Stvari so licemerne in velikokrat bolj politikantske, kot delujejo na prvi pogled. Tako da razlike med politiko in kulturo, kar zadeva procese, kako se stvari odvijajo, ni. Da si ne bi kdo delal kakšnih utvar. Kar pa ne pomeni, da lahko enačimo umetnost in politiko,” je oster igralec ljubljanske Drame.

Že med študijem na AGFRT-ju je izstopal s svojimi igralskimi stvaritvami, o čemer pričajo dve zlatolaski in univerzitetna Prešernova nagrada za upodobitev Goldberga v Pinterjevi Zabavi za rojstni dan. Po koncu študija je najprej ustvarjal v MGL-ju, od leta 2005, takrat je prejel tudi Borštnikovo nagrado za mladega igralca (za lik Gavestona v Edvardu Drugem), pa je član ljubljanske Drame. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Ko je pred štirimi leti Saša Tabaković oder zamenjal za poslanski stolček, je to marsikoga močno presenetilo. Kot pravi sam, je šlo za logičen korak, saj je z zanimanjem kritično spremljal družbeno dogajanje, želel je tudi spoznati, kako funkcionira politični sistem. "Ko sem to naredil, so me ljudje spraševali po zdravju, češ, zakaj to počnem, kaj mi je tega treba,” pove v smehu. Na vprašanje, kakšen je izkupiček njegovega političnega udejstvovanja, odgovarja, da se sicer stvari da do določene mere spremeniti, toda procesi so zelo dolgotrajni.

Bistven problem so ministrstva, ne samo zaradi birokracije, ampak predvsem zaradi zaslužnega ali odsluženega političnega kadra, zaposlenega za nedoločen čas, ki v spregi s stroko po potrebi tudi mešetari. Ko pride nov minister, četudi s svojim kabinetom, ima težavo, saj so ministrske funkcije večinoma politične, medtem ko preostali kader velja za strokovnega. Na koncu obveljajo seveda strokovni argumenti in nekdo, ki je nevešč politike, še posebej izvršne veje oblasti, je lahko hitro tarča podtikanja in pri tem tudi grdo nasanka.

O politiki

Po treh letih opravljanja poslanske funkcije se je lani v celoti ‒ v času poslanske kariere je bil namreč še vedno petinsko zaposlen v Drami ‒ vrnil v igralske vode. Trenutno ga lahko v Mali drami vidite v vlogi Sina v predstavi Bedenje avtorja Nebojše Pop-Tasića in režiji Mareta Bulca, na velikem odru pa nastopa kot Ivan Santini v delu Iva Svetine, ki ga je na oder postavil Ivica Buljan.

Iztočnic za pogovor torej res ni manjkalo.

Za vami so tri leta v poslanskih klopeh. Popolnoma drug svet, z drugo dinamiko in drugimi ljudmi. Kako je biti znova nazaj v gledališču?
Prehod v politiko je bil po eni strani logičen, ker sem na neki način vedno provociral javni diskurz, ali z javno izpostavljenimi stališči ali z objavami v pismih bralcev. Tako da je bil ta korak v politiko verjetno vprašanje časa. Vstopil sem brez oportune računice, kar se je tudi preverljivo kazalo v mojem triletnem delu v državnem zboru. Je pa tako, da so me ob tem koraku kolegi spraševali po zdravju, zakaj to počnem, češ kaj mi je tega treba, saj je v našem družbenem prostoru politika z razlogom demonizirana. Še posebej v kulturni sferi, kjer je dogajanje okoli politike razumljeno kot protipol umetnosti in družbenega napredka. Prevladuje namreč mnenje, da je politika pač tista, ki dela naš svet krivičnejši, ne služi ljudem, medtem ko je umetnost ravnina, ki politiko in z njo družbo reflektira. Umetniška osebnost na slovenskem tako zagotovo več profitira, če se drži preverjene poti kariernega napredka in posledičnega nagrajevanja, kar vključuje tudi taktiziranje, ki ostro javno problematiziranje stanja stvari in izpostavljanje političnega stališča uporablja kvečjemu za zganjanje ekscesa v imenu samopromocije. Z odra ali ob priložnostih rohniš o družbeni nepravičnosti, v realnem življenju pa stiskaš rep med noge, ter za šankom prijateljem jadikuješ, upajoč, da si prepričal javnost. Ali pa, nasprotno, mnenje o čemer koli zadržiš zase.

Režiser nam je dal proste roke. Je pa znal igralske kreacije vkomponirati v uprizoritev, ki bazira na družinskih situacijah, s katerimi se gledalec lahko poistoveti, in predvsem na močnih čustvih, pravi glede vloge Sina v predstavi Bedenje. Foto: SNG Ljubljana/Peter Uhan

Tovrstnih receptov, kako zasoplo karierno vzpenjanje po hribu navzgor hitro preleviti v vožnjo s tekočimi stopnicami, je torej kar nekaj. Odvisno od karakterja. Seveda pa obstajajo relevantne izjeme našega kulturnega prostora, tu ne gre za strinjanje ali nestrinjanje z njimi, ki jih ob tej priložnosti izvzemam in izrekam javni poklon. Še posebej omenjam Simono Rebolj, blogerko, Anjo Golob, pesnico, in Miho Mazzinija, pisatelja in kolumnista. Omenjam zato, ker se prst javne pohvale preredko usmeri na tovrstne posameznike. Kot rečeno, sem umetnik, politika je bila odvod. Politiki so namreč osebe, ki se v tej sferi karierno kalijo. Meni je šlo predvsem za spoznanje, kako politični sistem dejansko funkcionira in kako ga z dobrimi nameni spremeniti.

Kakšne so ugotovitve tri leta pozneje? Se da kaj spremeniti ali ne?
Da se, ampak se stvari odvijajo počasi, ker državi vlada birokratska mentaliteta. Zanimanje družbe pa je premosorazmerno. Ljudje po navadi niti ne ločijo, kaj pomeni biti poslanec ali minister, ne ločijo zakonodajne, sodne ali izvršne oblasti. Bistven problem so ministrstva, ne samo zaradi birokracije, ampak predvsem zaradi zaslužnega ali odsluženega političnega kadra, zaposlenega za nedoločen čas, ki v spregi s stroko po potrebi tudi mešetari. Ko pride nov minister, četudi s svojim kabinetom, ima težavo, saj so ministrske funkcije večinoma politične, medtem ko preostali kader velja za strokovnega. Na koncu obveljajo seveda strokovni argumenti in nekdo, ki je nevešč politike, še posebej izvršne veje oblasti, je lahko hitro tarča podtikanja in pri tem tudi grdo nasanka. Poudarjam pa, da vseeno zagovarjam sistem objektivne politične odgovornosti, me pa, jasno, zanima njen vsakokraten kontekst.

Po drugi strani pa sem v politiki spoznal kar nekaj čudovitih posameznikov, ki jih drugače ne bi, zato ker je kulturna sfera pri nas hermetična. Umetniki se namreč bolj ali manj poznamo med sabo, redkeje pa spoznavamo ljudi iz drugih družbenih ravnin. V tem smislu so mi ti ljudje omogočili kakovosten uvid v področja, ki jih prej nisem poznal od blizu. Izkušnja je bila odlična in mislim, da bi mladi ljudje morali vstopati v politiko. Nisem eden tistih, ki bi rekel "Veste, saj se nič ne da". Takšna dikcija je marsikomu voda na mlin, zaradi nje se ljudje bojijo vstopiti v politiko. Zato spodbujam, da je vredno poskusiti, vztrajati in nekaj se bo zagotovo spremenilo na bolje.

Poleg gledališča ustvarja tudi na velikem platnu: številnim je še vedno najbolj poznan po vlogi Jaše v filmu Metoda Pevca , za katero je, skupaj z vlogo Amirja v filmu , leta 2003 na Festivalu slovenskega filma prejel tudi nagrado za najobetavnejšega igralca. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

V enem intervjuju pred časom ste bili kritični do kulturne elite oz. elite nasploh v smislu, da je premalo ljudi med 30. in 40. letom, ki bi imeli mnenje in bi ga izrazili. Imate zdaj po poglavju v politiki in druženju z drugimi sferami kaj drugačno razmišljanje?
Zanimivo je, da si kot poslanec prisiljen imeti mnenje tudi o stvareh, ki jih ne poznaš, pa o njih odločaš. In če hočeš imeti mnenje, moraš veliko prebrati, poznati historiat zakonskih sprememb in se tudi pustiti strokovno podučiti, pri čemer ti pomaga izbrana strokovna služba. Moraš tudi zaupati kolegom. Če to delaš odgovorno in zares, potem si lahko ustvariš mnenje, ga na koncu tudi zagovarjaš in zvečer dokaj mirno spiš. Glede kulturne sfere sem pa še podrobneje videl v teh treh letih, da je ogromno licemerstva. Veliko je sicer mnenj in dozdevanj, zelo malo pa stališč, ki bi jih posamezniki bili pripravljeni javno izpostavljati. Pri tem na žalost prednjačijo že uveljavljene umetniške osebnosti, oziroma tiste, ki bodo to postale vsak hip, ki jim tovrstno izpostavljanje enostavno ne koristi. Puščam tudi odprto možnost, da morda v resnici sploh nimajo relevantnega mnenja in se bojijo, da bi bila njihova umetniška integriteta razkrinkana.

Bom izjavil za marsikoga nekaj zelo blasfemičnega: kritike ne dojemam kot hierarhičen odnos med umetnikom in tretjim očesom, ki bo ocenilo, kje se on v svoji umetniški poti nahaja. Mogoče bo to slišati samovšečno, toda jaz, pa ne samo jaz, zelo dobro vem, kaj na odru počnem in zakaj počnem tako kot počnem in v tem oziru ne potrebujem kritiškega očesa, da mi to razloži. Zato kritiko razumem prej kot razmislek o gledališču, kot dokument časa neke predstave. Nikakor pa kot selekcijo, kaj je prav in kaj narobe, kot si morda kdo domišlja.

O kritiki

V kulturni sferi je poguma zagotovo premalo. Hitro prevladajo osebni interesi, klanovska prepričanja, prijateljske povezave itn. Če se hočeš vsemu temu upreti, moraš biti s svojim mnenjem transparenten. Kar ljudje po navadi niso. To oriše že banalno dejstvo, da se večina izrekanju mnenja o predstavi, ki jim ni bila všeč, izogiba, kot bi šlo za puljenje nohtov. Kaj šele da bi se dejansko pogovarjali o drugih vsebinah. Potem je tu še vedno razkorak med institucionalno in neinstitucionalno sceno, gojijo se zamere, ki izhajajo iz osebnih preferenc in dodeljenega denarja s strani države. Mislim sicer, da gre tudi za merjenje moči, kar se tiče določenih gledaliških estetik in boja za kapital, kar pomeni vse večje politikantske težnje, čeprav naj bi veljalo, da smo v umetnosti apolitični. Stvar je zelo kompleksna. Gledališča se tudi želijo po eni strani profilirati, kar je prav, pa potem vseeno gledamo isti izbor nagrajevanih uprizoritvenih estetik, od katerih so gledališča na koncu tudi finančno odvisna. O kakšni želeni pluralnosti se torej pogovarjamo? Osebno gledališko umetnost doživljam kot dogodek, kjer se usedem v dvorano, ne vedoč, kaj vse lahko pričakujem, in potem čakam ali se me stvar dotakne ali ne. Se zgodi ali ne. Medijski hajpi ali teoretski utrjevalci gledališke omike, ki to ni, me ne zanimajo. Tak način delovanja se jasno pozna povsod, tudi pri kritiki.

Področje kritike je v času krize, s številnimi varčevalnimi in drugimi rezi je postalo zelo osiromašeno.
Posamezniki, ki so imeli znanje, pa niso bili redno zaposleni, so iz kritike pobegnili zaradi vulgarne lastniške politike, ki še danes plačuje po 30 do 40 evrov za članek. To je žalostno. Ostajajo torej tisti redki zaposleni, ki to počno iz predane strasti, in honorarci, ki so za beden denar pripravljeni kot vojska betonirati določeno ideologijo in prijateljske vezi. Da na račun zadnjih zato večkrat padajo hudi dovtipi in mastne šale, smo se že vsi navadili. Kritiška stroka je nad tem problemom načeloma obupala, oziroma obupuje sporadično. Sicer so se dogajale v preteklosti intervencije podpisovanja peticij in javnih apelov, a je pri tem ostalo. Podobno kot v drugih sferah, ki jim status quo očitno zelo odgovarja.
V tem času so se na žalost posledično zgodile tudi zamenjave tez. Bom izjavil za marsikoga nekaj zelo blasfemičnega: kritike ne dojemam kot hierarhičen odnos med umetnikom in tretjim očesom, ki bo ocenilo, kje se on v svoji umetniški poti nahaja. Mogoče bo to slišati samovšečno, toda jaz, pa ne samo jaz, zelo dobro vem, kaj na odru počnem in zakaj počnem tako, kot počnem, in v tem oziru ne potrebujem kritiškega očesa, da mi to razloži. Zato kritiko razumem prej kot razmislek o gledališču, kot dokument časa neke predstave. Nikakor pa kot selekcijo, kaj je prav in kaj narobe, kot si morda kdo domišlja. Ne pozabimo, meje v umetnosti postavljajo umetniki, ne kritiki! Ko berem kritiko, jo berem, ker me zanima, kako posameznik, ki jo je napisal, razume gledališče, kako v ta razmislek umešča predstavo in kje se pravzaprav on v tej svoji karierni poti nahaja. Osebnost in znanje namreč vedno sevata iz zapisa, enako kot seva osebnost umetnika na odru. Ti dve stvari zato prej razumem kot vzporedni ravnini.

Kot pravi, se urnik politika in igralca niti ne razlikuje veliko. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Treba je še poudariti vlogo kritik za ustvarjalce predvsem na neodvisni sceni, ki so vezani na letno urejanje statusa samozaposlenega v kulturi. Oni so tisti, ki te kritike fotokopirajo in jih odnesejo na ministrstvo, da se jim podaljša status. Zato je najmanj, kar lahko gledališka scena zahteva in pričakuje, da bodo kritiki prevzeli odgovornost za javno zapisano besedo. Ne pa da se vse skupaj vse bolj suče okoli suhoparnega predalčkanja, ki kritištvo razume kot pritlehno discipliniranje umetniškega izraza, ki ti ni povšeči. S tem načinom kritiki, namerno ali nevedoč, postajajo podaljšana roka ministrske birokracije, kar je paradoks, saj jo imajo baje večkrat v zobeh. Mislim, da imamo velik problem, ki se ne bo rešil, če bomo o njem govorili interno. Vsako javno razpravo v tem smislu podpiram.

Sami nimate težav z izražanjem mnenja. Torej štrlite iz povprečja. Vas to kdaj udari po glavi?
Seveda je problem, štrleti ven. Samo počakava lahko, glede na izrečeno, kakšne kritike bom deležen v naslednji igrani predstavi. Po naravi stvari je namreč tako, da ljudje nestrinjanje enačijo z osebnim prezirom, kar zame ne drži, in te za izrečeno mnenje zagotovo počakajo s privoščljivim kamnom, ob katerega se boš naslednjič spotaknil. Nič novega, torej. Res bi si želel govoriti o slovenski kulturi kot o sferi, kjer je vrednostni sistem vsem zelo jasen, saj so tako razčiščeni tudi medsebojni odnosi, ampak mi v tem trenutku takšne kulturne sfere žal nimamo. Stvari so licemerne in velikokrat bolj politikantske, kot delujejo na prvi pogled. Tako da razlike med politiko in kulturo, kar se tiče procesov, kako se stvari odvijajo, ni. Da si ne bi kdo delal kakšnih utvar. Kar pa ne pomeni, da enačim umetnost in politiko.

Prizor iz predstave , v kateri igra tudi Polona Juh, njegova življenjska sopotnica. Foto: SNG Ljubljana/Peter Uhan

Kako to spremeniti?
Zanimiva je zdaj že stoletna razprava o novem kulturnem modelu. Vsi bi si ga želeli, a brezkompromisno skozi osebno korist. Še posebej me je zabaval argument, ki je šel v smeri boljšega prehajanja umetnikov med institucionalno in neinstitucionalno sfero na način "razrahljanja" ansamblov, kjer bi bili na koncu vsi projektno zaposleni, beri prekarno, ker baje verjamemo, da bomo tako dobili umetnost visoke kakovosti, ki bo v javnem interesu. Pajade. Dobili bomo še hujše mesarsko klanje vsem na očeh za zaslužek, kjer bodo namesto referenc in znanja štela edino prijateljstva in ideološki klani. Nihče pa ni pomislil, da si neki Tabaković upa otresati jezik morda ravno zato, ker ima v kulturnem okolju zagotovljeno eksistenco. Tisti umetnik, ki je zaposlen izključno projektno, nikoli ne bo dal intervjuja, kjer bi se obregnil ob koga, pa čeprav misli popolnoma enako kot jaz, ker si tega ne bo smel privoščiti.

Posamezniki, ki so imeli znanje, pa niso bili redno zaposleni, so iz kritike pobegnili zaradi vulgarne lastniške politike, ki še danes plačuje po 30 do 40 evrov za članek. To je žalostno. Ostajajo torej tisti redki zaposleni, ki to počno iz predane strasti in honorarci, ki so za bedni denar pripravljeni kot vojska betonirati določeno ideologijo in prijateljske vezi.

O kritikih

Po drugi strani je pa res, da zaposleni za nedoločen čas lahko postanejo bolj lenobni, ker disciplinskega ukrepa v tem smislu ni. Plača je načeloma enaka ne glede na to, ali imaš petindvajset predstav na mesec ali pa tri. To pomeni, da bo rešitev treba poiskati skozi sistem, ki bo omogočal vstop mladim, nagrajeval tiste, ki veliko delajo, in ne kaznoval javnega problematiziranja. To bo verjetno najtrši oreh.

Tudi novih igralcev, ki vsako leto končajo študij, je za naše razmere veliko.
To je težava šolskega sistema, ki je financiran po glavarini, namesto po programu. Vsako leto konča osem do deset igralcev. To število je preveliko in bi moral biti kriterij šolanja očitno še strožji. Nazaj bi lahko uvedli selektivne izpite, ko so po dveh letih študija ocenili, ali si res primeren za nadaljevanje študija. Zdaj tega ni, vsi, ki se vpišejo, praviloma študij končajo, razen redkih izjem. Ko igralec študij konča, tako pričakuje, da bo delal. In potem imamo nepisan sistem, kjer velja, da se morajo z delom najprej dokazati, preden so sprejeti v institucijo. In ti nesrečniki potem delajo v mizernih pogojih, nobenega denarja za nič, od njih pa se pričakuje, da bodo naredil izvrstno predstavo. Češ, dokaži se, pa boš povabljen. Kako naj se dokaže v takih delovnih pogojih? Namesto da bi bil sistem obraten in bi določili, da morajo vsi mladi dobiti primerno priložnost v instituciji. V Sloveniji imamo dovolj gledališč, naredil bi se lahko tudi razpis, da bi vsako gledališče na leto vzelo enega diplomanta. Ker ne more en mlad človek uničiti sezone, četudi je režiser, ki mu predstava ni ravno uspela. Bo pa na ta način imel prvič priložnost delati s profesionalnici, imel bo normalne ustvarjalne pogoje in za lasten neuspeh ne bo mogel v prvi vrsti kriviti sistema.

Ta sistem bi funkcioniral, bi pa terjal široko reorganizacijo dela.
Mislim, da bi se dalo. Treba bi bilo imeti interes, ki ga v tem trenutku ne vidim.

Kako pa se je bilo privaditi nazaj na igralski urnik? Urnik politika se začne načeloma veliko bolj zgodaj, lahko pa se tudi zavleče pozno v noč, kar pa je bližje igralskemu tempu.
Urnik politika je ravno tako naporen. Kot poslanec si vezan na odbore. Nisem si mislil, da so te seje lahko tako dolge, ker sem prej redkeje spremljal parlamentarni program. Naivno sem mislil, da bom vsaj zvečer lahko doma. Tako da v tem smislu se urnik ni spremenil, ali sem zvečer tu na vaji ali pa sem tam ob polnoči glasoval na seji za zakon. Se mi zdi, da imajo tisti, ki niso navajeni dela čez dan s premori, več tovrstnih zagat usklajevanj, predvsem z družinskim urnikom.

Kljub političnemu angažmaju pa ste vseskozi ohranili stik z igralstvom in igrali v predstavah.
To sem ohranil, sicer v politiko ne bi šel. Delal sem eno novo predstavo na sezono. Bil sem petinsko zaposlen, skladno z zakonodajo.

Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Zdaj ste nazaj v polnem igralskem angažmaju. je velika predstava na Velikem odru, v kateri imate manjšo vlogo, na Malem odru pa v predstavi Bedenje igrate glavno vlogo.
je bil zelo zanimiv študij. Ne samo da je na velikem odru z veliko ekipo, tako igralsko kot s podporo zunanjih sodelavcev, govorimo o res ogromnem projektu ‒ to odrsko gmoto družinske zgodbe Iva Svetine je režiser Ivica Buljan stkal v primeren zgodovinsko politični kontekst ‒, temveč je to veličino tudi režijsko upravičil. V treh urah se gledalcu pred očmi odvrti 100 let. Uprizoriti tako sago je namreč lahko gledališko tvegano, saj lahko hitro deluje dolgočasno faktična ali sentimentalna. Ampak Ivica je znal to odlično preseči in verjamem, da smo ustvarili dober projekt letošnje sezone. Se pa kolegi pošalijo, da sem v predstavi prešel iz ene politične institucije v drugo: igram namreč duhovnika, kanonika, Ivana Santinija, Svetinovega prastrica, ki je bil v tistem času zelo zanimiva figura (smeh).

S Pio Zemljič in Janezom Škofom v predstavi . Foto: SNG Ljubljana/Peter Uhan

Letošnja sezona je v znamenju intime, kar se zelo odraža v drugi vaši predstavi. Bedenje tako kot V imenu matere tudi ponuja vpogled v dogajanje v družini skozi generacije, vendar na popolnoma drugačen način.
Bedenje je zame poseben biser. Tekst je pravzaprav vsebinsko kompleksen (op.: posebej za Dramo ga je napisal Nebojša Pop Tasić), saj razgali intimo družine, in je jezikovno zapleten. Replike so namreč ponekod napisane kot proza, ponekod pa kot poezija, tako da je bilo treba ti dve ravni, ti dve jezikovni formi, združiti in pripraviti teren za odrsko uprizoritev, ki bo znotraj teh omejitev prepričljiva. Na vajah smo ta tekst res obračali, navznoter in navzven, in iskali primerno kodo uprizoritve, saj je bil izključno realističen ali abstrakten pristop preprosto premalo. Ni zazvenel in prišel na plan dejanski občutek stiske glavnega lika. Marko Bulc, režiser, je tako skupaj z nami našel ključ, kako igralsko interpretirati ta tekst. Sam ga poimenujem metafizični realizem, igralska smer, ki me v estetskem smislu zelo vznemirja tudi vnaprej: torej da je skozi realizem, realno doživljanje konstantno prisotna metafizika eksistencialnih vprašanj, ki se manifestirajo skozi telo. Metafizika tako ni več abstraktna, na ravni simbola, ampak jo je treba podoživeti. V tem smislu, pa tudi glede na pozitivne odzive, nam je uspel koncept uprizoritve, s katero se je Mare izkazal kot senzibilen ustvarjalec, ki si zasluži veliko večjo pozornost, kot jo v tem trenutku kot režiser po mojem mnenju ima.

Dodatna vrednost predstave je v tem, da rezonira na vsaj dveh ravneh; na ravni osnovne zgodbe, ki govori o tem, da ne moreš pobegniti pred sabo in svojo družino, da se človek zagotovo ne rodi kot nepopisan list, ter na ravni uprizarjanja, ki je močno vezano na odrsko atmosfero. Ta se rodi iz igralca in sčasoma širi na celoten realističen prostor, in ne obratno, kot smo po navadi pri bolj poetičnih besedilih vajeni, kjer abstrakten prostor narekuje mizansceno in s tem tudi igralčevo bivanje na odru. Glede na besedilo torej dokaj inteligenten pristop.

V vlogi Sina v . Foto: SNG Ljubljana/Peter Uhan

Koliko ste imeli pri ustvarjanju likov proste roke? Kot gledalci, sploh ker gre za majhen prostor, smo vaše like dejansko začutili, tudi kadar ne govorijo besedila.
Majhen prostor računa na karizmo igralca, seveda vezano na koncept predstave in njeno vsebino. Režiser nam je dal proste roke. Je pa znal igralske kreacije vkomponirati v uprizoritev, ki temelji na družinskih situacijah, s katerimi se gledalec lahko poistoveti, in predvsem na močnih čustvih. Ne gre torej samo za to, da se kot gledalec identificiraš prek raznolikih, tudi arhetipskih družinskih odnosov, ampak da iz teh v resnici izhaja tudi neznosno občutenje sveta, ki nam jo protagonist poskuša približati.

Tako se že gibljemo v sferah uprizarjanja anksioznosti, preobčutljivosti, torej prepoznanih polj človekove norosti, in tu se je postavilo vprašanje, kako to danes uprizarjati. Kakšen družbeni status uživa pojav norosti: ali je to nekaj, kar se izključno dotika duševnega trpljenja, ki se zdravi s kemofarmacijo in ima družba po navadi do njega posmehljivo zadržan odnos, ali pa je mogoče stopiti korak naprej in občutljivost razumeti tudi kot osnovni človekov poriv za nastanek poezije in iz nje izhajajoče metafizike, ki se v življenju manifestira na različne načine. V našem primeru z razkrivanjem družinskih skrivnosti in travm.

Današnja družba ravno ne spodbuja občutljivosti in senzibilnosti.
Ne, je ne, se mi zdi, da se ji v resnici posmehuje, jo relativizira, tudi šovinistično negira. Da ne bo narobe razumljeno, živimo v svetu, ki verjetno bolj kot kadar koli prej potrebuje glas razuma, racio. Ampak človekovega življenja ne moremo olupiti na raven razmisleka. Verjamem v človekov duh, ki mora metafiziko življenja, kakor koli jo razlaga, začutiti skozi telo. V tem smislu sem tradicionalist, ki razumevanje umetnosti utemeljuje na dediščini starega krščanstva, judovstva, če želite, zato zagovarjam dejstvo, da je treba eksistenco, vsa eksistencialna preizpraševanja začutiti fizično. Ne moreš o njih samo misliti, premišljevati, moraš jih čutiti. To je po mojem mnenju tudi poanta umetnosti. Sicer sem proti kultu trpljenja, a simbol Kristusa na križu je zelo pomenljiv. Meni govori o tem, da je večna človekova potreba po odrešenju sveta oziroma svetobolje, ki je v resnici prisotno v vsakem pravem umetniku, treba doumeti skozi telo. Premalo je torej samo misliti o njem. Treba ga je podoživeti. Telo, duh in razum so torej komplementarni, se ne izločujejo, še posebej v umetnosti ne.

Da ne bo narobe razumljeno, živimo v svetu, ki verjetno bolj kot kadar koli prej potrebuje glas razuma, racio. Ampak človekovega življenja ne moremo olupiti na raven razmisleka. Verjamem v človekov duh, ki metafiziko življenja, kakor koli jo razlaga, mora začutiti skozi telo.

O raciu in duhu

Mare je tako naredil predstavo, ki se gledalca nekje dotakne. To je premišljena predstava, glede na besedilo in kroge ustvarjanja, ki smo jih pretekli, se prepogovarjali. Je naša umetniška odločitev, nič se ni zgodilo po naključju.

Med vašimi zadnjimi projekti, ki smo si jih lahko ogledali, je tudi dokumentarni film na naši televiziji. Gre za dokumentarni film Ivan in Karla režiserke Alme Lapajne o Ivanu Mraku in Karli Bulovec, v katerem sta naslovna lika zaigrala s Polono Juh.
Redka je lastnost umetnika, ki lastno vizijo ustvarjanja plemeniti ne samo s prihodnostjo, ampak velikokrat s preteklostjo. Da neguje dolžnost ustvarjalcev, ki ne opozarjajo samo na stvaritve, ki se bodo šele zgodile, ampak tudi na tiste, ki so se že. Alma je tak primer. Želela je posneti portret para, ki je danes pozabljen, v svojem času pa je bil znan. To filmsko sodelovanje je bilo zanimivo iz dveh razlogov. Prvič zato, ker se o njiju ve zelo malo, arhiv je dokaj ubog, čeravno po Ljubljani kroži kar nekaj zgodb, kakšna naj bi onadva v resnici bila. Žal te ankdote niso bile ravno v pomoč, prevečkrat so strigle druga z drugo, vsak je imel neko svojo različico. V vsakem primeru pa sta veljala za čuden, poseben par, ki sta v tistem času zagotovo štrlela iz povprečja. In drugič zato, ker je študija likov bila postavljena na način razumevanja različnih razpoloženjskih stanj skozi njuno prizmo sveta. Iskali smo njun filmski odtis. Sicer pa je bila v njunem življenju njuna javna podoba dokaj klavrna, zato sta verjetno znala sicer intimna, erotična in umetniška nasprotja preplesti v zaveznišvo. Kot taka sta vseeno lahko bila prepoznan del ljubljanskega intelektualnega družabnega življenja, nekaj, kar se mi za danšnji čas zdi dokaj neverjetno.

Mislim, da je nastal poseben projekt RTV-produkcije. Odzivi nanj so bili pozitivni, s komentarjem, da so pogrešali večji dokumentarni pečat. Ampak to ni bil cilj filma, saj tovrstni veristični pristopi že obstajajo. Glede na to, kako partizansko smo ga delali, skoraj brez sredstev, je nastal estetsko in vsebinsko lep film.

Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić