V spletni klepetalnici je prvak Drame povedal, da se v vlogi ravnatelja osrednjega slovenskega gledališča za zdaj počuti dobro. "Kako bo v prihodnje, pa še ne vem. Kaj si pa o meni mislijo moji kolegi, bo treba vprašati kar njih. Mislim pa, da se odnosi niso v ničemer spremenili. To je zame kar dober znak."

Igralskih voda ne bo zapustil
Kot je pojasnil, se trenutno še vživlja v novo vlogo, in ko se bo počutil dovolj varnega, bo znova tudi igral, kar se bo najverjetneje zgodilo že jeseni. Do tedaj pa igra v predstavah, ki so bile premierno uprizorjene že pred časom. "Igralec je moj poklic in moje veselje, brez tega res ne bo šlo," je dejal izvrstni igralec. Na vprašanje, ali obstaja kakšna vloga, ki bi jo rad odigral, pa je še ni, pravi, da si raje ne predstavlja, kaj bi bilo, če bi bilo. "Za zdaj sem igral točno tisto, kar sem si želel oziroma, rečeno obratno, vedno sem se zaljubil v tisto, kar sem igral."

Kadar igra, se močno zaveda pretoka energije med odrom in gledalci. "Seveda si v določenih trenutkih osredotočen samo nase in na dogajanje, vseeno pa je to, kar počneš, namenjeno tistim v dvorani, in moraš vedeti, kaj je do njih prišlo."

Kakovosten program je ključen pogoj za dober obisk
Obisk osrednjega slovenskega gledališča je v zadnjem času narasel, kar gre pripisati več vzrokom, pravi Samobor, najpomembnejši pa je gotovo program. "Drugi pa je tak, kot pri vseh prejšnjih krizah. V ljudi se zaleze velika želja po skupnem doživljanju vsebine. Na ta del bi lahko bolje odgovoril kak sociolog. Štanc komedije, hitra, instant zabava, je včasih zelo dobrodošla. Se je pa človek tudi hitro naveliča. Umetnine so vseeno tisto, kar nas naredi bogatejše."

Glede svojega filmskega ustvarjanja pravi, da se mu je vsaka vloga takrat, ko jo je ustvarjal, zdela najboljša in najpomembnejša. "Težko sam naredim rezime. Seveda je zadnja iz Razrednega sovražnika najbližja mojemu spominu, ampak 9.06 in Na terapiji sta se mi zdeli takrat, ko smo snemali, zame najpomembnejši. Se pravi, vsako obdobje prinese kaj."

Na vprašanje, ali so Prešernove nagrade spolitizirane, Samobor odgovarja, da si želi, da ne bi bile. "In moram verjeti, da je tako, drugače nima smisla. Letošnji rompompom je zame popolnoma nepotreben in odteguje pozornost tistemu, kar je resnično in edino pomembno, in to je umetnik s svojo umetnino."

Z ženo, režisersko Barbaro Hieng Samobor, sta na čelu dveh največjih gledališč v Ljubljani. Kako to vpliva na njun odnos doma? "Za zdaj, trkam na les, nama kar uspeva. Ni lahko," pravi Samobor. "Jaz sem na novo in nisem verjel, da to delo vzame toliko časa. No, zdaj sva oba s tem problemom. Kar se pa konkurenčnosti tiče, hm, sam gledam na to bolj romantično. Veliko je skupnih vsebin, kot je pač skupen pogled na svet okoli nas, veliko pa je tudi različnih. Menim, da sva dovolj čvrsta, da ohranjava in razvijava odlike enega in drugega gledališča."