Teme predstave so manipuliranje, nadziranje in indoktriniranje. Govori o hierarhičnem položaju posameznikov in se osredotoča na postopke, ki močnim omogočajo usmerjati voljo drugih. Foto: Cankarjev dom / Miha Fras
Teme predstave so manipuliranje, nadziranje in indoktriniranje. Govori o hierarhičnem položaju posameznikov in se osredotoča na postopke, ki močnim omogočajo usmerjati voljo drugih. Foto: Cankarjev dom / Miha Fras
Matjaž Farič: Pustite otroke k meni
'Svet, v katerem živimo, človek od nekdaj oblikuje po svoji lastni podobi. Združujemo se v gibanja, verstva, krožke. Verjamemo v sisteme in preroke. Z lahkoto sprejemamo diktat moči. S perverzno logiko oglaševanja vzpostavljamo zapoved užitka, ki vodi v izgubo sebstva, ob čemer je vsakršna skepsa napor.' (Matjaž Farič) Foto: Cankarjev dom / Miha Fras
Matjaž Farič: Pustite otroke k meni
Zadnji prizor se vsebinsko nanaša na predstavo Baletnega observatorija Zenit skupine Rdeči Pilot iz leta 1988, zato ga koreograf Matjaž Farič posveča umetniku Draganu Živadinovu. Foto: Cankarjev dom / Miha Fras

Gledališko-plesna predstava Pustite otroke k meni režiserja in koreografa Matjaža Fariča bo prvič zaživela nocoj ob 20.00 v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Farič tokrat tematizira ideološke situacije in predstavlja aparate, ki jih avtoritete ter sistem izvajajo nad posamezniki, še posebej otroki.

Strojev za pranje možganov je ogromno
Mednje "mehanizme represije" Farič med drugim uvršča socialistični sistem, ki je želel prek vzgoje otrok vplivati tudi na življenje družin oz. odraslih. Na meji zlorabe pa po njegovi oceni delujejo tudi mediji: prek kostumov, razgaljenosti in kopiranja obrazcev popkulture večkrat mejijo na pornografijo, s čimer zlorabljajo predvsem najmlajše.

Predstava idejno nadaljuje Faričev ustvarjalni lok, ki ga je začel konec 80. let s predstavama 6. april in Rdeči alarm. V vmesnem času se, kot pravi, ni ukvarjal z ideološkimi temami, po čemer pa zdaj ponovno čuti potrebo. Meni, da je trenutno umetnost deležna večje cenzure kot prej: "Včasih smo bili deležni le politične cenzure, danes pa je teh mehanizmov več," poudarja in dodaja, da gre z roko v roki s tem tudi avtocenzura.

Ples in gledališče ne sodita v ločena "predalčka"
Uprizoritev je plesno-gledališke narave. Po Faričevih besedah se na splošno preveč ločuje med plesom in gledališčem: "Ples je gledališče, čeprav uporablja drug jezik." Sodobni ples po njegovem govori skozi metaforični jezik telesa, ki pa ga razumejo le redki. (Tudi dramaturginja Simona Ješelnik priznava, da je imela največ težav z branjem gibov, "ki prek konzervativnih tehnik do izpiljenih oblik in otroške igrarije določajo tako vsebinske in idejne poudarke predstave".)

Po besedah plesalke Rosane Hribar je predstava za plesalce izjemno naporna, saj se oblike gibov se ne da naučiti, "pač pa jo stalno lovijo za rep". Plesalci so v predstavi, tako Hribarjeva, "hermetično zaprti" in šele skupaj z drugimi mediji (projekcije, glasba, kostumi ...) oblikujejo spoj informacij, ki ga posredujejo gledalcu.

Poklon umetniku-kozmonavtu
V predstavi, katere zadnji prizor je Farič posvetil režiserju Draganu Živadinovu, poleg Hribarjeve kot plesalci in soustvarjalci giba nastopajo še Gregor Luštek, Jana Menger, Kaja Janjić, Magdalena Reiter in Rok Matek. Za dramaturgijo je poleg Ješelnikove poskrbela Andreja Kopač, kostumografinja je Tina Kolenik. Predstava je nastala v produkciji zavoda Flota ter v koprodukciji s Cankarjevim domom in Plesnim teatrom Ljubljana.