Monodramo ameriškega dramatika Normana Allena je režiral Marko Mlačnik, sodelovala pa je tudi koreografinja in plesalka, letošnja Prešernova nagrajenka Mateja Rebolj. Predstava je spomin na življenje Vaclava Nižinskega, ki je balet spremljal vse od malih nog, saj sta bila tej umetnosti zapisana že starša. Že pri devetih letih je s sestro Bronislavo, prav tako pomembno plesalko in koreografinjo, obiskoval Imperatorsko baletno šolo v Sankt Peterburgu in pozneje postal član baletnega ansambla Marijinskega gledališča.
A gre za več kot le biografijo, je tudi raziskovanje različnih stanj plesalčevega oziroma igralčevega telesa. Scenografija je delo Barbare Kapelj Osredkar, glasba Bojane Šaljić Podešva, dramaturginja predstave je Uršula Cetinski in lektorica Mateja Dermelj.
Po letu 1909 je Vaclav Nižinski slovel v skupini Ballets russes v baletih Mihaila Fokina. Prva koreografija baletnika je bila Fauvnovo popoldne, ki je nastala leta 1912 na glasbo Clauda Debussyja, zaradi erotičnih vložkov pa je balet zbudil zgražanje tako občinstva kot kritikov.
Marko Mlačnik pojasnjuje, da so za analizo fenomena Nižinskega potrebovali veliko podatkov, zlasti pa je bilo težko pridobivanje tistih za drugo polovico življenja, ko je trpel za shizofrenijo, posledično pa za umik v razne psihiatrične bolnišnice in sanatorije skoraj ni podatkov, je povedal Mlačnik.
Besedilo Normana Allena pravzaprav ponuja poglobljen prikaz življenjepisa Nižinskega, ustvarjalci predstave pa so v predstavi težili k doseganju "impresionističnega vtisa glave Nižinskega", saj je enigmatična plesalčeva osebnost, ki je premikala meje poimenovanja baleta, obenem pa jo je doletela zelo žalostna usoda, ljudem premalo poznana.

Spomini baletnika in njegove sestre
Pomagali so si tudi z dnevnikom Vaclava Nižinskega, ki ga je pisal v tednih pred dokončnim psihičnim zlomom, in z izjemno bogatimi spomini na skupno ustvarjanje, pa tudi življenje Bronislave Nižinske Zgodnji spomini. "So taki, ki pravijo, da bi moral imeti telo Nižinskega, ki ga primerjajo z Stradivarijevo violino, če bi hotel plesati kot Nižinski. Nižinski je bil vsekakor obdarjen z izjemnimi fizičnimi sposobnostmi, toda to ni bilo tisto, zaradi česar je bil njegov ples izjemen. Stradivarijeva violina lahko ustvari očarljive zvoke samo v rokah velikega glasbenika. Ko je Nižinski plesal, nisi le videl, temveč tudi na lastne oči slišal melodijo njegovega plesočega telesa, navdihnjenega s pretanjenimi glasbenimi kvalitetami," je leta 1971 zapisala Bronislava Nižinska.
Matejo Rebolj so nagovorili prav baletnikova strast do plesanja in njegovo upiranje tradicionalni umetnosti ter iskanje novih oblik. Predstava je po njenih besedah polna prehodov gib-beseda-gib, ki jih je Bezjak mojstrsko izvedel.