Posnetek je tam nekje iz leta 1972. Televizijski politični komentar, kakršnih danes (na žalost) ni več. Tudi komentatorjev tega kova (pri nas) ni več; jih niti ne spustijo pred kamere; razen, kadar smejo nastopiti kot staroste političnega novinarstva, ki sedanjo situacijo presojajo na podlagi primerjav s časi, v katerih pa so še smeli biti redno angažirani komentatorji. Torej, komentar z nemške javne televizije ZDF iz leta 1972; morda malo pozneje ali malo prej. Ni tako zelo pomembno. Pomembno je, da gre za čas ene od dveh vlad Willyja Brandta. Komentator rahlo zabuhlega obraza; ni lep; s cigaro v roki; govori počasi, čez nekaj trenutkov pa že skoraj razburjeno; danes bi ga odpravili kot nekakšen odvečni inventar televizijske ustanove.
Predvsem ob omenjanju kanclerja Willyja Brandta in pa danes legendarnega, 93-letnega nekdanjega kanclerja, pod Brandtom pa finančnega ministra, Helmuta Schmidta (ja, ta še vedno kadi nenehno in povsod in tudi kot občasni gost na televiziji) komentator ‚udriha‘ čez sodobne politike. O ničemer se ne znajo odločiti sami. Vedno potrebujejo neke ‚strokovnjake‘. Poskušajo delovati preveč umirjeno in premišljeno; resno. Joj, kje so še ne tako davni časi starega Bismarcka, ki je po sporu z gizdavim cesarjem Viljemom II. redno tako loputal z vrati, da so padala s tečajev. Ali pa še manj davna era Churchilla, ki se ni sramoval, raznežiti se v javnosti in celo zajokati. Kje so ti časi …. Hm, če bi gospod komentator videl Obamo in druge novodobne politike, ki po novem celo tečejo v javnosti. Nenehno in povsod v gibanju, sredi dogajanja in informacij. Bojijo se, da ne bi bili videti neučinkoviti, kaj šele brezdelni ... Ampak kaj pa čas za premislek?
Britanski dramatik o Willyju Brandtu
V resnici se zdi komentatorjeva tožba, katere projekcija je del gledališke predstave Demokratie (k njej pridemo kaj hitro) iz leta 1972 ali tam nekje, danes smešna. Ko poslušamo džentlmena stare šole Helmuta Schmidta, da kot kancler nikoli ni bil preobremenjen z delom, ki pa je skupaj s francoskim kolegom d'Estaingom vseeno postavil temelje današnje skupne evropske valute, ali se spomnimo na trenutke kar nekoliko neodločnega in neambicioznega ter za čare žensk in omamo alkohola izredno dojemljivega Brandta, ki pa je s svojo vzhodno politiko (Ostpolitik) odprl pot k približevanju Vzhoda in Zahoda v Evropi, se nam številni današnji politiki zdijo v zasebnem življenju zelo konservativno nastrojeni birokrati, v poklicu pa ozki strokovnjaki; ne pa ljudje, ki bi jim zaupali široko in nujno tudi vizionarsko in vsaj malo abstraktno razmišljanje o prihodnosti, kakršno je nujno za velike preboje. Tudi zato predstava Demokratie (Demokracija) po dramski predlogi angleškega (!) dramatika Michaela Fryana, ki pokaže na zakulisje dveh Brandtovih kabinetov, prihaja ravno v pravem trenutku. Drugi razlog je bolj formalne narave – dvajsetletnica Brandtove smrti, ki se je bomo spominjali na začetku oktobra.
Afera Günter Guillaume in 69 argumentov proti Brandtu
Predstava Demokratie sicer nikakor ni glorifikacija Willyja Brandta. Prav nasprotno. Gre za izredno bistroumno duhovito satiro, ki prikazuje postopni propad Brandta; vse do njegovega odstopa s kanclerskega položaja zaradi afere Guillaume¬¬. Pri tej je šlo za razkritje, da je bil večletni Brandtov osebni referent Günter Guillaume vzhodnonemški vohun, kar so nekateri izkoristili za nov napad na Brandtov poskus približevanja Vzhodnemu bloku. Predvsem za napad s sklicevanjem na Brandtovo naivnost, katero je, denimo, v znamenitem članku v časopisu Bayernkurier 30. avgusta 1969, torej tik preden je Brandt postal kancler in ko je torej še bil zunanji minister v veliki Kiesingerjevi koaliciji, na pranger postavil novinar Wilfried Scharnagl. Scharnagl je sicer odkrito stal na konservativni politični liniji bavarske stranke CSU, vseeno pa je njegovih 69 argumentov proti Brandtu postalo eden najbolj znamenitih člankov v povojni Nemčiji. Scharnagl je Brandtu predvsem očital zunanjo politiko, utemeljeno le na iluzijah možnosti približevanja Sovjetski zvezi, ki pa jo Kremelj dobro izkorišča za svoje propagandne namene. No, zgodovina je seveda dala prav Brandtu, ki je prav za to 'naivno' politiko že leta 1971 prejel Nobelovo nagrado za mir.
Notranji monolog kot izseki iz popularnih šlagerjev
Tudi sicer je celotna predstava pravzaprav prikaz tega, koliko stvari se v najvišji politiki odloči po naključju in kako poredko so najvišji odločevalci pripravljeni prevzeti odgovornost za svoja dejanja in sklepe. Tako se na primer tudi odločni Helmut Schmidt, ki se ob začetku drugega Brandtovega kabineta zgraža nad Brandtovo omahljivostjo in molčečnostjo ter opozarja, da Brandta vodi napačno vodilo, da morajo biti vsi zadovoljni z vladnimi odločitvami, ob koncu predstave po Brandtovem odstopu kar nekoliko brani prevzeti vodstvo socialdemokratske stranke in pa kanclerski položaj.
Ta 'človeški' faktor politike je izredno lucidno predstavljen s sijajno in izvirno rešitvijo prikaza notranjega monologa. Ko politiki komentirajo dogajanje v vladi ali pa razmišljajo za sebe, 'na playback' pojejo odlomke iz znanih predvsem nemških 'šlagerjev', ki se ujemajo z njihovim trenutnim duševnim stanjem. Vrhunec te vairetejske satiričnosti, ki nas spomni na cvetoče politično gledališče Weimarske republike, je pesem iz znamenitega Disneyjevega risanega filma Levji kralj. Vsi člani kabineta se 'po svingovsko zvijajo' na odru in pojejo o levjem kralju, ki spi; pojejo seveda o Brandtu, ki se je v najtežjih trenutkih zavil v molk in ob steklenici vina spal ... nekje v ozadju.
Vsepovsod z vase uperjeno kamero
Večplastnost dogajanja v politiki in nenehno medijsko zasledovanje politikov je režiserski par Tom Kühnel in Jürgen Kuttner (Kuttner je v Vzhodnem Berlinu rojeni vsestranski humoristični avtor, ki si je po združitvi Nemčij ime ustvaril predvsem kot radijski moderator, kot soustanovitelj vzhodnoberlinske izdaje časopisa tageszeitung in tudi kot gledališki in varietejski režiser) predstavil tudi z uporabo televizijske kamere, ki v živo spremlja obrazno mimiko Willyja Brandta ali pa kakšno posebno čustveno nabito dogajanje in ga prenaša na katero od sten scene. Ta sicer v slogu posnema puščobni in pogosto v umazani drap ali svetlorjavi barvi izvedeni inventar birokratskih ustanov tam nekje od petdesetih pa do osemdesetih let. Če se še za trenutek vrnem k uporabi televizijske kamere – Brandta so v Nemčiji imenovali tudi prvi medijski kancler in pa nemški Kennedy. Šarmantni kancler je bil tudi zaradi svojih včasih (vsaj na videz) nepremišljenih in spontanih ter obenem zelo 'televizičnih' potez, kakršen je bil znameniti padec na kolena v Varšavi (ob obisku Varšave januarja 1970 je Brandt ob spomeniku holokavsta padel na kolena in tako simbolično zastavil politiko približevanja Zahodne Nemčije Vzhodnemu bloku) skoraj popkulturna ikona.
Če stavka Lufthansa, je kriza popolna
Demokratie je pravzaprav tudi predstava o našem trenutku; bolje rečeno opomin na nujnost drugačnega presojanja današnjega trenutka. Orientacijo politikov, vse bolj pa tudi ljudi v sedanjosti, namreč vse bolj ovira apokaliptični besednjak in prepričanje, da je trenutna kriza neobvladljiva. Vendar takšne krize so že bile. In krizen je pravzaprav vsak trenutek. Tako na primer Brandtovi sodelavci na začetku sedemdesetih obupujejo nad neredom v državi. Stavkajo celo Lufthansini piloti, kar ima Helmut Schmidt za zadnji indic popolne anomije v državi. Kar pa je bilo takrat zelo drugače in zaradi česar se je Brandt tudi lahko vpisal med največje politike druge polovice dvajsetega stoletja, je bilo njegovo geslo, ki je tudi geslo predstave: Drznimo si imeti več demokracije (Wir wollen mehr Demokratie wagen.). Z apelom k nekim večnim vrednotam in civilizacijskim ciljem postaviti se zoper manični diskurz o krizi, ki politiko podreja diktatu bonitetnih agencij, in mantro varčevanja ter politiko spet narediti predvsem za umetnost razprave o naši prihodnosti in nje umnega urejanja.
Ima pa predstava tudi slabost, ki jo sicer zaradi dinamičnega in zabavnega, v uporabi mešanih medijev pa tudi spektakelskega dogajanja lahko hitro spregledamo. Ostaja zelo nedorečena glede vrednotenja Willyja Brandta. Je bil Brandt bog? Je bil le preračunljiv medijski politik? Je bil predvsem pomemben politik, čigar dosežki dobro argumentirajo socialnodemokratski kredo z njegovimi izpeljavami v mednarodni politiki? Na koncu predstave se Brandt zagotovo ne kaže kot tragični shakespearjevski junak, kar naj bi bil cilj dela Kuttnerja in Kühnela. In tudi zato je lažje razumeti pripombe številnih obiskovalcev po premieri. Zame, ki prihajam iz drugega okolja in ki Brandta, razen prek vere v pravilnost socialnodemokratske politične poti, ne morem imeti za junaka svoje domovine, je lažje. Vendar pa si lahko predstavljam, da bi ob uprizoritvi podobne predstave o kateri od ikon (pol)pretekle slovenske politike pri nas zagotovo nastal velik 'halo' in obtožbe glede blatenja lastne (herojske) zgodovine bi bile nedvomno glasne. Verjetno bi predstavo (vsaj) omenjal tudi državni zbor. Kultura politične satire je pri nas pač ...
Oblast, nasilje in demokracija – vodilo sezone v Deutsches Theatru
To je pravzaprav vodilo celotne sezone 2012/2013 verjetno kar najboljšega berlinskega gledališča Deutsches Theatra. Oblast, nasilje in demokracija so njene tri ključne besede in ob njihovi omembi umetniški vodja Deutsches Theatra Ulrich Khuon poudari, da poskuša njegovo gledališče letos ugotoviti, ali bi morali na novo izumiti kak evropski mit oziroma neko novo idejo Evrope.
Tako je gledališče zadnji avgustovski dan v novo sezono vstopilo s produkcijo Mesto Ojdip (Ödipus Stadt). Gre za povezavo del, v katerih so se Ajshil, Sofokles in Evripid ukvarjali s političnimi spletkami v Tebah, v predstavi režiserja Stephana Kimmiga pa stari diskurz o oblasti postane aktualna razprava o oblasti onkraj izračunljive preračunljivosti. V podobni smeri pa se bo razvijala tudi za januar predvidena predstava Das Himbeerreich (Kraljestvo malin). Režiser Andres Veiel nas bo prestavil v prostore upravnega odbora neke velike nemške banke, v polje, v katerem veliki finančniki propadajo kot Shakespearjevi liki tipa kralj Lear ali Richard III.
In našteti drobci iz aktualnega programa Deutsches Theatra (gledališče lahko v nemškem kontekstu primerjamo z vlogo ljubljanske Drame) nam tudi povedo, kaj je bistvo dobrega gledališča, kar Deutsches Theater v evropskem merilu zagotovo je: uprizarjanje svežih in kritičnih besedil, ogibanje slepi estetizaciji in spektakelskemu momentu, vztrajanje pri besedi kot nosilki sporočila. Pri nas v zadnjih letih predvsem na neinstitucionalni sceni tako priljubljena ideja postdramskega gledališča hitro pokaže, da je poskus izhoda v sporočilno nejasno metafizičnost in klic po spontanem razvoju dogajanja le posledica nesposobnosti gledališčnikov, vključiti se v današnji čas in svet ter povedati nekaj o njem. Konkretno in stvarno, kot to počno politiki. Pravi politiki. Kar pa v osnovnem pomenu politike morajo biti tudi umetniki.
Polona Balantič