Oder
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 5.0 od 8 glasov Ocenite to novico!
Na natečaj za nagrado Slavka Gruma, ki ga vsako leto razpisuje Prešernovo gledališče Kranj v okviru festivala Teden slovenske drame (TSD), je letos prispelo 35 besedil. V konkurenci za nagrado so ostala še štiri besedila, ki so bila za nagrado nominirana na lanskem festivalu. Žirija v sestavi dramaturginja Diana Koloini (predsednica), režiser in dramaturg Alen Jelen, dramaturginja Martina Mrhar, igralec Peter Musevski in dramaturg Tomaž Toporišič bo zmagovalno dramsko besedilo razglasila 8. aprila, ob sklepu TSD-ja. Foto: PGK
Dušan Jovanović je z ljubeznijo starejših in idejo poligamije dregnil v družbena pričakovanja o ljubezni. Dramaturginja Klavdija Zupan, ki pogosto sodeluje z Jovanovićem, pa je orisala tudi zanimivo dramsko obdelavo ljubezni – pri mladih se pogosto pojavlja kot tragedija (Romeo in Julija), v srednjih letih kot drama ali melodrama (Ana Karenina), pri starih pa kot komedija. Foto: Stane Sršen/RTV Slovenija
Tamara Matevc je pravljico za odrasle ustvarila kot kompleksen, nepredvidljiv svet, ki s širokim zamahom staplja raznolike reference ter različne čase in prostore. Nenavadna in izredno duhovita pripoved se odlikuje tudi po izjemno zgovornih kombinacijah široko razprostirajočih se motivov. Foto: BoBo
Komedija o koncu sveta Evalda Flisarja s farso obravnava vprašanja vse od konca sveta do bitk med znanstveniki in izkoriščevalskimi dobičkarji, vprašanj izmuzljive identitete, izpostavlja pa tudi ekološko težavo našega planeta, ki ga človeštvo zaradi lastnega profita zgolj izkorišča, a mu ničesar ne vrača. Foto: RTV SLO

Dodaj v

Kaj ponujajo letošnja najboljša dramska besedila?

Pogovor o nominiranih besedilih za nagrado Slavka Gruma
3. april 2013 ob 18:24
Ljubljana - MMC RTV SLO

Tamara Matevc, Dušan Jovanović, Evald Flisar in Ivo Prijatelj so avtorji dramskih besedil, nominiranih za letošnjo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo. Predstavitev njihovih dramskih besedil je Prešernovo gledališče Kranj pripravilo v sodelovanju s študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo.

Kratke odlomke nominiranih besedil so predstavili igralci Prešernovega gledališča Kranj, študenti AGRFT-ja pa so na pogovor o besedilih povabili dramatike in ustvarjalce ter spremljevalce gledališkega sveta, ki so v Stolpu Škrlovec odstirali kvalitete in različna razumevanja letošnjih nominirancev.

Gerontološka ljubezenska zgodba
Drama Boris, Milena, Radko Dušana Jovanovića ubeseduje ljubezenski trikotnik med 63-letno igralko Mileno, 64-letnim novinarjem Radkom in 67-letnim kapitanom dolge plovbe v pokoju Borisom. Dolgo zakonsko življenje Milene in Radka se zamaje, ko se Milena zaljubi v Borisa. Ker se ne želi odpovedati ne možu, na katerega je navezana, ne novi strasti, ki jo v njej vzbuja Boris, predlaga, da bi vsi trije zaživeli skupaj, a moška nista navdušena. Kot je povedal Jovanović, je poleg ljubezenske zgodbe s starejšimi liki želel razviti tudi idejo poligamije. Tu namreč ne gre za skok čez plot, kar je običajen vzrok težav v komercialni dramatiki, saj se Milena resnično zaljubi in si želi obeh. Predlagano življenje v troje bi pomenilo vrnitev v mladost, saj sta Milena in Radko v mladosti tudi živela v komuni in se tam spoznala. Besedilo je mešanica komičnega in emocionalnega ter intimnega, saj se med protagonisti vzpostavi močan emocionalni vozel. "Tudi ko se Milena in Radko prepirata, je prisotna strast in pripadnost, saj se lahko prepiraš samo s tistim, ki ga imaš rad," je povedal Jovanović. Prav zaradi ljubezni se Milena ne želi odpovedati nobenemu, saj je močno prepričana, da se ljubezni ne sme zatirati in da ima posameznik lahko rad več ljudi hkrati; ideja, ki v prostoru krščanske monogamne ljubezni odpira nove dileme.

Morda pa se bo nekaterim zdela provokativna že sama ljubezen med starostniki, kot je z vprašanjem "Zakaj se nam zdi, da nam pravica do erotike, do ljubezni, strasti in užitka pripada le do določenih let?" opozorila režiserka Ivana Djilas.

Odtrgana starost in disciplinirana mladost
Ne glede na generacijsko določenost glavnih protagonistov pa gre za besedilo, ki zelo intimno nagovarja vsakogar, meni dramaturginja Klavdija Zupan, saj gre za realne konkretne težave na zelo intimni ravni. Poleg protagonistov so v zgodbo vpleteni še Radkova 97-letna mama in njuna 35-letna hči, s tem da je generacijski prepad obrnjen v nepričakovano smer. Pričakovano težišče razuma je premaknjeno na hčerko, ki je najbolj racionalna, politično korektna in disciplinirana, akcija pa na staro mamo, ki je polna življenja in "utrgana".

Fikcija z dokumentarnimi detajli
Jovanović je besedilo sicer napisal po naročilu Eduarda Milerja, umetniškega vodja SNG-ja Drama Ljubljana, ki si je želel besedilo, v uprizoritvi katerega bi lahko igrali Radko Polič - Rac, Milena Zupančič in Boris Cavazza. Ko se je Jovanović odločil sprejeti izziv, ga je gnal občutek, da mora tekst nekako govoriti tudi o omenjenih igralcih. Zgodba seveda ni biografska, nastala pa je mešanica dokumentarnosti in fikcije, ki jo bo Jovanović tudi režiral v ljubljanski Drami kot prvo premiero naslednje sezone. Čeprav gre za fiktivno zgodbo, ta v sebi vključuje posamezne biografske detajle treh protagonistov, tako bodo k ogledu zagotovo vabila tudi ugibanja, kaj vse je v uprizoritvi resnično in kaj ne.
Zrela ljubezen, ki ponuja drugačen pogled na življenje, je danes aktualna tema (spomnimo se lahko tudi pri nas pred kratkim predvajanega filma Nočne ladje z Radkom Poličem in Ano Karić v glavnih vlogah, ki ga je režiral Igor Mirković), ki je v Jovanovićevem primeru izpisana izredno tenkočutno, prepričljivo in z jasno definiranimi karakterji, je dodal režiser, dramaturg in član žirije za Grumovo nagrado Alen Jelen.

Farsa ob bližajoči se apokalipsi
Komedija o koncu sveta Evalda Flisarja je farsa, ki na obrobju mesta v hiši z zapuščenim vrtom sooči štiri osebe: lastnico hiše Elviro, podnajemnika Joeja Ortona (mladi nerealizirani dramatik, ki trdi, da je reinkarnirani angleški dramatik Joe Orton), novega podnajemnika Majerholda in uslužbenca mestnega vodovoda Konjeviča, ki je prišel preverit porabo vode. Odnose sprva zaostri že prihod Majerholda, ki suho zemljo okoli hiše oživi v zelenjavni vrt, prihod Konjeviča pa dogajanje in sprejete identitete postavi na zdrsljiva tla, saj se pojavi dvom o predstavljeni identiteti in imenu tako Majerholda kot Konjeviča. V vzdušju bližajoče se apokalipse, o kateri nenehno poročajo radijske novice, se razvije idejni spopad med nad svetom razočaranim nekdanjim znanstvenikom Majerholdom in Ortonom ter Konjevičem, ki želita Majerholdovo znanje izkoristiti za lastno korist. Majerholda jima sicer ne uspe prepričati, a ga v skupni zaroti premagata s prevaro, njegov zelenjavni vrt pa uničita in nanj posadita mak za pridelavo opija.

Nič lepega o naši družbi
Čeprav je naslov besedila Komedija o koncu sveta, se zdi, da se dogaja "mimo sveta" oz. v svetu nekje drugje, je opozoril dramaturg Andraž Golc, o katastrofah po svetu oz. bližajoči se apokalipsi pa pričajo radijska poročila, s katerimi se začne vsak posamezen prizor. Ta so edina povezava z zunanjim svetom, vse štiri osebe pa naseljujejo svoj odmaknjeni mikrokozmos kot prototip makrokozmosa, je dodala gledališka lektorica Maja Cerar.

Tekst tako vzporeja zunanjo, oddaljeno apokalipso in bližnjo absurdno dogajanje, ki skorajda poteka v nekakšni samozadostnosti. Idejna bitka med načelnimi inovatorji in brezvestnimi zaslužkarji, skoraj detektivska igra resničnosti in krink, ki jo sproži vprašanje pravih identitet, osebne spletke in zarote. Kot je povedal Golc, dramskih likov ni bral kot konkretnih oseb, ampak kot metaforo, torej skozi to, kar lahko predstavljajo; razumemo jih lahko kot različne orientacije oblasti, edini ženski lik, sicer pragmatično in različnim situacijam zelo prilagodljiva Elviro, pa kot nosilko ideje. Tekst se mu tako zdi jasna alegorija, ki o današnji družbi ne pove ničesar lepega.

Izkoriščamo planet, a mu ne vračamo ničesar
Kot je poudarila režiserka Renata Vidič, tekst med drugim nosi tudi idejo o spremembi našega odnosa do narave in do sveta. Izpostavlja ekološko težavo našega planeta, ki ga človeštvo zaradi lastnega dobička zgolj izkorišča, a mu ničesar ne vrača, aktualne vzporednice pa najdemo vsaj v trenutnih evropskih direktivah po privatizaciji vode in vojni za hrano. S tem izpostavlja tudi vprašanje vrednot, ki so postale fikcija, s katero opravičujemo lastne cilje in sredstva, saj se je družba že dolgo nazaj postavila za center vesolja. Zanimivo idejo vzpostavi tudi zaključek besedila, ko več vrst zelenjave na vrtu zamenja mak za opij: "Je ob koncu sveta boljše biti sit ali omamljen?"

Kot je izpostavila Maja Cerar, je dramsko besedilo napisano izjemno mojstrsko, z zelo živim organskim jezikom, igralec in član žirije za Grumovo nagrado Peter Musevski pa je dodal, da je prepoznaven tudi Flisarjev specifični jezik.

Velikopotezna pravljica za odrasle
Aus Anstand – La siesta, podnaslovljena kot pravljica za odrasle, Tamare Matevc je kompleksna, nenavadna in izredno duhovita pripoved, ki se zvrtinči po tem, ko Jahve modrecu, vidcu, mistiku, izumitelju ipd. Rudiju Štajnerju naloži dodatnih 100 let pokore na tem svetu in nalogo, da Čarni Marlene pomaga odrešiti svet – ga odvrniti od virusa DDV ("drzne dirkaške vneme"). Pri tej nalogi se jima pridruži še obetaven mladi psihoterapevt Tine Kojč, spremlja pa jih tudi Kitajec, ki se z njihovo paradigmo ne strinja in virus DDV uspešno obrača v svojo korist.

Kot je povedala umetniška koordinatorica SSG Trst in predsednica žirije za Grumovo nagrado Diana Koloini, gre za izredno velikopotezen tekst, tako v zgodbenem zarisu kot v bogastvu tematik, ki jih vključuje, ter hkrati izredno duhovit tako na ravni stavčnih enot kot kompozicije, ki tvori skrajno nenavadno zgodbo, se poigrava s številnimi asociacijami in referencami na različne tekste iz zgodovine političnega, kulturnega, popularnega sveta, ter zajete tematike svobodno meša v bogato in kompleksno, a hkrati trdno strukturo, kar je v slovenski, pa tudi tuji dramatiki izredno redko. Njegova odlika ne sloni zgolj na iskanju kompleksnih motivov, ampak v izjemno zgovornih kombinacijah, ki so v vsebinskem in žanrskem smislu kar precej "podivjana mešanica", ter v tem, da se zgodbe z osrednjim motivom odrešenja sveta avtorica loti brez vsakršne sentimentalnosti ali moralizma. Ob vsem tem pa z veliko mero poguma, saj je to vprašanje zaradi svoje megalomanskosti in obremenjenosti takšno, da ga pogosto raje zaobidemo.

Nepredvidljivost, izjemen zamah domišljije in kompleksna podoba današnjega sveta
Dramaturginjo Petro Pogorevc je besedilo navdušilo s svojo nepredvidljivostjo, nepričakovanimi obrati, zamahom domišljije, ustvarjalnostjo pri konstrukciji besed in ambicioznim stapljanjem različnih svetov in referenc ter časa in prostora.

S tem se je strinjala tudi prevajalka in igralka Alenka Bole Vrabec, ki jo kot redno bralko dramskih in drugačnih besedil redko kdaj kakšno še tako preseneti in očara. Aus Anstand – La siesta se ji zdi kompleksna podoba današnjega sveta, theatrum mundi, ki jo v uprizoritveni podobi vidi v kombinaciji igranega in lutkovnega gledališča.

Tudi dramaturginja Simona Hamer se je strinjala, da besedilo ne glede na kopico referenc, ki jih niti ni treba poznati, govori o svetu, v katerem smo danes. Do tega avtorica dostopa z genialno domišljijo in drznostjo. Poleg grotesknosti, humorja in ironije pa v sebi nosi tudi vprašanje empatije, zato se jo je tekst tudi osebno dotaknil.

Tamara Matevc je zbranim zaupala še, da je začetni motiv za nastanek teksta našla v razpisu Sama M. Strelca, ki je že določal osnovno srečanje treh oseb na ptujskem gradu. A avtorico je potegnilo v drugo smer in odločila se je slediti osebnemu impulzu in osebam dopustila, da se srečajo z drobci v njeni domišljiji, kar je tekst odpeljalo v svoj svet med realnostjo in absurdnimi sanjami, duhovito obravnavo resnih motivov in vprašanj, ter vsekakor nenavaden svet izjemne domišljije z izrazitim uprizoritvenim potencialom. Čeprav bo tega treba na novo iznajti, kot meni Koloinijeva, ali pa vsaj zastaviti z veliko mero inovativnosti, s kakršno je do teksta pristopila tudi avtorica.

Preseganje politične razcepljenosti
Dogajanje dramskega besedila Vrt pred zoro Iva Prijatelja je postavljeno v medvojno Ljubljano leta 1943 in "z izjemno ostrino zareže v psihopatologijo slovenske zgodovine", kot je zapisala žirija za Grumovo nagrado. Zgodovina druge svetovne vojne z vsemi njenimi dilemami vdira v intimo spalnice in vsakdanje odnose v hiši starega in stare, v kateri prebiva še njun najemnik Stane, študent medicine in nekdanji semeniščnik. V času poostrenega nadzora in napete vojne negotovosti odnose zaostrujejo vprašanja politične pripadnosti, seksualne orientiranosti in verske pripadnosti, zgodovinski čas pa se z zasebnimi življenji preplete v kruto igro, ki v izdajah in delitvah ostaja še danes. Kot sta poudarila Gašper Troha in umetniška vodja PGK-ja Marinka Poštrak, namreč težko spregledamo, da je še danes aktualno, "kdo je bil črn oz. bel in kdo rdeč". Kot je poudarila Marinka Poštrak, ki je nedavno kot dramaturginja soustvarjala predstavo 25.671 (v režiji Oliverja Frljića v PGK-ju), je ravno v procesu med raziskovanjem teme izbrisanih na spletnih blogih in forumih spoznala, da je ta razcepljenost še vedno zelo prisotna; drug drugega še vedno neprestano izdajamo in v tem smislu je obravnavana tematika obče aktualna.

Psihologija pred ideologijo
Peter Musevski je v tem smislu izpostavil več psiholoških mehanizmov, ki jih besedilo ponuja, kot na primer konvertitstvo in levitev posameznika. Kot igralca ga je navdušila predvsem atmosfera in zasnova likov, ki znotraj te ponuja veliko psiholoških nastavkov za igralca, zato meni, da ponuja izhodišče za močno, emotivno in strastno dramo.

Profesor na AGRFT-ju Denis Poniž je glede besedila izpostavil dve problemski vprašanji. Potrebno se mu zdi vprašati, kaj pomeni, da 60 let po dogodkih, ki so nas pomembno zaznamovali, znova oživljamo to temo, z upoštevanjem vsega, kar je bilo o tem že napisanega, ter s sodobnim poudarki. Sprašuje pa se tudi, v kolikšni meri se v besedilu reflektira tisti del slovenske dramatike, ki je nastala v slovenski politični emigraciji in jo sicer pri nas slabo poznamo. Medtem ko so se povojna dramska besedila, nastala na domačih tleh, ukvarjala predvsem z ideologijo, so emigrantski dramatiki obravnavali predvsem psihologijo.

Takšen pristop zaznamuje tudi dramsko delo Ivana Prijatelja, ki s tem skuša preseči diskurz, ki v zadnjih letih polni spletne forume. Umetnost le je medij, ki lahko preseže pritlehno vsakdanjost, ugotavlja Poniž, ki dodaja, da prav zato Prijateljevo besedilo govori o sedanjosti in je tesno vpeto v naš vsakdanjik.

Nika Arhar

Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo