Eddie Vedder se očitno ne boji lotiti projekta, ki ga širša javnost od njega morda ne bi pričakovala - a rezultat kljub temu ni spektakularen. Foto:
Eddie Vedder se očitno ne boji lotiti projekta, ki ga širša javnost od njega morda ne bi pričakovala - a rezultat kljub temu ni spektakularen. Foto:

Drugi solistični Vedderjev album prinaša dobre pol ure dokaj povprečnega, staromodnega akustičnega folka oziroma folkrocka, pri katerem prepriča predvsem občutena in doživeta interpretacija.

Največji oboževalci so bržkone že vedeli, poglobljeno brskanje po informacijah pa tudi vsem drugim razsvetli temo, saj postreže s podatkom, da se Eddie Vedder že desetletje in več zabava z igranjem na ukulele. Izdaja pričujočega soloalbuma tako niti ni več kakšno posebno presenečenje, saj ni pričakovati, da bi svoj napredek pri igranju lahko izdatneje predstavil v skladbah matične skupine. Upoštevajoč Vedderjevo zvedavost, ekscentričnost in prislovični nekonformizem ter večinoma pozitivne izkušnje s sorodnimi projekti, pogosto kar avanturami posameznih glasbenih velikanov v vzporedne svetove, so predstavljale dober obet za novo izvirno ali vsaj nenavadno nadžanrsko poslastico.

Žal se je vse skupaj končalo pri pričakovanjih. Da ne bo nedvoumnosti, je treba namreč jasno zapisati, da album pusti mešane občutke. Ukulele Songs, po zbirki skladb Into the Wild za istoimenski film Seana Penna šele drugi solistični Vedderjev album, namreč prinaša dobre pol ure dokaj povprečnega, staromodnega akustičnega folka oziroma folkrocka, pri katerem prepriča predvsem občutena in doživeta interpretacija. Poleg avtorskih pesmi, kjer po poudarjenih ustvarjalnih ambicijah izstopa zgolj uvodna Can't Keep, je odigral tudi pet tradicionalnih ameriških skladb, velikih uspešnic iz prve polovice prejšnjega stoletja - Tonight You Belong To Me, More Than You Know, Dream A Little Dream Of Me, Once In a While ter Sleepless Nights, zaradi česar album še toliko bolj spominja na karaoke šov ali "pokaži, kaj znaš" ob tabornem ognju.

Očitno se je Vedder zadeve lotil povsem sproščeno, neobremenjeno, nepretenciozno, celo nekoliko nonšalantno, o čemer pričajo tudi zvoki, ki jih je razločno slišati med posameznimi skladbami kot npr. prižiganje vžigalnikov ali zvonjenje prenosnega telefona. Če je s takšnim pristopom želel opozoriti na to, da bistvo dobre glasbe ne tiči niti v kompleksnosti niti v sofisticirani produkciji ali izjemnih studijskih posnetkih, ampak v čustvih in občutkih, mu je to v celoti uspelo. Prav tako mu je uspelo še dodatno popularizirati ukulele, ki se očitno vse bolj uveljavljajo v popularni glasbi, o čemer se je bilo pred kratkim mogoče prepričati tudi ob nastopu svetovno znane zasedbe ukulel The Ukulele Orchestra of Great Britain v ljubljanskih Križankah. To pa tudi nekaj šteje.

Ocena: 3; piše Dušan Jesih

Drugi solistični Vedderjev album prinaša dobre pol ure dokaj povprečnega, staromodnega akustičnega folka oziroma folkrocka, pri katerem prepriča predvsem občutena in doživeta interpretacija.