Scenarist in režiser Alain Guiraudie je bil za Neznanca z jezera na letošnjem festivalu v Cannesu nagrajen s priznanjem za režijo v sekciji Un certain regard, podelili pa so mu tudi priznanje
Scenarist in režiser Alain Guiraudie je bil za Neznanca z jezera na letošnjem festivalu v Cannesu nagrajen s priznanjem za režijo v sekciji Un certain regard, podelili pa so mu tudi priznanje "queer palm". Foto:
Franck se rad zapleta v pogovore s svojim novim prijateljem Henrijem - a le, dokler na obzorju ne zagleda kakega lepotca.
Prve pol ure filma Guiraudie posveti vzpostavljanju sveta, v katerem kraljujejo frontalna golota, pomenljivi pogledi in nezakrita erotika; v nadaljevanju se posveti raziskovanju narave poželenja in zaljubljenosti.
Ker se je veliko ljudi pritožilo zaradi eksplicitne (čeprav ilustrirane!) narave plakatov za film, so jih v Franciji morali umakniti z nekaterih postaj metroja.

Film, ki v mikrokozmosu gejevske skupnosti raziskuje teme strasti, smrti in poželenja, zaznamujeta estetska askeza, sorodna filmom Michaela Hanekeja, in premišljena kompozicija, ki tudi v odprtem okolju bukolične narave vzbuja neoprijemljiv občutek klavstrofobije. Dialogi so okleščeni na goli minimum: Guiraudie zgodbo raje kot z besedami pripoveduje z izčiščenimi, minimalističnimi prizori, ki jih ne obteži s svojo lastno interpretacijo.

Dogajanje je postavljeno na odročen jezerski breg nekje v Franciji, kamor homoseksualci hodijo "novačit" (tako je prevajalec poslovenil angleški cruising oz. francoski draguer) prostovoljce za priložnostni seks v bližnjem gozdičku ter se med posameznimi izleti v grmovje še malo posončit na nudistični plaži. Guiraudie vzpostavlja intimno, čeprav anonimno okolje popolnoma odkrite homoerotike, kjer ni prostora za inhibicije in tabuje (z zelo nazornimi prizori oralnega seksa in celo ejakulacije to zahteva tudi od občinstva). Seks zavzema cel diapazon od gole telesnosti do potlačene želje, nežne romantike in celo komičnega učinka (v obliki na stran odrinjenega voajerja, ki je samo hotel biti vključen). Obenem jezero moškim služi kot nekakšna družabna platfoma stran od zadušljivega mesta, kjer se spletejo prijateljstva, formirajo zveze, včasih celo nekakšna različica monogamije. In kjer je monogamija, se stvari kmalu zakomplicirajo. Še posebej, ker je tu seveda še osrednji motiv umora, zaradi katerega se pastoralni prizor s prihodom noči spreminja v grozeče leglo nevarnosti, ki prežijo v visoki travi.

Franck (Pierre Deladonchamps) je privlačen, a precej tih in brezizrazen moški v zgodnjih tridesetih; zase trdi, da ni "reden obiskovalec plaže", a vseeno se zdi, da se vsak dan znova znajde na njej. Njegovo pozornost v hipu pritegne Michel (Christophe Paou), mlademu Tomu Sellecku podoben zagoreli lepotec, ki pa je tam že v družbi rahlo sitnega ljubimca. Obenem se Franck spoprijatelji s Henrijem (Patrick d'Assumçao), apatičnim, po lastnih besedah heteroseksualnim, trebušastim drvarjem, ki se je nedavno razšel s svojim dekletom in zdaj kot bikec Fredinand osamljeno sedi pod drevesom, presenečen nad dejstvom, da obstaja toliko "pravih" gejev, ki dejansko spijo samo z moškimi.

Ta odprti ljubezenski trikotnik zmoti prihod detektiva (Jerome Chappatte), ki raziskuje okoliščine smrti enega izmed moških, ki je bil predober plavalec, da bi se v jezeru utopil kar sam od sebe. Seveda se kmalu izkaže, da na celotni plaži, polni moških, ki se ves dan ogledujejo, nihče ni videl ničesar določnega in praviloma ne ve niti imena partnerja prejšnjega dne ... Razen Francka, ki je tistega usodnega večera iz grmovja oprezal za Michelom in njegovim fantom ter bil priča nečemu, zaradi česar bi najbrž moral na vrat na nos steči na policijo.

Namesto da bi kaj rekel, Franck ostane tiho in se z (zdaj prostim) Michelom, do katerega čuti preplet strahu, zgroženosti in vse večje privlačnosti, naposled zaplete v strastno seksualno razmerje. Nelagodje, ki visi v zraku med njima, se še zgosti, ko je utopljenčevo truplo najdeno.

Film bolj kot "razrešitev" umora (in "umor" je tako ali tako lahko razumljen kot metafora za nevarnosti, ki jih določene prakse nosijo v sebi) zanima kompleksna motivacija Franckovega lika, v katerem se prepletajo strah, seksualna fiksacija, nejevera in celo načrti za romantično skupno prihodnost - čeprav se zaveda, česa je njegov ljubljeni zmožen. Smrt se tako ne vzpostavlja kot kontrapunkt življenja, ampak kot dopolnilo erotične sle. Hah, kaj niso ravno Francozi tisti, ki orgazmu pravijo mala smrt?

Vseeno pa bi se Guiraudiejev komentar dalo razbrati v tem, da celotna skupinica gejev z jezera že po nekaj dneh flegmatično nadaljuje svoje početje, kot da bi bila slepa za teorijo, da je med njimi hladnokrven morilec. Zakaj nikogar ne skrbi za lastno varnost? Kam je izginil Franckov samoohranitveni nagon? "Fantje si ljubezen kažete na nekam nenavaden način," komentira karikirano nedojemajoči detektiv in pri tem nima v mislih spolnih preferenc.

Neznanec z jezera, nenavadna mešanica drznosti in sanjske melanholije, s svojo ritmično repetitivnostjo (k jezeru se vračamo vsak dan ob isti uri, mimo istega parkirišča in po isti poti skozi isti gozdiček) od gledalca zahteva nekaj potrpljenja, a ga s končnim srhljivim, na nek način ganljivim nočnim razpletom več kot poplača.

Ocena: 4; piše Ana Jurc