Leta 1955 je v Celju zasnoval Prvi festival slovenske in jugoslovanske sodobne drame in ta pobuda je neposredno vplivala na nastanek jugoslovanskega festivala Sterijevo pozorje v Novem Sadu ter Tedna slovenskih gledališč v Mariboru, danes imenovanega Festival Borštnikovo srečanje.

Filipič velja tudi za utemeljitelja moderne dramaturgije v slovenskem gledališču po drugi svetovni vojni. Na ljubljanski Akademiji za igralsko umetnost je na prelomu iz štiridesetih v petdeseta leta študiral dramaturgijo in po študiju s svojim delom zaznamoval delovanje treh gledališč. Še kot absolvent je sodeloval pri ustanovitvi celjskega gledališča, kjer je v vlogi dramaturga in umetniškega vodje bistveno prispeval k uveljavitvi te umetniške ustanove v širšem slovenskem prostoru. Po treh sezonah v Celju je leta 1955 prevzel delo dramaturga v osrednjem nacionalnem gledališču, Drami SNG v Ljubljani, leta 1962 pa se je ustalil v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer je deloval kot direktor, umetniški vodja in dramaturg.

Lojze Filipič je bil tudi urednik različnih publikacij, denimo gledaliških listov, ki jih je že v času svojega delovanja v Celju strokovno razvil, in knjig, na primer gledališkozgodovinske Linhartovo izročilo, ki ga je leta 1957 izdala ljubljanska Drama.

V številnih prispevkih, ki jih je napisal, je Filipič razmišljal o gledališču, kulturi, družbi, kot je naslovljen izbor njegovih esejev, člankov, kritik, zapisov in izjav, ki je v Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega izšel posthumno, leta 1978.

"Mi moramo biti med tistimi, ki verjamejo, da je svet mogoče spremeniti, ker sicer bi bilo naše delo brez smisla," je sklenil Filipič svojo razčlembo za uprizoritev Plesa smeti po besedilu Mateja Bora v Mestnem gledališču ljubljanskem 10. septembra 1969.

Filipič je za dramaturško delo leta 1971 prejel nagrado Prešernovega sklada. V utemeljitvi je zapisano: "Med najraznovrstnejšimi teksti tuje in domače dramske tvornosti, ki se v svojem prizadevanju po čim drznejšem avantgardizmu često zapreda v meglo hermetične nedostopnosti, je našel Lojze Filipič z zanesljivo roko razgledanega poznavalca vrsto del, ki po svoji komunikativnosti privabljajo še vedno novo občinstvo v gledališče. Tako izbrani repertoar pa hkrati posega v sredino sodobne življenjske problematike, ne da bi zapuščal osnovne zahteve dobrega okusa in kakovosti. Posebno veliko pozornost posveča Filipič mladim avtorjem, s katerimi tudi ustvarjalno sodeluje, njegov ostri čut za oblikovanje sodobnega repertoarja pa omogoča igralcem, da razvijejo svoj talent." Razgledanost Lojzeta Filipiča, ki jo navaja utemeljitev nagrade Prešernovega sklada, izhaja tudi iz njegovih gledaliških potovanj.

Zvočni posnetek razčlembne vaje za uprizoritev Ples smeti po besedilu Mateja Bora, ki je premiero doživela v Mestnem gledališču ljubljanskem v sezoni 1969/70, ter odlomki iste igre v radijski priredbi z igralci Vladimirjem Skrbinškom, Janezom Škofom in Zlatkom Šugmanom v glavnih vlogah ter Danilom Bezlajem in Janezom Erženom kot komičnim parom uokvirjajo druge zvočne in besedilne odlomke, nad katerimi se pne Filipičeva misel.

O močnem vplivu, ki ga je imel Filipič na umetniški razvoj igralcev, je v pogovoru v Slovenskem gledališkem inštitutu leta 2015 spregovorila Milena Zupančič. Zapuščina Lojzeta Filipiča zajema tudi natančne poglede na igralsko delo, posebej dragocen je njegov govor ob praznovanju jubileja umetniškega dela Vladimirja Skrbinška v Mestnem gledališču ljubljanskem 6. oktobra 1962. V oddaji lahko prisluhnemo tudi posnetku pričevanja Vladimirja Skrbinška z naslovom Osirotelo gledališče, ki je bilo v njegovi interpretaciji radijsko posneto ob Filipičevi smrti leta 1975.

Filipičev pogled, slog, njegovo omiko in tankočutnost smo obudili v zvoku odlomkov iz Avdiozbirke Slovenskega gledališkega inštituta – Gledališkega muzeja in arhiva Radia Slovenija ter misli iz besedil, ki pričajo o zavzetem gledališčniku in velikem humanistu. Oddaja je nastala v sodelovanju 3. programa – programa Ars Radia Slovenija in Slovenskega gledališkega inštituta – Gledališkega muzeja, v soavtorstvu Ane Perne in Petre Tanko.