"Biti všeč – ne biti všeč? Komu?" To vprašanje si ženska (ženske)v Pomarančni koži nenehno zastavlja(jo) na način, ki vzbuja posmeh, pomilovanje, privoščljivost in s tem gledalki oz. gledalcu zagotavlja narcisistični dobiček. Foto: MGL
Mojca Funkl, Primož Ekart
Želja po gotovosti, varnosti in sprejetosti, po uspehu, ki bi dokazoval našo vrednost, kakovost našega uma in moč volje, je brezmejni prostor produkcije potrošnikov in potrošnic. Preprosti oglaševalski triki ponujajo eno­stavne izhode – delo na sebi, ki je predvsem delo na telesu, saj so prav tu rezultati najvidnejši in najzgovornejši. Foto: EPA
Mirjam Korbar Žlajpah
Te ženske v svoji obsedenosti z videzom in odvisnostjo od moškega pogleda kljub lepoti nimajo ničesar, kar bi jim gledalka zavidala. Obsedenost protagonistke z vprašanjem, kako napraviti zaželen vtis na druge, je namreč tudi naša lastna vsakdanja mora. Foto: MGL

Pomarančna koža je vendar simbol ženskosti, prešine Njo, junakinjo Pomarančne kože, ženo nezvestega nogometaša in sodobno žensko, ki je ujetnica družbenih pričakovanj: skrbno pazi na prehrano, vadi jogo, živi napol v kibernetičnem svetu, prebira bleščeče ženske revije in rubrike desetih nasvetov za boljše to in ono, na vsakem koraku se srečuje z liposukcijo, avgmentacijo, štetjem kalorij, takšno in drugačno sugerirano korekcijo, hkrati pa se ves čas sprašuje, ali je hlastanje po kvazipopolnosti, ki jo skozi medije vsiljuje družba, sploh sprejemljivo zanjo.

Ženske frustracije: tudi če si brez celulita
Srbska dramatičarka Maja Pelević se v drami Pomarančna koža, s podnaslovom Celulit, ki je slovensko praizvedbo v režiji Ivane Djilas doživela na Mali sceni MGL-a, loteva položaja sodobne ženske in njene identitete v današnji družbi, ki seveda na to identiteto z vseh strani vpliva. Za besedilo, ki je v osnovi feministično, je avtorica navdih našla pri oglasu za proticelulitno kremo in v množici ženskih časopisov. Na eni strani tako predstavlja medijski pritisk "biti všečna", na drugi pa intimno izpoved ženske, ki se trudi biti taka, kot se od nje pričakuje, a v tem ne uspeva. Sodobna ženska mora biti lepa in pametna, je seksi in intelektualka, je uspešna v službi in hkrati zadovolji vse atribute dobre gospodinje, žene, matere ...

V fragmentirani dramski pisavi, ki se izogiba ustaljeni dramski formi, se skozi duhovit in prepoznavno sodoben govor, prepreden z nasveti in povelji za bolje, lepše, mlajše, drugače, nizajo postaje s poti k osebni emancipaciji sodobne ženske. Sam tekst ima po mnenju režiserke Ivane Djilas kabaretno obliko nekakšnih točk na razne ženske teme. Dodala je, da "nesramno mlada in nesramno lepa pisateljica" v njem sproducira vedno nove frustracije in jih nato cinično komentira. Izkaže se, da je tudi to, da ženska nima niti grama celulita, vseeno frustracija.

Komedijo je prevedla Teja Kleč, dramaturginja je bila Eva Mahkovic, scenograf Branko Hojnik, kostumografka Jelena Proković. Glasbo je napisal Boštjan Gombač. V prvi slovenski uprizoritvi bodo zaigrali Mojca Funkl, Judita Zidar, Mirjam Korbar Žlajpah in Primož Ekart kot gost.

Mlada in uspešna avtorica
Maja Pelević, rojena 1981 v Beogradu, je srbska dramatičarka, ki se poleg pisanja ukvarja tudi s teoretskim delom. Njen dramski opus obsega že kar lep nabor naslovov, ki so bili že tudi vsi uprizorjeni. Študirala je na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu, je pa tudi magistrirala na temo Teorija umetnosti in medijev. Naslovi nekaterih njenih dram so: LER, ESCape, Cyberchick vs. Real Life, Deca u formalinu, Beograd-Berlin, Budite Lejdi na jedan dan, Možda smo mi Miki Maus. Pomarančno kožo so krstno uprizorili aprila 2006 v beograjskem Ateljeju 212, avtorica pa je na 55. Sterijinem pozorju prejela zanjo nagrado za najboljše dramsko besedilo.