Pobudo Gledališki tolmač organizira Društvo gluhih in naglušnih Ljubljana, predsednik katerega je Orešnik, ob podpori NLB-ja in v sodelovanju s štirimi slovenskimi gledališči, in sicer z Anton Podbevšek Teatrom, Lutkovnim gledališčem Ljubljana, Prešernovim gledališčem Kranj ter SNG-jem Nova Gorica.

Gluhi in naglušni, ki se pogosto srečujejo z oteženim dostopom do kulturnih vsebin, si lahko trenutno v omenjenih gledališčih ogledajo štiri predstave, ki so v živo tolmačene v znakovni jezik. Pobuda Gledališki tolmač odgovarja na to vrzel in v slovenski prostor prinaša niz gledaliških predstav s tolmačem za gluhe.

Mazohistka, Žogica Marogica, Zabava za Borisa in Realisti je četverica predstav, ki jih tolmačijo tolmači slovenskega znakovnega jezika Nataša Kordiš, Natalija Spark, Martin Klepec in Karin Brumen. Vsi štirje tolmači so otroci gluhih staršev in so znakovni jezik spoznavali že od rojstva.

Drugačna slovnica, kot jo ima govorni jezik
Med značilnosti znakovnega jezika spada tudi ta, da nima enake slovnice kot govorni jezik na istem geografskem območju in se razvija znotraj skupnosti gluhih. Njegove značilnosti pa je bilo treba upoštevati pri pripravi gledaliških tolmačev. Ključno vlogo pri tem je imela Lada Lištvanova, prva gluha režiserka za gledališče in film v Sloveniji, ki je prevzela delo s tolmači in njihovo pripravo na sodelovanje v predstavi.

Odpiranje vrat v svet talije za gluhe in naglušne
Ideja je vzklila v želji omogočiti gluhim vstop v edinstven svet gledališke umetnosti in ob tem ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov. In tudi v prihodnji gledališki sezoni naj bi sledile nove uprizoritve s tolmačem, dolgoročni cilj pa je zagotovitev ustrezne kvote predstav s tolmačem v vseh slovenskih gledališčih, so sporočili iz društva.

V Sloveniji znakovni jezik za vsakodnevno sporazumevanje uporablja okoli tisoč gluhih.