Galielo Galilej je odprl program Anton Podbevšek Teatra, na odru katerega se utegnejo v naslednjih letih znajti še druge predstave o močnih zgodovinskih osebnostih. Foto: Anton Podbevšek Teater
Galielo Galilej je odprl program Anton Podbevšek Teatra, na odru katerega se utegnejo v naslednjih letih znajti še druge predstave o močnih zgodovinskih osebnostih. Foto: Anton Podbevšek Teater
Galileo Galilei
Matjaž Berger se bo raje kot režiji državnih slovesnosti posvečal vodenju novega novomeškega gledališča. Foto: Anton Podbevšek Teater

Tako misli gledališki režiser in ravnatelj novega slovenskega poklicnega gledališča Anton Podbevšek Teatra v Novem mestu. Berger je v spletnem klepetu MMC-ja RTV Slovenija namreč pojasnil, da je za povsem prvo predstavo "svojega" gledališča Brechtovega Galilea Galileja izbral ravno zato, ker je figura renesančnega učenjaka "točka, kjer se lahko vprašamo, od kod prihajamo in kam gremo".

Osebe, vredne upodobitve na odru
Oseba, o kateri je dramo spisal prvak nemške družbenokritične dramatike, pa ni edina "velika" oseba, predstavo o kateri bi rad režiral Matjaž Berger. Kot pomembne ljudi, ki so bili v nekem temelju svojega življenja skriti očem javnosti in ki bi se jim bilo vredno pokloniti z gledališkim delom, je Berger poudaril pesnika Srečka Kosovela, izumitelja Edvarda Rusjana, legendarnega olimpijskega zmagovalca Leona Štuklja in tudi Antona Podbevška, slovenskega literata, po katerem so poimenovali novomeško gledališko hišo.

Proslava kot ritualna forma države
Matjaž Berger je gledališki režiser, katerega delo pozna tudi marsikateri Slovenec, ki nikoli ne odšteje nekaj evrov za ogled gledališke predstave. Berger se je namreč javnosti "v zobe" že večkrat vrgel kot snovalec spektaklov, ki so pospremili državne in druge slovesnosti. Izraz "vreči se v zobe" je na tem mestu povsem primeren. Režiser uradnih slovesnosti ima namreč nehvaležno vlogo, saj njegovo delo ocenjujejo prav vsi: tisti, posvečeni v znanje o gledališki umetnosti, in tisti, ki jim je za to področje človekove dejavnosti malo mar. Državne slovesnosti Berger opredeljuje tudi kot ritualno formo, ki si jo mora priskrbeti vsaka nova država, obenem pa dodaja, da se prav kmalu ne namerava spet lotiti režije proslav.