Mediji vse več prostora odmerjajo promocijskim prispevkom, krči pa se prostor refleksije. Še posebej deprivilegirani so gledališča zunaj prestolnice in zunaj-institucionalna produkcija. Vse več uprizoritev ostaja brez kritiške refleksije, pri čemer je kritika ena redkih stvari, ki ohranjajo uprizoritev v gledališki zgodovini. In če so ustvarjalci in kritiki v
Mediji vse več prostora odmerjajo promocijskim prispevkom, krči pa se prostor refleksije. Še posebej deprivilegirani so gledališča zunaj prestolnice in zunaj-institucionalna produkcija. Vse več uprizoritev ostaja brez kritiške refleksije, pri čemer je kritika ena redkih stvari, ki ohranjajo uprizoritev v gledališki zgodovini. In če so ustvarjalci in kritiki v "starih dobrih časih" še čakali na jutranji časopis z objavljeno kritiko takoj po premieri, ki jo je kritik pisal ponoči, tega današnja tehnologija pri tiskanih časopisih ne omogoča več, saj je tekste treba oddati že popoldne. Foto: PGK

Kritika je absolutno del predstave in del gledališča, predstava se brez kritike ne zaokroži. Prav danes, ko so kritiko iz časopisov izgnali in mnoge predstave profesionalnih gledališč sploh ne dobijo kritike, vidimo, da te predstave na neki način ostajajo nedokončane.

Vinko Möderndorfer
false
Danes, kot se zdi, nihče ni zadovoljen ne s položajem kritike v kulturnem in medijskem prostoru ne s kritiko in kritiki. Odnos medijev do kritike se izraža tudi v katastrofalno nizkih honorarjih, ki ne omogoča ne preživetja ne kontinuiranega posvečanja kritiški dejavnosti, ki bi mladim kritikom omogočalo, da se izoblikujejo v strokovno podkovane, avtonomne in odgovorne pisce – izkušnje so pri tem bistvene, kritike pa eno redkih ohranjenih sledi za predstavo. Uveljavljena kritiška imena so se kritiškemu pisanju večinoma odpovedala, mladi kritiki se v danih pogojih le stežka razvijajo. Foto: PGK

Problematika je del širšega izginjanja vsakršne refleksije iz javnega prostora, ki ga naseljujejo predvsem leporečne besede partikularnih interesov. Tudi gledališča pod pritiskom merjenja finančnih učinkov lažje cenijo medijsko podaljševanje PR-strategij kot pa avtonomno refleksijo, strokoven odziv in morebiti kritično oceno njihovega dela. Spremljanje kritik naj bi bilo med bralci, gledalci in poslušalci le malo priljubljeno, na pristojnem ministrstvu je sogovornika za konkretne pobude težko najti, a sprenevedanje vpletenih ne spreminja dejstva, da gre za kompleksne posledice. Kritiško delovanje se opušča, gledališko ustvarjanje ostaja brez nujnega dopolnila in odmeva, siromaši se medijski prostor in prostor javnega dialoga skupnosti, ki sooblikuje svojo prihodnost. Obsežen razmislek o gledališki kritiki in njenem aktualnem položaju v gledališkem, kulturnem, medijskem ter splošnem družbenem okolju se je razvil na okrogli mizi Bog živi ali vrag vzemi kritiko!?, ki jo je pripravilo Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije (DGKTS) v sodelovanju s Tednom slovenske drame.

Kritika zaokroži gledališko predstavo
Čeprav so gledališča s kritikom in kritiko zadovoljna, kadar je ta njihovi uprizoritvi naklonjena, če jo raztrga, pa je "vsega kriv kritik", kot je uvodoma v šali, ki je v praksi zaradi človeških nagibov lahko tudi povsem resnična, povedal dramatik in režiser Vinko Möderndorfer, se gledališča in ustvarjalci zavedajo nujnosti kritike. "Kritika je absolutno del predstave in del gledališča, predstava se brez kritike ne zaokroži. Prav danes, ko so kritiko iz časopisov izgnali in mnoge predstave profesionalnih gledališč sploh ne dobijo kritike, vidimo, da te predstave na neki način ostajajo nedokončane," je poudaril Möderndorfer. Kritik je glas občinstva, je dober in strokoven gledalec, ki daje ustvarjalcem povratno informacijo, ali predstava deluje tako, kot so želeli, saj sami takoj po koncu procesa v to še nimajo takšnega vpogleda kot po določeni časovni distanci. Seveda tudi kritiki, tako kot vsi, delajo napake, a z izkušnjami postajajo boljši, razvijajo orodja branja predstav in kritiškega pisanja. Posebej pomembno je, da se zavedajo svoje etične odgovornosti, saj so zapisi poleg fotografij in videoposnetka edini ohranjeni spomin na predstavo, ki izgine. Zato so kritiki tudi soustvarjalci – ne sicer konkretne predstave, o kateri pišejo, saj na to nimajo več vpliva – gledališča pa vsekakor.

Strokovno refleksijo je izrinila promocija
Kako je torej mogoče, da danes, kot se zdi, nihče ni zadovoljen ne s kritiko ne s položajem kritike v kulturnem in medijskem prostoru? Vprašanje kritike je sicer stalnica in izhaja tudi iz notranjega paradoksa kritiškega početja, ki se v relativizmu vrednot težko naslanja na trdne kriterije strokovnega vrednotenja, še toliko bolj pereče pa v stanju, ko sta umetnost in kultura odrinjeni na družbeni rob, mediji pa preplavljeni s komercializmom in neprofesionalnostjo, je poudaril moderator pogovora in dolgoletni časnikar ter gledališki kritik Slavko Pezdir. Podobno stališče je podprl literarni in gledališki kritik Matej Bogataj, eden redkih, ki kot "samostojni " kritik kontinuirano vztraja že skoraj tri desetletja. Vrednostni vakuum, ki ga je vpeljal nihilizem, morda še omogoča sledenje znotrajliterarnim, znotrajgledališkim in znotrajumetnostnim smernicam, ne daje pa opore pri umeščanju umetniškega dela v realnosti in v kontekst.

Drugi problem kritike je problem medija. Umetniški in kulturni dogodki so v medijih še vedno prisotni, a je prostor kritike glede na preostale novinarske žanre (napovedi, intervjuje, izjave ustvarjalcev) popolnoma izgubil pomen. "Ko po vseh napovedih in drugih propagandnih besedilih, po vsem pompu, ki predstave pospremi že pred premiero, kritik napiše svojih 3.000 znakov, ki jih urednik varno skrije v spodnji kot, se ne moreš več tolažiti s tem, da bo to kdo opazil ali da bo kritika imela kakšen efekt," pravi Bogataj. Kritiko je nadomestil PR.

In če javni radio še velja za zgleden primer vzdrževanja obširnega kritiškega pokrivanja različne uprizoritvene produkcije, je televizija tu odpovedala v prid napovedim in poročilom brez refleksije.

Centralizacija – cenejša in lažja
Posebej težko in redko pa dobijo kakršne koli odzive gledališča zunaj Ljubljane, je opozorila Marinka Poštrak, umetniška vodja Prešernovega gledališča Kranj. Medijski prostor se ne odmerja glede na pomembnost ali kakovost posamezne uprizoritve; na (ne)odločitve vplivajo popolnoma drugi dejavniki, zaradi katerih mnoge uprizoritve in drugi dogodki zunaj prestolnice ostajajo spregledani. Centralizacija refleksije (poleg same produkcije, sredstev in vsega drugega) najde povsem preprost in banalen razlog v potnih stroških, videti pa je tudi kot aroganca do vsega, kar ni postavljeno prav pred naše oči.

Kritiško delo ne omogoča preživetja in profesionalne specializacije
Odnos medijev do kritike se izraža tudi v katastrofalno nizkih honorarjih, ki ne omogočajo dostojnega preživetja, kar vpliva na starostno strukturo avtorjev, opozarja pesnica in nekdanja kritičarka Anja Golob. Zaradi položaja in podplačanega dela večina kritikov na neki točki preneha opravljati to dejavnost ali piše zgolj sporadično, ostajajo pretežno mladi kritiki z manj izkušnjami, pomembnimi za zagotavljanje kakovosti, ki posledično upada. In medtem ko si je kritik včasih še lahko privoščil izobraževanje doma ali v tujini, obisk festivala in spoznavanje mednarodne produkcije, danes te možnosti nima več, kar je za njegovo profesionalno rast in razvoj pogubno. Prav tako ni urejen status kritičark in kritikov, kar veča njihovo ranljivost in slabi moč v boju za pravice.

Ob tem sta kritičarka in dramaturginja Zala Dobovšek ter kritik in novinar Gregor Butala, eden redkih, ki kot kritik ne deluje s statusom samozaposlenega v kulturi, opozorila tudi na problematiko novih kritiških generacij. Poleg tega, da kritiško delo ne omogoča preživetja in profesionalne specializacije, dane razmere odvračajo najmlajše generacije, ki v tem prekarnem položaju, četudi jih delo potencialno zanima in občasno pišejo kritike, ne bodo vztrajali. Uveljavljena kritiška imena so se zaradi že navedenih razlogov kritiškemu pisanju odpovedala, mlajši ob tem izgubijo oporo v osebnostih z izkušnjami, novih piscev tako rekoč ni, in tu nastaja generacijska vrzel, pravi Zala Dobovšek. Ne le pogled v nenaklonjeno usodo, tudi objektivne možnosti za delo in razvoj s krčenjem medijskega prostora postajajo omejene, dodaja Butala, in če položaj ne omogoča kontinuiranega posvečanja kritiki, se mladi pisci niti ne morejo kakovostno formirati. Butala, ki je tudi predsednik Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije, pravi, da je težave zlahka prepoznati, prav tako je društvo že večkrat formuliralo mogoče točke reševanje teh, a so vse konkretne pobude odvisne od javnega financiranja, torej kulturne politike in verjetno tudi vztrajnosti, inventivnosti in potrpežljivosti pobudnikov, a vprašanje je, koliko je še preostane in koliko je še takih, ki so jo lahko privoščijo.

Privatizacija medijskih hiš je vodila k prodaji avtonomije medijskih vsebin
"Kritika je ena od kolateralnih škod privatizacije medijev," pravi Anja Golob. Prostor zanjo se drastično krči, vsebina se prilagaja zahtevam trga, tudi s podeljevanjem zvezdic predstavam (ocenjevanjem od 1 do 5), kar degradira žanr in občinstvo. Nič čudnega torej, da sta moč in ugled gledališke kritike v družbi oslabela vse do vprašanja o smislu njenega obstoja, kar pa ne bi smelo biti bistveno vprašanje, kajti "refleksija zagotavlja človeškim dejavnostim smisel – tako gledališka kritika osmišlja obstoj gledališča".

Širše stanje refleksije je sondiral tudi Rok Vevar, teoretik sodobnih uprizoritvenih praks, dramaturg, publicist in ustanovitelj Začasnega slovenskega plesnega arhiva, prepričan, da je problem izginjanja dnevne kritike kot ocene predstav del problematike širšega kulturnega prostora z jasnimi učinki v skupnosti. Navsezadnje si kritičnega mišljenja ne more lastiti neki določen poklic, temveč je prisotno pri umetnikih, kulturnih delavcih in drugih na najrazličnejših poljih. Privatizacija medijskih hiš pomeni prodajo avtonomije medijskih vsebin in izginotje vsebin s področja umetnosti, kulture, znanosti, izobraževanja ter družbene in politične kritike je logična posledica, prav tako odpuščanje zaposlenih in vse slabši položaj zunanjih sodelavcev kot optimizacija učinkov korporativnega upravljanja podjetij.

Erozija kulturnega in kritičnega konteksta
"Zagate z dnevno kritiko so v resnici zagate z nekritičnostjo," pravi Vevar. "Z izjemo popularne kulture in založništva sta umetnost in kultura pri nas izključno stvar javnih zavodov in nevladnih organizacij, državnih in lokalnih institucij oblasti ter javnih uslužbencev, prekariata in kognitariata; deležnikov, ki naj bi bili zavezani javnemu, se pravi skupnemu." Tu smo priča odsotnosti ali marginalnosti teh družbenih dejavnosti – umetnosti in kulture, znanosti in izobraževanja – ki temeljijo na naših zgodbah kot relacijskih proizvodih, odvisnih od communitas, neke vrste zaveze ali daru skupnosti oziroma skupnega, ter nasilnemu vdoru neoliberalne ideologije, kar je eksplicitno v številčnih kvalifikatorjih, ki obvladujejo in režirajo vse segmente teh dejavnosti, dokaz invazivne dominacije finančnih politik. Z referenco na misel italijanskega filozofa Roberta Esposita Vevar, pravi, da bi moralo biti kritično mišljenje zaveza vseh, zaveza skupnosti. Naše stanje, nasprotno, kaže na erozijo kulturnega in kritičnega konteksta oziroma skupnosti in posledično obdobje hladne vojne. Avtonomnih kulturnih politik nimamo, izvajajoča "kulturna politika" je stvar finančne politike in kultura, ko se blagajna sprazni, nima nikakršne zaščite. Med politikami in ustvarjalci je zid ali prepad, komunikacije ni, vsak se le brani s svoje strani, dodaja.

Kaj storiti?
A kako ob vsem pesimističnem tonu te analize že dodobra prepoznanega stanja intervenirati vanj? Kako si izboriti pravice, ki niso le pravice posameznega poklica, temveč (čeprav slabo prepoznano) "javno dobro", ko pa se umetnost in kultura merita le še kot poraba in zgolj opozarjanje kritiške javnosti že dolgo nima več učinka?

Možnosti delovanja se kažejo na dveh frontah, medijski in politični, pri tem pa je nujna podpora širše, zainteresirane javnosti, ki jo sodelujoči prepoznavajo v gledališčih, ustvarjalcih, gledališkem občinstvu, ki si želi biti kakovostno informirano, sem pa bi morali soditi tudi politični odločevalci. Vsi navedeni bi podprli prizadevanja po izboljšanju položaja gledališke kritike v Sloveniji. V povezavi s sorodnimi stanovskimi društvi in institucijami, ki se ukvarjajo z gledališčem, bi bilo treba najti sogovornika na ministrstvu za kulturo, ki očitno samo nima prave ideje in volje, da bi uredilo položaj gledališke kritike v medijih, ne javnih in ne zasebnih.

Med drugim ministrstvo razpisuje Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev, ki med svojimi cilji navaja tudi "spodbujanje kulturne ustvarjalnosti na področju medijev, medijske refleksije umetnosti in kulture ter kulture javnega dialoga", a ni opaziti nikakršnih učinkov tega razpisa na stanje gledališke in kritike drugih umetniških področij. Kako se torej razpis izvaja in kam dejansko gredo sredstva? Zanimivo je tudi, da je v razpisu "kritična refleksija umetnosti in kulture" omenjena zgolj pri sofinanciranju programskih vsebin tiskanih in elektronskih medijev, pri radijskih in televizijskih programih pa s tega področja navaja zgolj "kulturno-umetniške oddaje". Drugih pobud glede stanja gledališke kritike na ministrstvu ni najti, prav tako ne naklonjenosti zunanjim pobudam, ki jih je za specializiran portal gledališke kritike na ministrstvo z izdelano zasnovo že naslavljal Slovenski gledališki inštitut, pa tudi Združenje dramskih umetnikov Slovenije. Čeprav – paradoksalno – prav ministrstvo objavljene kritike šteje kot referenčno gradivo na vseh razpisih in pri ocenjevanju ustvarjalcev.

Pokazati pomen in vrednost kritike
Različna mnenja je požel predlog Anje Golob za akcijo, da bi kritiki prostovoljno in brez plačila vzpostavili internetni medij ter na njem en mesec objavljali kritike vseh gledaliških produkcij, nato pa s tem "pogajalskim orodjem" vstopili v dialog z ministrstvom ter poskušali pridobiti sredstva, prav tako bi preverili možnosti financiranja na domačih in evropskih razpisih. Glede na to, da danes veliko uprizoritev svojega kritiškega odziva sploh ne dobi, le redke pa so tiste, ki prejmejo več kritik, bi s tem znova obudili tudi dialog skozi več kritiških zapisov na posamezno uprizoritev. Vse to podpira širšo refleksijo v družbi, ne zgolj refleksijo v formatu gledališke kritike. Kljub temu se postavlja vprašanje možne uspešnosti takšne akcije, saj uspešno izveden projekt in kakovostno delo odločevalcev ne prepričata nujno v potrebnost tega dela. Nasprotno, lahko jim utrdi prepričanje, da gre tudi "brezplačno" ali pa jim je za kakovost pač vseeno. Kot kaže tudi eden od tujih primerov, bojkot ameriških scenaristov, ki so se za svoje pravice potegovali kot močan ceh, a je kot posledico prinesel le poplavo resničnostnih šovov.

Kot dodaja Anja Golob, bi bilo takšno akcijo treba dopolniti še s komunikacijo z gledališkim občinstvom, neke vrste vzgojo, ki bi tudi gledalce vznemirila in jih pritegnila k branju strokovne gledališke kritiške refleksije. Morda še bolj kot gledališče je v tem smislu rizično področje sodobnega plesa, čigar jezik je pogosto abstraktnejši, sposobnost branja in razumevanja plesnega jezika pa se tudi zaradi odsotnosti kritike in druge refleksije izrazito niža, kot je opozoril Vevar. A kritika je v tem smislu pomembna na vseh področjih umetnosti, saj vzdržuje in sooblikuje načine, kako gledamo gledališče in kako ga mislimo. In enako lahko razumemo v širšem okviru – kako razumemo in mislimo umetnost in družbo.

Kritičarski karavan
V Srbiji je Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Srbije na ministrstvu za kulturo in informiranje pridobilo sredstva – sicer nizka, a vendarle – za projekt Kritičarski karavan. Kot je povedala srbska dramaturginja, teatrologinja in kritičarka Marina Milivojević-Mađarev, ki je Tednu slovenske drame prisostvovala kot predsednica žirije za Šeligovo nagrado, s sredstvi krijejo potne stroške za obisk gledališč zunaj Beograda in Novega Sada, od koder so tudi vsi gledališki kritiki. Prijavljene ali priporočene predstave zunaj osrednjih mest tako obišče avtomobil več kritikov, ki se morajo pri časopisu, za katerega pišejo, dogovoriti za objavo kritike. S projektom so želeli vzpostaviti relevantno kritično analizo in oceno gledaliških predstav v gledališčih, ki že tako delajo v slabših pogojih, poleg tega pa nikoli – z izjemo redkih gostovanj v Beogradu ali Novem Sadu – ne dobijo strokovnega kritiškega odziva na svoje delo in s tem tudi ne zapisa njihove zgodovine. O tem, kaj takšna marginalizacija decentraliziranih gledališč pomeni, zgovorno priča tudi podatek, da sama gledališča niso znala dobro presoditi, katere uprizoritve predlagati v ogled 'kritičarskemu karavanu'. Tako se je prvo leto projekta, ko so gledališča sama prijavljala izbrane uprizoritve, zgodilo, da je gledališče po dolgih letih brez kritike dobilo več negativnih kritik. Zato so drugo leto kritiki skušali pridobiti predloge o kakovostnih, zanimivih uprizoritvah, saj je njihov namen, da izpostavijo dobre uprizoritve, ki bi sicer zaradi svoje lokacije ostale nevidne.

Gledališko oglaševanje – v plačanih oglasih in medijskih napovedih
A srbski kritiki v tem primeru že imajo zagotovljen medijski prostor za objavo, ta problem pa bi bilo pri nas treba nasloviti posebej. Zanimiva misel v tem oziru je, kaj bi se zgodilo, če bi gledališča združeno umaknila oglaševanje iz medijev. Tiskani časopisi danes niti nimajo več visokih naklad, prejemajo pa visoka oglaševalska sredstva tudi od gledaliških inštitucij. Vprašanje, ali bi takšna odločitev "prisilila" medije v razmislek, da bi več prostora namenile kritiki. A gledališča – če kritiško refleksijo zares pogrešajo – bi lahko ta sredstva namenila tudi kritiško specializiranemu mediju, ki pa bi kljub temu izvoru sredstev moral delovati avtonomno. Ideja sicer ni nova, a mnogi dvomijo, da bi se Kolegij direktorjev slovenskih gledališč, ki združuje in zastopa interese vodstev slovenskih gledališč, lahko poenotil v takšni odločitvi, saj se je že sam kolegij lani razdelil na dva – iz njega so izstopili direktorji nacionalnih zavodov in ustanovili svoj Kolegij direktorjev nacionalnih glasbenih in glasbeno-plesno-gledaliških javnih zavodov; menijo namreč, da je problematika delovanja teh zavodov specifična. Ne nazadnje, ali gledališča res pogrešajo strokovni kritiški odziv, ko pa lahko mediji že pred premiero objavijo napoved, veliko fotografijo, intervju ali kakšen trač iz zakulisja, ki prav uspešno promovirajo njihovo uprizoritev?

In koga ob vsem tem še zanima, da je takšna promocija prav del iste družbene strategije, ki ob kontinuiranem zmanjševanju sredstev meri le finančni učinek, nas vse peha v hiperprodukcijo, izčrpavanje in sumljivo kakovost dela in bivanja.

Kritika je absolutno del predstave in del gledališča, predstava se brez kritike ne zaokroži. Prav danes, ko so kritiko iz časopisov izgnali in mnoge predstave profesionalnih gledališč sploh ne dobijo kritike, vidimo, da te predstave na neki način ostajajo nedokončane.

Vinko Möderndorfer