Kjer ni sposobnosti ustvariti kaj modernega, zeit-geistnega, trendovskega, je “Dajmo roke gor v zrak/zdaj je čas, da se deremo na glas” malodane edini možni rešilni pamflet obupanega pesnika.

Siddharta
"Že ob prvem poslušanju se mi je najbolj izstopajoča albuma Infra zazdela popevka Love Love, “po dolgem, dolgem času končno en klen hitrejši domači song, ki je res dodelan”, pri čemer optimističnemu zanosu galopskega refrena veliko doda gostujoči zbor, ali dejansko Razred talentov." Foto: BoBo

“Pa, saj je (Infra) dobra, daj no!?” Pogojno res ni slaba, a za zdaj pristaja kot nov simbol idejne recesije v deželi na sončni strani Alp ob začetku XXI. stoletja - in to je zelo skrb vzbujajoče.

Medtem ko se je Saga zdela nekoliko napeta, tečna, malodane nervozna in zato zoprna zbirka, se Infra muza že skoraj na robu sladkobnosti.

A da ne bo pomote. Še vedno smo globoko v Siddhartalandu, kjer naj bi vladalo alternativno metalsko ozračje. Po domače to pomeni, da je poetika prepoznavna: “Vstajam s tal + bodi angel iz pekla”, ali pa “Greva do sonca, greva do konca” pa tudi “Ne morem stran od srca, bojim se, da bi šla” in podobne. V glasbenem ali zvokovnem oziru pa se Infra odkrito spogleduje z več vsebine, ki naj bi ob tabornih ognjih postala klasika. Da ne bi bilo pomot, je vrhunec tega sklopa zavit v pesem, ki si je ime izposodila s petkilogramske kartonaste vreče oglja za žar - Piknik. Pa saj ne preseneča. Časovnih koles ne gre ustavljati. Siddharta se stara skupaj z nami.

Problem nastane, ko po nekaj poslušanjih postane jasno, da nas Siddharta malodane sili, da se staramo.

Že ob prvem poslušanju se mi je najbolj izstopajoča albuma Infra zazdela popevka Love Love, “po dolgem, dolgem času končno en klen hitrejši domači song, ki je res dodelan”, pri čemer optimističnemu zanosu galopskega refrena veliko doda gostujoči zbor ali dejansko Razred talentov. S songi, v katere je vključen zbor, tako ali tako ne moreš zgrešiti. Ali pa je balada Pristao sam bit ču sve što hoče so dela Duška Trifunovića in Gorana Bregovića na pisca pustila prevelik vtis. V zgodovino balkanskega rocka silim namenoma. Taista Love Love ima v svojem sorazmerno kratkem telesu obilo prostora za klaviaturistične vpade, ki dejansko sodijo še v zgodnje obdobje Šank Rocka. Pozneje se namreč zelo nazorno izkaže, da namišljena kombinacija med retrozvoki in ničemer sodobnim medzvokom ustvarja vtis, da so bili Siddharti tokrat za navdih Pop Design.

Dlakocepno je modrovanje, da bi lahko bil začetek uvodnega komada Dios kar povzetek uvoda v She’s Sells Sanctuary od The Cult, ali pa, da je intro v song Onna ponesrečen presnetek nečesa zaigranega na legendarni mikrosintetizator Casio VL-Tone 1, ki sem si ga kar tako kupil na ebayju. To je tisti, s katerim je bil ustvarjen legendaren germanski mašinski hitič Da da da tria Trio. Za kanec trezne objektivnosti dodajmo, da je zadnji del repa prav songa Onna začetek hita Kemosabe, ki je pred tremi leti proslavil aktualne angleške indie-rock prvake Everything Everything.

Posebna zgodba je prvopostavljena singlična Ledena. Že na tej se brez težav zasluti, da je Infra pozdrav zahajajočemu in ne vzhajajočemu soncu. Siddhartovci priznavajo, da je ledeno-topla melodija stara skoraj toliko, kot je njihov bend, se pravi dve desetletji. Ni čudno, da zveni tako pristno, če že vsaj ne podlapsko-šlagersko, pa vsaj stodesetodstotno vižmarsko korektno. Vpliv Siddharte ali njihova zgodovinska vloga v razvoju slovenskega rocka je res veličastna. Je pa zato precej manj veličastna njihova biografija, ki jih je - kako tipično - že skoraj speljala na tuje odre, a se na koncu vendarle ni izšlo. Vse prej kot veličastno pa je, da je Tomi Meglič v nedavnem intervjuju za MMC slavo označil nekaj dovečnega, kmalu zatem pa cilje svojih ambicij vzporejal kar s statusom Charlieja Wattsa, pri čemer je sleherniku jasno, da bo svojo kariero v najboljšem primeru dovršil na okopih, s katerih se mu zdaj smeji Tomaž Domicelj.


Ko se Infra prižge v tej temi, se ta Siddhartina izpovedna neprožnost ali anticontemporay miselnost izriše kot edina aurora borealis.

Kjer ni sposobnosti ustvariti kaj modernega, zeit-geistnega, trendovskega, je “Dajmo roke gor z zrak/zdaj je čas, da se deremo na glas” malodane edini možni rešilni pamflet obupanega pesnika.

Izziv zagrizenim siddhartovkam so verzi iz songa, ki pozivajo k uporu v smislu “daj v žile mi bencina in tobak”. Stvari se zdijo skrajno uravnovešene, če pomislimo, da so moški fani benda introvertirani pivci piva iz pločevink, nekolikooj pa se zaplete, ko komad PhattyUppie v podzavest udari ženski del njihove fenovske baze, ki pretežno sestoji iz uslužbenk državnega sektorja, za katere je pojem lepotilna kozmetika brezvezen in so najbolj srečne, ko enkrat na leto v trgovini a la Anapurna izvedejo šoping ter se nato prvi konec tedna z novimi polsupergami, polgojzerji znajdejo med drobnico na Veliki planini. Z malo bolj seksi izvedbo, predvsem pa precej več pronicljive ekspresivne šminke bi Siddharta naciji naredila veliko več dobrega, povzročila bi veliko več sproščenega, zabavnega, flirtovskega. Tega, kar potrebuje okolje in še bolj slovenski rock.

“Pa, saj je (Infra) dobra, daj no!?” Pogojno res ni slaba, a za zdaj pristaja kot nov simbol idejne recesije v deželi na sončni strani Alp ob začetku XXI. stoletja - in to je zelo skrb vzbujajoče. Dol z glamurjem, živio patos.

Matjaž Ambrožič

Kjer ni sposobnosti ustvariti kaj modernega, zeit-geistnega, trendovskega, je “Dajmo roke gor v zrak/zdaj je čas, da se deremo na glas” malodane edini možni rešilni pamflet obupanega pesnika.

“Pa, saj je (Infra) dobra, daj no!?” Pogojno res ni slaba, a za zdaj pristaja kot nov simbol idejne recesije v deželi na sončni strani Alp ob začetku XXI. stoletja - in to je zelo skrb vzbujajoče.

Tomi Meglič, Siddharta: Cilj ostaja tujina
Tomi Meglič, Siddharta: Cilj ostaja tujina