Čeprav je Katarina Stegnar diplomirana dramska in filmska igralka, je v njeni odrski poetiki opazna izrazita nedramska usmeritev, četudi ji nista tuji ne dramska ne filmska igra.

V oblikovanju svojega odrskega izraza se Stegnarjeva giblje po tankem robu med javnim in zasebnim ter ga tudi nenehno prestopa. Zdi se, da v predstavah zadnjega obdobja - Upor ni človek ali Katarina po naročilu - njene stvaritve izvirajo globoko iz tkiva igralkine duše in telesa; to globino vsakič znova razgalja - tudi z vrhunsko usposobljenim in discipliniranim telesom. Poleg Katarine po naročilu velja od nedavnih stvaritev zagotovo omeniti še predstavo v režiji Matjaža Pograjca Pavla nad prepadom iz leta 2013 in seveda film Sonje Prosenc Drevo izpred dveh let.

Katarina Stegnar (1976), ki je na gledališki sceni prisotna od preloma tisočletja, je ena najdejavnejših sodelavk Vie Negative, platforme za raziskavo, razvoj in produkcijo sodobne scenske umetnosti. Med drugim je tudi članica skupine Betontanc, sodelavka Gledališča Glej, novomeškega Anton Podbevšek Teatra in SNG Drame Ljubljana. Od leta 2014 je tudi članica ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, nagrado Prešernovega sklada pa je prejela za stvaritve zadnjih dveh let.

Spoštovana Katarina Stegnar, kadar vas gledam oziroma vidim na odru, se mi zdi - ne glede na to, katerih tem se lotevate -, da vedno pride do neke terminalne točke, do nekega zidu, brezna ali brezupa …
Da, ta točka je pravzaprav najbolj zanimiva stvar. Ta terminalna točka pomeni, da se sam porineš do nje, zato ker hočeš s tem nekaj povedati. In tudi da se nato postavi vprašanje, kaj sploh še je za to točko oziroma kaj se zgodi takrat, ko se ta točka popolnoma preseže in tudi popolnoma predre. Mislim, da so se nekateri gledalci pri predstavi Katarina po naročilu spraševali, ali bova z Novakom (Jure Novak, op. a.) vztrajala v tem - v smislu: "Ponovno sta poskusila, ponovno ne zmoreta …" Tako gre v osnovi ves čas za to zabijanje v zid. S tem, ko ves čas poskušamo doseči ta limit, nekako govorimo o življenju, ki ga živimo. Očitno je to namenoma (smeh).

Potemtakem to ni zadnja pregrada, temveč se naredi korak naprej in gremo ponovno v upor, v delovanje oziroma v premislek nekih drugih situacij?
Vsaka predstava poskuša ujeti neki mehurček časa. Vendar pa ni tako, da bi te predstava, ki jo narediš na določeno temo, odrešila in da ne bi več čutil, kako grozen je svet okoli tebe. Pravzaprav narediš neko predstavo, da bi ljudem nekaj povedal z njo, vendar pa je situacija naslednji dan še vedno nespremenjena. In to, da se nič ne spremeni, te tudi poganja naprej. Nekaj daš ven, v smislu: "Dobro jutro, svet - stvari so, kakršne so …" Vendar je ves čas vse enako in zato je treba vztrajati na način: "O tem je treba premisliti, o onem je treba premisliti, o tretjem je treba premisliti …" Gre za neprestan boj - boj za dobro gledališče, boj za dobro umetnost ter ne nazadnje boj za dobro družbo in za preživetje.

Kako gledate na pojem iluzije v gledališču?
Vse je iluzija, nič ni zares. In to je tisto, zaradi česar tako zelo uživamo v tem. Zavedaš se, da gre za zaprt svet, ki te lahko zelo potegne vase - hitro padeš vanj, hkrati pa veš, da si varen. Zavesa se bo zagrnila in tega bo konec. In ta iluzija je en zelo sprevržen voajerizem, saj je zelo varen. Gledalca celo povabimo, da to gleda in nihče ga ne bo obtoževal, kaj si je ob tem mislil in kaj se mu je ob tem dogajalo. Mi smo tam zato, da se gledalcu lahko zgodi ta iluzija.

Petra Tanko, 3. program Radia Slovenija, program ARS