Fearghus Ó Conchúir, ki je s predstavo Tabernakelj gostoval v Kinu Šiška.
V predstavi raziskuje, kako Katoliška cerkev s svojo avtoriteto in nadzorom vpliva na osebno in socialno koreografijo posameznika, kako oblikuje njegovo telo ter vpliva na iskanje smisla. Predstava, premierno prikazana letos na Dublinskem plesnem festivalu, je nadaljevanje raziskave, ki jo je začel s kratkim plesnim filmom Mo mhórchoir féin (Molitev), narejenim po naročilu irske nacionalne televizije, kjer odpleše solo v cerkvi.
Ó Conchúir v svojih projektih pogosto raziskuje odnos med posameznikom in njegovim okoljem. Te projekte in projekte, v katerih se ukvarja s Katoliško cerkvijo, povezuje širši interes - odnos med posameznikom in strukturami, v katerih posameznik najde svoje mesto. "Pomembno mi je, da struktura posameznika ne prisili v nekaj, ampak mu da prostor za nekaj," pravi koreograf, ki v svojem delu sledi odprti strukturi in svobodi lastne izbire.
Predstava v ospredje postavlja Katoliško cerkev. Kaj vas zanima pri tem?
Moj koreografski trening izhaja iz Katoliške cerkve. Kot ministrant sem se naučil, kdaj poklekniti, kdaj vstati, kdaj pozvoniti, kar je že nekakšna koreografija. V tem trenutku, ko se Irci distancirajo od Katoliške cerkve zaradi razkritja duhovniških zlorab in njihovega prikrivanja, se mi je zdelo pomembno izraziti, da imamo katoliško zgodovino zapisano v telesih. Na Irskem imamo razvito literarno tradicijo, nismo pa dobri v izražanju naših telesnih občutkov, čustev, telesne zgodovine.
Občutek imam, da je na Irskem in tudi drugje po svetu veliko stvari, za katere smo mislili, da so stabilne, razpadlo, tako na ekonomski, politični kot cerkveni ravni. Tabernakelj v tem smislu meni predstavlja način, da pogledamo v našo zgodovino, kaj je razbito, kaj je treba pustiti za sabo in kaj je pomembno, da ohranimo. Čeprav se ljudje distancirajo od Cerkve, še vedno vsi skušamo razumeti naš odnos z nečim večjim od nas, ne glede na to, ali je to Bog ali kaj drugega. Še vedno iščemo smisel, le da stara forma ne ustreza več. To delo je moj način raziskovanja, kaj bi lahko bil naslednji korak.
Je to povezano tudi z razkritjem prikrivanja duhovniških zlorab na Irskem in distanciranja ljudi od Cerkve?
Seveda so zlorabe zelo pomembne, a nočem izkoristiti grozljivih izkušenj, ki so jih nekateri doživeli. Problematična sta tudi tajnost in nadzor, ki dovoljujeta, da se zlorabe nadaljujejo. Sam sem hotel pustiti ljudem svobodo, narediti odprto strukturo, v katero bi ljudje lahko prišli kot oni sami, ne nekdo drug. Ne želim stvari prikazati črno-belo. Lažje je zavrniti Cerkev, a s tem izgubiš tudi nekaj, kar je bilo dobro, pozitivne vrednote, ki sem jih pridobil skozi svojo religiozno vzgojo. Pustiti želim prostor, da dobre stvari preživijo, in hkrati distanco, da lahko ljudje izberejo sami. To je zame pomembno ne le kot vsebina, ampak tudi kot način oblikovanja predstave. Med ustvarjanjem smo imeli odprte vaje, na katere so prihajali različni ljudje, s katerimi smo se pogovarjali, imeli delavnice. Tudi ko gremo na gostovanje, imamo delavnice z lokalnimi prebivalci, ne le profesionalnimi plesalci, pogovarjamo se o našem delu in njihovih izkušnjah. Predstava je tako vedno odprto delo.
Tudi v Ljubljani?
Delam z ljudmi, ki obiskujejo Fičo trening pri Goranu Bogdanovskem. Niso profesionalni plesalci, so ljudje različnih izkušenj in poklicev, ki plešejo, in to se mi zdi čudovito. To je priložnost tudi zame, da se nekaj naučim. Tabernakelj ni le predstava, ampak izkušnja, skupnost, ki se vzpostavlja.
Povežete se tudi s prostorom, kjer nastopate. V Dublinu ste nastopili v veliki športni dvorani, ki je nekoliko učinkovala kot cerkev, v Barceloni ste prostor očistili njegove gledališke preobleke. Kakšen je vaš odnos do prostora izvajanja?
V Barceloni je bil prostor zelo velik, za predstave pa znotraj tega ustvarijo majhen prostor, ki smo ga mi razdrli, odstranili njegovo "masko". Tu to ni mogoče, a vseeno želimo izčistiti prostor, saj ne delamo pravljične dežele, ampak želimo, da smo vsi skupaj v prostoru. To je tu sicer nekoliko težje, ker oder fizično ločuje izvajalce in občinstvo, a je ovalna oblika dvorane združujoča. Želimo, da se občinstvo počuti povezano in da lahko gledalec vstopi v predstavo, ne da sedi in gleda predstavo v škatli. Zanimivo pa je, da se dvorana imenuje Katedrala.
Glasba v predstavi ponese v neki poseben svet emocij. Zakaj ste izbrali takšno glasbo in kaj prinese k predstavi?
Odrasel sem v irsko govorečem predelu s tradicionalno irsko kulturo, kjer je tradicionalna glasba zelo pomembna. To je irska plesna glasba in pa sean-nós, kar pomeni petje na star način. Iarl Ó Lionáird prihaja iz drugega irsko govorečega dela, kjer sem bil leta 2005 na rezidenci. Njegovo glasbo sem že poznal, takrat pa sem spoznal še njega in njegovo družino. Ima čudovit glas, kot da prihaja iz zelo davnega časa in prinaša neko davno tradicijo. Je pa tudi sodobni umetnik, ki išče nove stvari. Njegovo glasbo sem uporabil že v filmu Mo Mhórchoir Féin in sem jo hotel razviti v večje delo. Vedel sem, da je to prava glasba za to predstavo.
Pri tradicionalnih irskih pevcih mi je všeč, da ko se skupnost zvečer zbere, vsi lahko pojejo in vsak ima svojo pesem, vemo pa, da imajo nekateri ljudje poseben dar, in ko pojejo, ne pojejo le zase, ampak za celo skupnost. O svojem umetniškem in koreografskem delu razmišljam enako. Ko delam, skušam delati za vse, ne le zase.
Galska kultura je bila nekoč zelo močna, zdaj pa je ta moč izgubljena in zaradi tega je mnogo tradicionalnih irskih pesmi otožnih. Mnogokrat smo že imeli krize, ampak če pojemo o tem ali plešemo, smo še vedno živi. Zato se mi zdi tudi otožno petje o težkih stvareh polno upanja. Nekateri ljudje so mi zaupali, da so pričakovali težko predstavo, in bili presenečeni, kako radostna je. Tudi plesalci lahko grejo čez težke emocije in jih prinesejo s sabo, a s tem pokažejo, kako je mogoče preživeti.
Kako ste pristopili k temi? Kako ste delali s plesalci?
Na začetku sem se s plesalci pogovarjal o svoji osebni zgodovini in izkušnjah ministranta. Ko smo začeli vaditi Tabernakelj, so mi operirali koleno in nisem mogel plesati, zato sem jih prosil, naj se naučijo moj solo iz filma Mo Mhórchoir Féin, da bi izkusili moje telo v svojem, in čeprav moje telo ni moglo plesati, so ga nosili v svojih telesih. Tabernakelj se začne in konča s tem solom. Plesalci so senzibilni in med izvajanjem sola dobijo informacije o meni, o napetosti in svobodi mojega telesa, kar lahko razvijejo na svoj način.
Moj način dela obsega združevanje različnih elementov. Gledali smo tudi religiozne slike in jih transformirali v nekaj drugega, saj me zanima vpliv religioznih podob na to, kako gledamo na stvari v vsakodnevnem življenju. Pogovarjali smo se o njihovih lastnih izkušnjah, štirje plesalci so bili vzgojeni kot katoličani v različnih državah (Španija, Francija, Italija, Južna Afrika), eden pa izhaja iz nereligiozne družine. Vse te različne perspektive prispevajo k delu. Predvsem pa je pomembno zaupanje, da lahko vsak prinese nekaj osebnega ter da lahko to transformiramo in delimo z občinstvom.
V predstavi se pojavlja religiozna ikonografija. Kako in zakaj uporabljate takšne podobe?
Na Irskem so religiozne podobe povsod - Jezus na taksiju na primer. Včasih smo šli s plesalci na sprehod ali v cerkev. Plesalci so zelo občutljivi, absorbirajo, kar vidijo in kar čutijo. Podobe uporabljam zelo svobodno, kot izhodiščno točko. Podoba Jezusa, ki ga vzameš s križa, je lahko videti kot nogometaš, ki z dvignjenimi rokami slavi gol. Zanimivo je, kako podobe prehajajo različne kontekste. Nekaj vsakdanjega lahko transformiraš v nekaj z religioznim pomenom. Prikazati želim, da ikona ni nekaj oddaljenega, da prihaja iz vsakdanjega življenja … slike mame z mrtvim otrokom se dogajajo vsak dan. Sveto prihaja iz vsakdana in vsakdan je pretvorjen v sveto.
Kako ljudje predstavo dojemajo v pretežno katoliški Irski ali kje drugje? Je opaziti razliko?
Najprej smo predstavo izvajali na Irskem, potem v Španiji, ki je še vedno katoliška država, ampak verjetno v manjši meri. Mislim, da religiozno ozadje ni pogoj, da se ljudje povežejo s plesalci kot z ljudmi, ki so šli skozi določene izkušnje in jim te izkušnje prinašajo. Vsi plešejo fantastično, ampak je pomembno tudi, kdo so, kako pogumni so, da pokažejo neke stvari, kar dovoli gledalcem, da se povežejo z njimi, in jim daje "dovoljenje", da so lahko oni sami, ne da so neki idealen, lep stroj.

"Moje telo je fizični trening dobilo na športnem igrišču in estetski trening v Cerkvi," pravite v nekem intervjuju. Lahko ta estetski trening, pridobljen v Cerkvi, razumemo v povezavi s stavkom v napovedi predstave: "oblikovanje irskega telesa"?
Ja. Cerkev oblikuje individualna telesa. Naučila me je, kaj je dobro in kaj slabo v zvezi z mojim telesom, na primer katerih delov se ne smeš dotikati. Ko sem obiskal babico globoko na podeželju, sem moral sedeti v posebni drži in čisto mirno. To je trening.
Zanimivo se mi zdi, kako se arhitektura Grške pravoslavne cerkve razlikuje od Katoliške. Različna arhitektura pove tudi nekaj o fizični izkušnji in strukturi avtoritete. V Katoliški cerkvi je določen prostor za oltar, podobno kot v gledališču oder, Jezus je negiben na križu, perspektiva je fokusirana. V vzhodni pravoslavni cerkveni arhitekturi je prostor krožen, ikona potuje po prostoru, perspektiva se spreminja, ikona se tako bolj dotakne ljudi. V predstavi imamo nekaj klopi, ki so malo podobne tistim v cerkvi, in zame je zelo pomembno, da se premikajo ves čas, da se perspektiva menja. Nočem avtoritete. Moramo biti sposobni, biti svobodnejši.