Bakhantke, ženske, ki se v zameno za razvartno zabavo z Dionizom odpovedo varnemu domu. Foto: Žiga Koritnik
Bakhantke, ženske, ki se v zameno za razvartno zabavo z Dionizom odpovedo varnemu domu. Foto: Žiga Koritnik
Bakhantke - dokaz, da Evripid vendar ni bil tako slab dramatik. Foto: RTV SLO

Predstava Bakhantke, ki sta jo režiser Vito Taufer in avtor glasbe Saša Lošić poimenovala balkanska opera, je bila uprizorjena v Cankarjevem domu. Zgodbo o ženskah, ki jih zavede Dioniz, in o oblastnikih, ki skušajo preprečiti Dionizovo čaščenje in s tem sprožijo Dionizovo maščevalnost, je prvič zapisal antični dramatik Evripid. Koprodukcija SNG-ja Nova Gorica in SSG-ja Trst s Heleno Blagne v glavni ženski vlogi skuša prek glasbe in divjega plesa ohraniti orgiastični značaj dionizičnih obredov.

"Nadzorovano podivjane" azijske bakhantke
Za ustvarjanje momenta ekstaze je bil odgovoren predvsem zbor azijskih bakhantk, v katerem sta mesto dobili tudi glasbeni "estradnici" Lara Baruca in Ylenia Zobec. Tokratna priredba Evripidove antične drame je veren odraz zgodnje zgodovine razvoja dramatike, torej odraz dejstva, da se je dramatika razvila iz religioznih obredov. V tokratnem ritualu "smejo" sodelovati tudi moški. Boga Dioniza, ki zavede "pridne" prebivalke Teb, igra Primož Forte, starec in začetnik tebanskega kraljestva Kadmos je Stojan Colja, vlogo tebanskega kralja Penteja je naštudiral Vojko Bešlak, večje vloge pa so pripadle še Ivu Barišiču (videc Terezias), Danijelu Malalanu (vojak 1) in Radošu Bolčini (vojak 2).

Zmotne sodbe Evripidovih sodobnikov
Bakhantkam ni bila namenjena usoda večine Evripidovih del, ki so danes po večini pozabljena. Evripid je namreč spisal kar 92 dram, od katerih jih imamo za avtentične 78. Med njimi je prav posebna zvrst tragedij s srečnim koncem. Ker literarni zgodovinarji tudi te klasificirajo kot tragedije, velja, da je Evripid avtor kar 70 tragedij in le 8 satirskih iger. Kljub takšni "hiperproduktivnosti" pa Evripidu ni bilo namenjeno "sončenje" v slavi.

Njegova dela so bila pogosto deležna nezaupanja in kritik, predvsem zaradi uporabe specifične estetike, kljub temu pa mu je petkrat vendarle uspelo osvojiti prvo nagrado na tekmovanju dramatikov. kako zelo so bili njegovi sodobniki nastrojeni proti Evripidu in kako zelo so se motili v svojih sodbah, pa dokazuje Aristofanova izjava: "Moje pesništvo ni umrlo z menoj, z Evripidom pa je umrlo njegovo."