"Ta fotografija je zelo povedna: na tej fotografiji vidimo oder in zaodrje. Mogoče se kot gledalci v dvorani premalokrat zavedamo, da tisto, kar gledamo, ni samo tisto, kar vidimo, ampak je tudi tisto, kar je za odrom. Tako kot sta na fotografiji dve različni emociji sta tudi na vsaki predstavi dve življenji: tisto, ki je osvetljeno, in tisto v poltemi v zaodrju;" pravi režiser Primož Ekart. Foto: Peter Giodani/MGL

Predstava, v kateri se igralca prelevita v sedem likov, je v grobem sestavljena iz dveh delov: v prvem spremljamo dogajanje na odru, kjer Jo in Stephen na večerji gostita prijatelje. V škripcih se znajdeta, ko tik pred zdajci ugotovita, da je Stephen na večerjo povabil tudi nekdanjega moža njune prijateljice, ki na večerjo prihaja že z novim prijateljem.

Tako se začneta zapletati v humorno žongliranje med prijatelji v dnevni sobi in prijateljem, ki ga strpata v kuhinjo. V drugem delu predstave pa te iste prizore opazujemo v zaodrju, kjer je dogajanje v marsikaterem prizoru za gledalca še bolj zanimivo in zabavno kot na odru.

Režijo predstave je na pobudo direktorice in umetniške direktorice MGL-ja prevzel Jernej Šugman. "Šla sem na kavarniški sestanek z Jernejem Šugmanom, ki se je navdušil. Prebral je nekaj besedil in potem sva našla predlogo, ki govori o tem, kar vse nas, ki se s tem ukvarjamo, najbolj zanima, ki bi torej govorila o igralskem poklicu, o osnovnem poklicu v gledališču. Našla sva Zelenkovo predlogo, ki govori o formalnih specifikah poklica, pa tudi višjih smotrih poklica. Čeprav igralcem velikokrat zavidamo blišč, v katerem živijo, njihovo priljubljenost pa tudi možnost pobega v tuje svetove, je hrbtna stran tega početja tudi mnogokrat moreče prozaična in tudi vsebinski izkupiček ni vedno idealen. Kot pri vseh početjih, katerih uspeh je v takšni fazi odvisen od navdiha, se po trenutkih vsebinskega zmagoslavja igralec neštetokrat zave tudi bizarnosti in minljivosti svojega napredka," je pojasnila ozadje predstave, katere vajeti je po nepričakovani Šugmanovi smrti potem prevzel Primož Ekart.

Izvrstna Primož Pirnat in Mojca Funkl. Foto: Peter Giodani/MGL
"Nekateri kritiki v tujini so to predlogo imenovali tudi etudo za dva sijajna igralca in celo praznik igralskega poklica.
Barbara Hieng Samobor

Strast, strast, strast
Kot je poudaril, da je bil študij te predstave zelo oseben. "Ob tem, da smo delali to besedilo, smo se ogromno spominjali, ogromno presmejali, včasih tudi jokali ... Prva stvar, ki jo vsebuje besedilo in ki jo vsi poznamo, ne samo mi, ki tu sedimo, ampak tudi tisti, ki sedijo tamle zadaj, in jih ne vidite kot nas, v končni fazi pa tudi vi gledalci, je strast. To je bilo pomembno izhodišče za to, kako smo se lotili besedila." V povezavi s tem, da igralca vedno preganja misel, da predstava ne sme odpasti in da jo je treba vedno odigrati do konca, so si izmenjali tudi številne zgodbe, nekaterim pa bili priče tudi sami, ko so igralci odigrali predstave do konca tudi z zlomljenimi nogami, rokami in še čim. Do redkih odpovedi pa pride le v primerih bolezni. "Mogoče se kot gledalci v dvorani premalokrat zavedamo, da tisto, kar gledamo, ni samo tisto, kar vidimo, ampak je tudi tisto, kar je za odrom. Tako kot sta na fotografiji dve različni emociji, sta tudi na vsaki predstavi dve življenji: tisto, ki je osvetljeno, in tisto v poltemi v zaodrju," je pojasnil ob zelo povedni fotografiji, na kateri je vpogled v oder in zaodrje hkrati.

Mojca Funkl kot Jo. Foto: Peter Giodani/MGL

Preplet dveh del z dodatkom
Besedilo češkega gledališčnika in filmarja Petra Zelenke temelji na dveh delih Michaela Frayna, Kitajci in Hrup za odrom. Kitajci so enodejanka za dva igralca, ki bliskovito prehajata med petimi liki, v Hrupu za odrom (1982) pa se je Freyn posvetil dogajanju za odrom, k čemur ga je spodbudilo ravno spremljanje ene izmed ponovitev Kitajcev. Ko je med predstavo sedel v zaodrju, ga je, kot je dejala dramaturginja Petra Pogorevc, spreletelo, da je dogajanje za kulisami celo bolj vznemirljivo od tistega na odru. "Zelenka je vzel besedilo ene in princip druge igre Michaela. Kar je pa dodal, pa je tisto, kar je glavna tema njegovega besedila in njihove uprizoritve ‒- življenje teh dveh igralcev, ki ne odigrata več petih, ampak kar sedem vlog, ker postaneta zgodba predstave prav ona dva, tisto, kar se jima dogaja za odrom, in tudi sicer v življenju."

Primož Pirnat kot Barney, nekdanji mož prijateljice, ki ne bi smel priti na večerjo. Foto: Peter Giodani/MGL

Tako dobimo tudi vpogled v zgodbo Igralke in Igralca. Kaj je smisel in poslanstvo igralskega poklica, kakšna je predanost igralca poklicu? Kaj je tisto, kar žene igralce v igralski poklic, v to, da se podajo na oder, tudi ko so bolni, žalostni ali izčrpani? Najpogostejši odgovor: strast. Še druga pogosta mantra v gledališču: predstavo je treba odigrati do konca, ne glede na vse. To je vsajeno v male možgane igralca, ki je ob tem vso kariero tudi v primežu notranjih dvomov in želja, pa tudi zunanjih pričakovanj in ocen.

Gledališče je najbolj rahla, umrljiva od umetnosti Vsak trenutek, ki ga preživimo v gledališču v skupni povezanosti gledalci in igralci, se ne bo nikoli ponovil. In s tem je povezano tudi umiranje, kot umira trenutek, umirajo tudi igralci.
Petra Pogorevc

Gre za izvrstno komedijo z visokim tempom menjave likov, kar pa igralcema uspeva zelo lahkotno in jasno. Svoj pečat doda še glasba. Ritem tanga, zahtevnega plesa, ki terja poln angažma obeh plesalcev, doda piko na i "plesu na odru," kjer se morata igralca nenehno odzivati drug na drugega. "To je res besedilo, ki se loti toliko različnih tem, da sem se na začetku spraševala, kako bomo to naredili, toliko različnih nivojev je v njej. Včasih sem imela občutek, ko bi se učila tujega jezika," je dejala Mojca Funkl. Poln pohvale o študiju predstave je tudi soigralec Primož Pirnat. "Že dolgo nisem delal na malem odru in je bilo res lepo delati. Ustvari se intimno vzdušje, sploh tu, ko sva samo dva igralca. Oba sva bila zelo pridna, zelo smo delali. Ker je kar zalogaj, veliko materiala za samo dva igralca."

A ob vsem smehu je dogajanje na trenutke prežeto tudi s tesnobo in trpkostjo. Kaj vse je igralec pripravljen delati, da lahko preživi? Težave prekarnega dela, s katerim se spopadajo tudi številni igralci pri nas, so se v zadnjih letih, ko gre gospodarstvu dobro in je posledično dela več, umaknile v ozadje. A žal smo še daleč od tega, da bi izginile: tisti, ki ne ustvarjajo v zavetju institucionalnega gledališča, mesec z mesecem spajajo, kakor vedo in znajo: če želiš plačati vse položnice, moraš pač pozabiti na ponos in odvoditi odprtje bencinske črpalke, četudi sanjaš o uprizoritvi Hamleta ali pa si ga v preteklosti, recimo, že igral.

"S tem, kar je naredil Zelenka, pride v ospredje igralec, njegova rutina za odrom, način, kako funkcionira, ko se pripravlja na vstop na oder, kako se spopada z nepredvidenimi stvarmi, kakšen je za odrom. Po drugi strani pa je Zelenka razširil fokus tudi na eksistenčno razsežnost igralca, kaj vsem mora včasih početi, da preživi. To ni samo igra, kako igralec obvlada veščino, ampak tudi, kakšne je kot človek, kakšen odnos ima do poklica," je še dejala dramaturginja Petra Pogorevc.

Dati vse od sebe, vedno in vsakič znova - prvo igralsko vodilo. Foto: Peter Giodani/MGL

Minljivost vseh
Še bolj zareže v gledalca ena od zaključnih misli o smrti igralca, na čigar pogreb se z vseh koncev države številni pripeljejo tudi z vlakom. Tam jih pričaka igralčev glas, ki napoveduje odhode vlakov. Taisti glas, ki je množice poleg na odru spremljal tudi v filmih, reklamah, pa risankah ... Ki jih je spremljal, ko so se rojevale ljubezni in ko so po licih polzele solze ob njihovih koncih. "Ko izveš, da umre igralec, se svet za hip ustavi. Ko se ustavi, se spomniš ne samo njegovih predstav, ampak tudi svojega življenja. Spomniš se filma z njim, ki si ga gledal,

ko si peljal punco v kino, spomniš se predstave, v kateri je igral ta igralec, po njej pa si spočel otroka, spomniš se pravljic za lahko noč, ki so jih poslušali tvoji otroci. Spomniš se veliko stvari. Potem pa se svet začne vrteti naprej," je o pomembnem vidiku predstave dejal režiser Ekart.

V srcih gledalcev v tistem delu predstave takrat postane toplo, na ustnicah se izriše zadržan smeh, ko se pred očmi izrišeta nevidna obraza nedavno mnogo prezgodaj preminulih Jerneja Šugmana (ta bi moral igro režirati, izbral je besedilo) in Gašperja Tiča ter tudi številnih drugih igralskih velikanov, ki so nas že zapustili.