Izhodišče za predstavo Staging a Play: Steklena menažerija ponuja Steklena menažerija Tennesseeja Williamsa, a izvajalci na odru ne uporabljajo glasu ali govornega aparata, temveč so se osredotočili na telesa v gibanju, ki ustvarjajo fizične spomine na besedilo in namene, zapisane v njem.

Z raziskovanjem vmesnega področja med abstrahiranim plešočim telesom in konvencijami gledališkega telesa je Ferlina začel že v predstavah Drugi sočasno, Kralji smo in ne ljudje ter z odrsko raziskavo poezije Srečka Kosovela Sad Sam Lucky. Tokrat je za izhodišče raziskovalnega procesa prvič izbral že obstoječe dramsko besedilo.

A medtem ko je v dramskem besedilu kot predlogi govorno dejanje običajno dominantni označevalec uprizoritvenega koda, je v pričujoči raziskavi telo, ki na odru ne govori, osredotočeno na gib kot na edini mogoči in dovoljeni označevalec. Kljub temu so se plesalci naučili besedilo Williamsove drame, ki ga skozi vso predstavo govorijo v sebi. Tako hkrati sledijo izvirnemu besedilu in skrbi za gib.

Kako lahko telo artikulira govorjeno besedo?
"Ko sem lani delal kot koreograf in svetovalec za odrski gib v predstavi, nastali po dramski predlogi Franza Grillparzerja, sem se zalotil ob naslednjem razmišljanju. Besedilo beremo in ga govorimo. Moramo pri delu z dramskim besedilom zapisano besedo na oder vedno postaviti kot izgovorjeno besedo?" je o svojem začetnem impulzu povedal Ferlin, ki se sprašuje, na kakšne načine lahko telo artikulira govorjeno besedo.

Kot pravi Ferlin, so navodila za odrska dejanja v Stekleni menažeriji bistvenega pomena za razumevanje igre, celo bolj kot sami dialogi. Poudarijo nerealistični dogodkovni prostor, nakažejo in podčrtajo dogodke ter ustvarjajo like. Williams je igro Steklena menažerija opisal kot "spominsko dramo" in dodal, da "kliče po pristopih, ki presegajo konvencije". Zato je dramatikove natančne odrske napotke Ferlin skupaj s sodelujočimi plesalci bral kot napotke za plesalčevo telo.

Odrski napotki kot koreografska naloga
Govorno dejanje je preneseno v koreografsko in struktura drame zgrajena kot koreografska celota, scenske situacije, ki so vpisane v gib, pa se dramske zgodbe dotikajo le na robovih. Ferlin ni želel mimetično in ilustrativno pripovedovati dramske zgodbe skozi gib, temveč jo s plesom na novo vzpostaviti.

Edina dobesednost v koreografskem prevajanju besedila se ohranja v odnosu do odrskih napotkov, ki predstavljajo skoraj četrtino Williamsovega dramskega besedila. Odrski napotek je obravnavan kot konkretna koreografska naloga, razgaljena v svoji scenski nameri.
V predstavi plešejo Loup Abramovici, Anja Bornšek, Maja Delak, Matija Ferlin in Žigan Krajnčan, dramaturg je Goran Ferčec, scenograf Mauricio Ferlin, kostumograf Matija Ferlin, za glasbo je poskrbel Luka Prinčič. Predstava, ki bo drevi premierno izvedena v Stari mestni elektrarni, je nastala v produkciji zavoda Emanat in koprodukciji Matije Ferlina.