Od Rocketmana ne pričakujte pronicljivega psihološkega portreta Eltona Johna – lahko pa ga "berete" kot hipotezo, da je (pogosto neznosni) žanr muzikala najprimernejši ravno za glasbene biografije. Ne delajmo se, da smo prišli zaradi česa drugega kot zaradi glasbe.

Elton John je leta 2012 v nekem intervjuju izjavil, da bi najraje videl, da bi ga v filmu igral Justin Timberlake. Na različnih točkah predprodukcije so bili v igri za naslovno vlogo tudi Tom Hardy, James McAvoy in Daniel Radcliffe. Foto: IMDb
Filmska recenzija: Bohemian Rhapsody

Čeprav so nas ustvarjalci Rocketmana na vse pretege odvračali od pretiranih primerjav z Bohemian Rhapsody (tudi s pikro opazko, da "Egerton dejansko sam poje" – v nasprotju z manipuliranim in remiksanim vokalom Ramijem Malekom, je bil neizrečeni del te misli), se pregovornega slona v sobi ne da ignorirati. Tudi zato, ker je Rocketmana režiral nepodpisani sorežiser Bohemian Rhapsody, Dexter Fletcher. Ključna razlika med njima je v tem, da nam je bil Singerjev film prodajan kot gola resnica (čeprav so mnogi opozarjali na številne faktografske netočnosti), medtem ko Fletcher že z žanrom muzikala nakaže, da je njegov film domišljijska reinterpretacija portretirančevega življenja.

Film se skrajno naklonjeno ozira na Eltonovo dolgoletno prijateljstvo in partnerstvo s tekstopiscem Berniejem Taupinom – bil je edini, ki zvezdnika ni zapustil, ko je bilo zabav konec in je privolil v rehabilitaciji. Foto: IMDb

Megalomansko uspešna biografija Freddieja Mercuryja je bila predvsem trepljanje egov dveh od treh še živečih članov skupine Queen, in kar je še veliko huje, cinična rekvalifikacija lika enega največjih zabavljačev in kvirovske ikone vseh časov v samozanikujočo in skesano karikaturo. Pazljivo je v scenarij vpletla vse referenčne alineje iz ogromnega glasbenega kataloga Queenov, a je to storila brez kakršne koli domišljije ali razumevanja procesa ustvarjanja glasbe. Rocketman ima cel kup pomanjkljivosti, a neinovativnosti pri uporabi glasbe mu ne moremo očitati, prav tako ne ovinkarjenja v zvezi s homoseksualnostjo.

S sprenevedanjem film ne izgublja časa: Elton John (Taron Egerton) v kader zakoraka v oprijetem, bleščičastem oranžnem dresu, z angelskimi krili in hudičevskim rogovjem. Ne manjkajo niti vpadljiva očala, od nekdaj zaščitni znak pevčevih odrskih nastopov. Zelo lahko bi bilo sklepati, da se v tem uvodnem prizoru po zatemnjenem hodniku spušča na stadionski podij – v resnici pa se znajde v majhnem krogu resnobnih obrazov: na sestanku Anonimnih alkoholikov. "Ime mi je Elton Hercules John in sem alkoholik, bulimik, odvisen sem od kokaina, pa tudi od nakupovanja ..." Posneti film o Eltonu Johnu in se izogniti spektaklu bi bilo konec koncev nič manj kot zločin.

Na premieri na filmskem festivalu v Cannesu so kritiki film sprejeli pretežno pozitivno. Foto: IMDb

Točka vstopa v zgodbo je torej Eltonovo pregovorno "dno" oziroma točka preobrata nekje na koncu osemdesetih; ta pripovedni prijem scenaristu Leeju Hallu omogoči, da selektivno preskakuje med najzanimivejšimi poglavji iz pevčevega življenja – začenši z nesrečnim otroštvom malega Reginalda Dwighta (Matthew Illesley) in njegovimi prvimi urami klavirja.

Najlepši dokaz trajnosti Eltonovih antologijskih uspešnic je že to, da preživijo in učinkujejo tudi v inferiorni izvedbi. Foto: IMDb

Medtem ko si postopoma snema rogovje in drugo okrasje, se Elton spominja svoje zajedljive matere (Bryce Dallas Howard) in skoraj stripovsko zlobnega očeta (Steven Mackintosh) ter odkritja nadarjenosti za glasbo, ki mu je spremenilo življenje. A dickensovsko trpljenje ("Oči, ali me boš kdaj objel?") že v naslednjem hipu zaniha v svoje diametralno nasprotje, kot je na primer nadrealistična plesna koreografija gospodinj v zaspanem predmestju, kjer je Reginald odraščal.

Rocketman nas bo s tako šokterapijo kar nekajkrat opomnil, da imamo v enaki meri opravka z biografijo in fantazijo, zgodovino in mitom. Je prizor dramatično osvetljenega fantiča, ki svojemu očetu poje I Want Love, karikirano melodramatičen? Absolutno, a izogibanje absurdu bi bilo brezpredmetno.

V dveurni film je stlačeno maksimalno število Eltonovih uspešnic – mnoge med njimi sicer niso poustvarjene v integralni obliki, a Taron Egerton da zelo očitno vsakokrat vse od sebe. Ker so tokrat sklenili, da ne bodo uporabili izvirnih vokalov, lahko igralec v vsem znane šlagerje vnese delček sebe. Njegovega glasu nihče ne bo zamenjal za Johnovega, a nekako uspe ujeti eksplozivno energijo in čustva, skrita v glasbi. (Najlepši dokaz trajnosti Eltonovih antologijskih uspešnic je že to, da preživijo in učinkujejo tudi v tej inferiorni izvedbi.) Rocketman je na trenutke tako sentimentalen, da meji na samoparodijo, a mu je treba priznati, da glasbe nikoli ne obravnava kot dodatno opombo, kot postranski element zgodbe – glasba v celoti prežema bistvo filmskega Eltona Johna. Vprašanje osebnega okusa je, ali vam bodo pri srcu drobci magičnega realizma: med koncertno izvedbo Crocodile Rock, denimo, cela dvorana s pevcem vred lebdi par deset centimetrov nad tlemi.

Osrednji antagonist je manipulatorski, izkoriščevalski lik menedžerja Johna Reida (Richard Madden) – istega Reida, ki se pojavi tudi v Bohemiah Rhapsody (tam je odpuščen, ko Mercuryju predlaga samostojno kariero.) Foto: IMDb
Vsak stranski lik v filmu je enodimenzionalna silhueta z jasno funkcijo: babica kot podpora, mendežer kot zlobni izkoriščevalec, Bernie Taupin kot neomajni zaveznik, Eltonovi starši kot diametralno nasprotje družinske topline. Foto: IMDb

Še en močan argument v prid filma: producenti se tokrat niso ustrašili ameriške cenzorske oznake R ("neprimerno za mladoletne"), ki se ji hollywoodski mainstream v iskanju kar najširšega občinstva ogiba v širokem loku. Eltonova spolna usmerjenost in spolno življenje sta podana v nedvoumnih terminih, in načeto je celo vprašanje, kako so dolga leta prikrivanja pravega jaza vplivala na pevčevo sposobnost navezovanja pristnih stikov. V primerjavi s prizori heteroseksualne spolnosti v komercialnih filmih gre še vedno za skrajno decenten pristop k temi, a napredek je viden. Pomaga tudi prepričljiva kemija med Egertonom in Richardom Maddnom.

Daleč najustvarjalnejša komponenta filma ‒ poleg seveda glasbe ‒ je kostumografija, za kar pa lahko zasluge v manjši meri pripišemo kostumografu Julianu Dayu in v večji kar samemu Eltonu Johnu in njegovemu neprekosljivemu arhivu sijajnih oblačil. Enciklopedičen sprehod skozi modno revijo kostumov, ki se jih spomnimo iz videospotov in fotografij, je eden od vrhuncev filma, a ga težko pripišemo (tej) ustvarjalni ekipi. Morda je to pozitivna plat močne vpletenosti samega Eltona Johna v projekt; druga plat medalje je sam lik protagonista, ob katerem je očitno, da je imel portretiranec veliko besede pri tem, kako naj se ga prikaže (in ne mislimo samo naštevanja vsega njegovega dobrodelnega udejstvovanja med odjavno špico.) Elton John je, tako film, ena od največjih osebnosti v zgodovini popularne glasbe – pa čeprav nikoli zares ne vidimo norije, ki jo je povzročal med oboževalci; zgodba je klavstrofobično skrčena na Eltona in njegov najožji krog, brez širšega konteksta.

Lahko Taron Egerton ponovi uspeh Ramija Maleka in se uspešno poteguje za igralskega oskarja? Od naslednje sezone nagrad nas sicer ločijo še dolgi meseci. Foto: IMDb

In če Rocketman v umetniški integriteti zlahka presega zgoraj omenjeno hagiografijo Freddieja Mercuryja, pa je treba povedati, da ne seže onkraj klasične matrice džuboks filma, na katero se bomo očitno morali (spet) navaditi: leta naivnosti, ki jim sledi zdrs v droge, seks in rokenrol, na koncu pa je vse skupaj zašpiljeno z odrešilno močjo ljubezni in/ali umetnosti. Feni hočejo pesmi – in dokler film vsaj dostojno odkljuka ta del enačbe, se mu za rentabilnost ni treba bati.

Ocena: 3; piše Ana Jurc