock). Najprej je kazalo, da bi zanjo sklatil zvezde z neba, a so se njegove obljube izkazale za prazne. Foto: IMDb

Judy po pripovedovalski, režijski ali estetski plati ni nič drugega kot konvencionalen, gledljiv film, ki ne pove ničesar zares novega ali šokantnega o svoji portretiranki. Zdi se, kot da so imeli ustvarjalci preveč naklonjenosti do Judy, da bi pokazali, kako zelo hudo je bilo z njo proti koncu – ali pa morda samo niso hoteli posneti eksploativnega filma, ki bi se naslajal nad bedo "padle ženske".

Edina presežna vrednost projekta je v tem, da je eden od redkih biografskih filmov, ki niso le golo oponašanje, za kar bo Akademija Renee Zellweger prav gotovo nagradila z nominacijo, najverjetneje pa tudi z oskarjem. Hollywood ima konec koncev najraje zgodbe o samem sebi in svojih mitih, in Judy ni subverziven film, ki bi to mitomanijo zares preizpraševal (čeprav ima za kaj takega ogromno nastavkov). Po eni plati je pred nami prikaz tega, kako je kolesje sistema strlo ranljivega otroka, a obenem vseeno ni dovolj kritičen film, da bi zares spodkopal samopoveličujoče mite industrije sanj.

Bi si želeli pri podeljevanju najodmevnejše nagrade v filmskem svetu manj togosti in predvidljivosti? Prav gotovo, a – tako kot pri Jokerju Joaquina Phoenixa – vsaj ne bomo mogli trditi, da ni šla v roke nadarjenega igralca.

Ocena: 3,5.