Čeprav je že 350 let od takrat, ko so jo na versajskem festivalu premierno uprizorili, je igra o licemerju, sleparstvu, dušebrižništvu, pobožnjakarstvu, pa tudi pohotnosti in malomeščanstvu - še vedno izjemno sveža. Je pravzaprav ogledalo naši današnji družbi.

Najprej je bila komedija. Molierova tridejanka Le Tartuffe ou l'hypocrite. Leta 1664 uprizorjena v Versaillesu. Čeprav naj bi se kralju zdela zabavna, jo je umaknil. Ker je klonil pred cerkvenimi dostojanstveniki. Ti so víli roke nad Molierovim razgaljanjem pobožnjakarskega svetohlinstva. Moliere jim ni ostal dolžan: "Cerkveni dostojanstveniki so pravzaprav tartuffi. Izvirniki so sami onemogočili svojo kopijo."

Potem je bila komedija v petih dejanjih. Leta 1667 so jo znova uprizorili. Le enkrat. Tartuffa sta prepovedala in civilna in cerkvena oblast. In načelnik pariške policije in nadškof.

V tretje je šlo bolje. Leta 1669 se je Tartuffe vendarle obdržal na odrih. V enem letu so ga uprizorili več kot šestdesetkrat.

Toda Moliera je cerkev izobčila. Ko je leta 1673 umrl, so mu odrekli pravico do dostojnega groba. Pokopali so ga na drugi strani pokopališkega zidu. Enega najbolj nelogičnih zidov v zgodovini. Zakaj že omejuje mrtve?

(op. a.: šele leta 1817 so Moliera častno pokopali na pariškem pokopališču Père Lachaise)

Razgaljanje človeških duš
Komedija Tartuffe ali Slepar se je torej pred tremi stoletji rojevala kot triler. Psihološki triler, ki razgalja tiste, ki jih smeši. Krinke padajo tudi po 350 letih. Vito Taufer, režiser novogoriške uprizoritve, je ob premieri poudaril, da je (tudi) zato Molierovega Sleparja oziroma Prevaranta bral kot dušno srhljivko: "Ker gre za izrazito psihološko analizo odnosov samih karakterjev, ker gre konec kancev za komedijo karakterja, ki smo jo skušali še poglobiti, narediti prepoznavno v okviru psihologije, kakor jo razumemo mi danes. Kajti danes živimo v sprevrženem času, v katerem so vrednote postavljene na glavo in nam vladajo lažne vrednote. Vrednote, kot je denar. Današnji svet ne razlikuje več med lažjo in resnico. Meja je zabrisana. In v takem močvirju pridejo na dan manipulatorji, ki operirajo s polresnicami in še naprej krčevito držijo ta svet v popolnem nesmislu. Vse to razgaljamo skozi Molierov psihološki triler."

Tartuffe in Orgon, sta si res tako različna?
Jean Baptiste Poquelin Moliere je zgodbo Sleparja stkal med dvema nasprotnima likoma, ki pa si v svoji pokvarjenosti na eni strani in prostodušni naivnosti na drugi, postajata vse bolj podobna. Orgon je glava bogate meščanske družine, ki mladim oziroma medgeneracijskim zapletom ni kos. Neko nedeljo v cerkvi sreča obubožanega podeželskega plemiča Tartuffa, ki ga omreži z moralno pokončnostjo in versko predanostjo. Ker je plemič brez "cvenka", mu Orgon velikodušno ponudi svojo streho nad glavo in pod njo vse malomeščansko udobje. V zameno naj bi Tartuffe s svojo krščansko gorečnostjo uveljavil moralne standarde v gostiteljevi družini. S sladkim besedičenjem tako omreži gospodarja družine Orgona, da mu ta zapiše premoženje in obljubi hčer za ženo. Vmes Tartuffe lovi še gospodarjevo ženo na seksualne limanice. Tik pred nasilnim spolnim aktom, ki na odru spominja na razvpitih "odtenke sive", ga Orgon razkrinka. In če je že skoraj kazalo, da bo sleparski Tartuffe popolni zmagovalec - se po mi(s)tičnem posegu z neba, z ukazom pravičniške kraljeve oblasti, vendarle razplete tako, da naj bi bilo pravici zadoščeno. Tartuffe je vklenjen, malomeščanska družina pa nadaljuje s svojimi buržujskimi rituali zavezništva s porokami ...

Tartuffe in tartufi
Nosilno vlogo licemernika, pobožnjakarja, prevaranta in pohotneža igra Radoš Bolčina. Izjemno upodobi svetlohinsko dvoličnost, ki razkraja odnose. Ali kot razmišlja novogoriški Tartuffe: "Dvoličnost uspeva v simbiozi človeka – simbiozi metafizike in neke profitne racionalnosti. To se tudi v naši igri vidi, ko zaslepljeni Orgon, tako rekoč tajkun, potrebuje nekega duhovnega voditelja, lažnega guruja. Potrebuje Tartuffa. In skupaj naredita še večje zlo, kot bi ga sicer vsak sam zase. Orgonova družina je kot agar, kjer se kužne klice pokvarjenosti zlahka razmnožujejo. Kot gobe … Kot gniloživke. Ni naključna podobnost besed, kot sta Tartuffe in tartufi. Tudi on je kot goba gniloživka. Kot tartuf … Pa ne zato, ker je sam tako gnil, pač pa zato, ker je padel v gnilo okolje, ki mu omogoča razraščanje najbolj nizkotnih naklepov, namenov in strasti. Res je Tartuffe hinavec in svetohlinec, toda brez tega družbenega razkroja, ki je bil in ki je dandanašnji, tudi on ne bi mogel živeti te hinavščine v takem obsegu."

Tartuffe je tokrat odvezan rim
Novogoriška uprizoritev je sveža tudi v prevodu. Francosko besedilo je poslovenil Sovretov nagrajenec dr. Primož Vitez, docent na katedri za francoski jezik oddelka za romanske jezike in književnost ljubljanske Filozofske fakultete. Vitez je pri tej predstavi tudi avtor priredbe, dramaturg in lektor. Pred premiero je povedal: "Ko je Tartuffe nastajal v 17. stoletju, je bilo to izrazito moderno besedilo. In takšen mora biti tudi zdaj. Torej se prevoda nekega klasičnega besedila ne morem lotiti z arhaičnim interesom. Prevedeno »zdaj« mora biti sodobno in moderno. Seveda pa prevajanje klasike zahteva nekaj jezikovnih in formalnih odločitev. Sam sem skušal v prevod prenesti predvsem duh francoskega besedila. Sploh sta si slovenščina in francoščina glasovno oziroma zvočno tako različni, da sem moral v prevodu poiskati nove glasovne in zvočne rešitve, ki zvenijo drugače kot francoski verz. Oba prejšnja prevajalca Tartuffa – Oton Župančič in Aleš Berger – sta zadržala rimo, jaz je nisem, temveč sem v prevodu sledil ritmični rešitvi."