Sramota v produkciji Zavoda Emanat, ki jih v tem projektu vodi koreografinja Maja Delak. Ustvarjalci in izvajalci uprizoritve pod vodstvom Maje Delak so Loup Abramovici, Ingrid Berger Myhre, Maja Delak, Katja Kosi, Luka Prinčič, Maja Smrekar, Irena Tomažin. Foto: Nada Žgank
Sramota v produkciji Zavoda Emanat, ki jih v tem projektu vodi koreografinja Maja Delak. Ustvarjalci in izvajalci uprizoritve pod vodstvom Maje Delak so Loup Abramovici, Ingrid Berger Myhre, Maja Delak, Katja Kosi, Luka Prinčič, Maja Smrekar, Irena Tomažin. Foto: Nada Žgank

Dva samostojna performansa sta nastala na podlagi dveh različnih ustvarjalnih postopkov in skupne delovne teme.
Travestija fiktivnih identet
S projektom Sramota Via Negativa začenja serijo novih performansov o nerazrešljivosti konfliktov, ki strukturirajo jedro sodobne družbe. V času, ko se zdi, da je naša postindustrijska družba povsem odprta in da nas je pripravljena sprejeti takšne, kakršni smo, se zdi, kot da sramota ne spada več v sodobno identiteto. Kljub zanikanju pa sramota ostaja skrivna struktura vsake subjektivnosti in vztraja kot trmast ostanek človečnosti in v sodobni medijski družbi se sram najbolj sramuje samega sebe, so zapisali ob predstavi. V performansu so za izhajali iz medijske realnosti kot maškarade negotovih posameznikov, ki se skrivajo za svojimi obrazi in branijo svoje identitete ter tako skrivajo svoj sram. Podobno so v performansu so ustvarili številne fiktivne, biografske, pravljične, alegorične in absurdne vloge in se skrili za njimi.
S tem projektom se Via Negativa vračajo s projektom večjega formata in mednarodno zasedbo. Prizori in besedila v projektu Sramota so, kot je značilno za delo Via Negative, avtorsko delo skupine. Ustvarjalci in performerji pod vodstvom Bojana Jablanovca so Anita Wach, Darko Japelj, Grega Zorc, Katarina Stegnar, Magdalena Tuka, Marie-Louise Stentebjerg.
Sramota je večjezična
Emanat se po drugi strani sprašuje, kako uprizoriti nekaj tako performativnega, kot je sram, in kako govoriti o nečem, kar se izmika besedam. "Sramota je večjezična. Telesa, zvoki, glasba, podobe in besede govorijo hkrati. Kar želijo povedati, je v prekrivanjih in vrzelih med posameznimi jeziki." Subjekti se tako izmikajo enosmiselni označitvi s premolki, zamiki, prekinitvami, obrati, obotavljanji, podvajanji, odmevi. "Nikoli nis(m)o povsem ali zgolj tukaj, vedno smo še nekje drugje, kjer lahko za hip verjamemo, da smo nekdo drug, ali sanjarimo, da bi to lahko bili. Včasih igramo kar sami sebe. Priča smo lastnemu popredmetenju, ko mora telo, ki je obvladano od lastne podvrženosti pogledu, odgovoriti s tem, kar mu jemlje besedo."