V glavnih vlogah nastopata Ivana Hloužková in Roman Blumaier. Foto: Jakub Jira/Národní divadlo Brno.
V glavnih vlogah nastopata Ivana Hloužková in Roman Blumaier. Foto: Jakub Jira/Národní divadlo Brno.

Ali: Strah ti pojé dušo Sebastijana Horvata je brez doma ena od najprepričljivejših in dodelanih predstav letošnje slovenske gledališke sezone. Kako pa je to odrsko priredbo klasike Rainerja Wernerja Fassbinderja na oder postavilo gledališče iz Brna?

Uprizoritev je prejela nagrado Josef Balvín, ki jo podeljuje Praški festival nemškega gledališča za najboljšo češko uprizoritev nemškega besedila.

Iz v smehu izrečenih besed češkega režiserja Jana Friča, ki je predstavo pred dvema letoma postavil na oder gledališča Narodni divadlo, je v svojem konceptu predstavitve ljubezni med starejšo Nemko in mladim Maročanom v 70. letih prejšnjega stoletja, ubral popolnoma drugačen koncept kot slovenski režiser. "Zame je to tekst o ljubezni in ključno sporočilo je, da je ljubezen možna. Drugi vidik pa govori o družbi, ki se boji česar koli, kogar koli drugačnega, v tem primeru tudi starostne razlike in drugačne narodnosti," je povzel ključne nastavke predstave. Predstavo je zastavil kot romantično kabaretno komedijo z elementi pravljice. "Postavili smo jo kot pravljico o spolnem obnašanju starejše ženske," je povedal, ko smo ga ujeli med vožnjo proti Ljubljani.

Predstava bo danes ob 19. uri v ljubljanski Drami. Traja 130 minut brez odmora. Po predstavi po pogovor z ustvarjalci.

Ko ga je brnsko gledališče povabilo k sodelovanju, si je najprej ogledal film in prebral tekst in po videnem ni okleval niti za hip. Za vlogo Emmi je angažiral igralko Ivano Hloužkovo, ki pa dela v drugem teatru, tako da so imeli veliko dela s samim usklajevanjem urnikov in organizacijo. A kot pravi, ni v vlogi starejše osamljene čistilke videl nikogar drugega.

Horvat je v svojo verzijo Fassbinderjeve tragične ljubezni med starejšo Nemko in mladim Maročanom (igrata ju izjemna Nataša Barbara Gračner in Iztok Drabik Jug) v predstavi, ki jo je namesto na oder Drame preselil v surovo okolje zapuščene železničarske hale, izjemno prepričljivo vtkal številna družbena vprašanja, od nerazumevanja svojcev ob drugačni ljubezni, hudobije okolice, ki ne sprejema oz. dovoljuje nič od ustaljenega vzorca, do vedno aktualnega vprašanja gastarbajtarstva, vključevanja v tujo kulturo, diskriminacije in medkulturnega (ne)sožitja, ki postane tema obdelave takoj, ko kdo prestopi navidezno mejo večinske in manjšinske kulture. Frič teh vprašanj ni naslovil neposredno. "To je del predstave, a moja ideja ni bila, da to postavim v ospredje, temveč je to ostalo v ozadju."

Foto: Jakub Jira / Národní divadlo Brno.
Foto: Jakub Jira / Národní divadlo Brno.
Sebastijan Horvat: Vera, da obstaja neka ideološka intima, ki je prihranjena "samo za nas", je smešna

Kot velik izziv priprave zgodbe ostarele pepelke je izpostavil Fassbinderjeve dialoge. "Fassbinderjevih del ni lahko uprizoriti, njegovi dialogi so skopi, zato je pomembno, v kakšno sceno jih umestiš. Ključna informacija zame je bila, da je bila zanj ta zgodba pravljica." Tako ironično obarvano režijo močno zaznamuje prebojna in domiselna scenografija Jana Štěpáneka, v predstavi pa sodeluje tudi arabska plesna skupina, ki pleše na številne nemške pop hite.

V ospredje svoje različice ljubezenske zgodbe, v kateri ljubimca sprva pogumno kljubujeta sovražni družbi, ki na njuno zvezo ne gleda z odobravanjem, a ju potem razjedajo še njuni notranji dvomi, je Frič umestil tudi spolni turizem, ki je vedno bolj razširjen, pa vendar se o njem ne govori veliko. "To je pravljica o zlatem možu iz eksotične države, o spolnem turizmu, ko mladi temnopolti moški osrečujejo starejše osamljene belke. Tudi to je del evropskega rasizma, o čemer pa dejansko ne razmišljamo. Zanimivo je, da so naše spolne sanje dejansko lahko rasistične: številne belke sanjajo o spolnem odnosu z domnevno bogato obdarjenim temnopoltim moškim."

Foto: Jakub Jira / Národní divadlo Brno.
Foto: Jakub Jira / Národní divadlo Brno.

Na vprašanje, kakšen je bil odziv občinstva, pojasni, da zelo dober, predvsem ga je razveselilo, da so predstavo dobro sprejele starejše ženske. "Slednje imajo seksualne sanje, a jih nihče nič ne vpraša o njih." Seveda pa ni šlo brez zapletov, nekatere gledalce so namreč po Fričevih besedah zmotile eksplicitne podobe v scenografiji. "Označili so nas za sataniste," pove v smehu.