Prvi del predstave se ukvarja s časom rojstva protagonistov/nastopajočih, torej z letom 1977, drugi z letom tranzicije oziroma letom 1995, ki so ga imenovali tudi leto debelih krav, zadnji pa se dotika sedanjosti. Foto: APT / Toni Soprano
Prvi del predstave se ukvarja s časom rojstva protagonistov/nastopajočih, torej z letom 1977, drugi z letom tranzicije oziroma letom 1995, ki so ga imenovali tudi leto debelih krav, zadnji pa se dotika sedanjosti. Foto: APT / Toni Soprano

V kaj smo se rodili in med čem odrasli? Kaj bi morali narediti, pa nis[m]o? O čem bi morali premišljevati, pa nis[m]o? Nis[m]o bili ne racionalni ne odgovorni. Zato, ker nismo premišljevali o rezultatih, ampak ustvarjali predstave.

iz gledališkega lista
Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli
Za Eugena Ionesca je svet absurden, grotesken, boleč. V nasprotju z zgodovino, po kateri se da ugotoviti, zakaj so se stvari zgodile, je življenje popoln absurd. Foto: APT / Toni Soprano

V Anton Podbevšek Teatru (APT) v Novem mestu bodo danes ob 20.00 premierno uprizorili predstavo Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli v režiji umetniškega kolektiva Beton, Ltd. in koprodukciji ljubljanskega zavoda Bunker. Predstavo so zasnovali po delu Morilec brez razloga francoskega dramatika romunskega rodu Eugena Ionesca.

Prvi del predstave se po besedah članice Betona Ltd. Katarine Stegnar ukvarja s časom rojstva protagonistov/nastopajočih, torej z letom 1977, drugi z letom tranzicije oziroma letom 1995, ki so ga imenovali tudi leto debelih krav, zadnji pa se dotika sedanjosti. Predstava govori tudi o generaciji, ki naj bi izgubila svoj entuziazem, svojo željo in zavest, da je vse mogoče, je pojasnila Stegnarjeva.

Ljudje v vrtincu sprememb
Predstava Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli izhaja iz absurda, kot ga opredeljuje trenutni kontekst časa in kot ga v svojem delu razvija Ionesco. Vračanje k stvarnosti, ki jo vse bolj nadomešča fiktivno in izmišljeno, pa napeljuje na premislek o ljudeh samih in kakšni so ter stalno spreminjajočih se okoliščinah, ki jih obdajajo.

Po drugi strani pa se predstava vrača k izhodiščem teatralnega in množici uprizoritvenih postopkov, zavitih v grenko-sladko kombinacijo preteklega in sedanjega, obljubljenega in zapravljenega, predvsem pa izgubljenega časa, ki je pretekel vmes, ko je določena generacija zaznavala neko drugo resničnost od tiste, v kateri je dejansko živela.

Člani kolektiva Beton Ltd. so si v omenjenem projektu zastavili vprašanja, ki se nanašajo na osebna, poklicna in družbena izhodišča in segajo v tri ločena obdobja - v leto njihovega rojstva in okvir nekdanje skupne države oziroma Jugoslavije, v obdobje odraščanja, ki se je zaključilo z njihovim zrelostnim izpitom in v projekciji v prihodnost, ki ostaja neoprijemljiva, so zapisali v APT.

V predstavi poleg Stegnarjeve nastopata še člana Betona Ltd. Primož Bezjak in Branko Jordan, v vlogi voditeljice pa spregovori Taja Zuccato. Dramaturgija je delo Andreje Kopač, kostumografija Mateje Benedetti, glasbo pa sta prispevala Janez Weiss in Jure Vlahovič oziroma Dead Tongues.

V kaj smo se rodili in med čem odrasli? Kaj bi morali narediti, pa nis[m]o? O čem bi morali premišljevati, pa nis[m]o? Nis[m]o bili ne racionalni ne odgovorni. Zato, ker nismo premišljevali o rezultatih, ampak ustvarjali predstave.

iz gledališkega lista
APT: Generacija sedemdesetih opozarja na probleme družbe
APT: Generacija sedemdesetih opozarja na probleme družbe