Njune skupne stvaritve večinoma temeljijo na mešanju zvočnih krajin s kombiniranjem njegove baskitare, električne kitare in bobnov ter njenih akustičnih instrumentov, kot so violina, madžarsko srednjeveško strunsko glasbilo hurdy gurdy, avtoharfa in klavir, ter elektronike. De Picciotto, sicer avtorica dveh knjig, podpisuje tudi večino besedil njunih glasbenih izdaj.

Sorodna novica Gudrun Gut: "Brez priložnosti nastopanja tudi nimaš priložnosti biti vse boljši"

Rojeni Berlinčan Alexander Hacke se je leta 1980 pri vsega 14 letih priključil takrat sveže ustanovljenim Einstürzende Neubauten, ki so danes nič manj kot berlinska institucija, ki tudi po več kot 40 letih obstoja razveseljuje s svojim nenehnim razvojem. Danielle de Picciotto pa se je v Berlin preselila leta 1987, kjer je postala pevka skupine The Space Cowboys in dve leti pozneje v sodelovanju z dr. Motteom ustanovila Love Parade, ki je z leti povsem prerasel prvotne okvirje in koncept. Od začetka 90. let je med drugim sodelovala z Gudrun Gut, še eno zgodnjo članico Einstürzende Neubauten, pri seriji glasbenih dogodkov Ocean Club. S prelomom tisočletja je začela snemati videospote za Einstürzende Neubauten, leta 2006 je sledila poroka s Hackejem.

Dve leti pozneje je izšla prva skupna izdaja zakonskega para The Ship of Fools, avdiovizualna interpretacija satiričnega romana Das Narrenschiff Sebastiana Branta iz leta 1495. Hacke in de Picciotto sta se leta 2010 odločila zapustiti Berlin in zaživeti kot nomadska ustvarjalca. Po trimesečni umetniški rezidenci v Pragi sta gostovala po vsej vzhodni Evropi, med drugim z novimi in nekaterimi nekdanjimi sodelavci. Leta 2011 sta izdala pretežno akustični album balad, naslovljen Hitman's Heel, s katerim sta nastopila tudi v Ljubljani.

Sorodna novica The Ministry of Wolves: Music From Republik Der Wölfe

Tukaj sta nastopila znova leta 2014, in sicer z zasedbo The Ministry of Wolves, ustanovljeno za potrebe multimedijske gledališke predstave Republik der Wölfe, temelječi na transformiranih zgodbah bratov Grimm. Prva izdaja, ki sta jo objavila pod imenom hackedepicciotto, sega v leto 2017 in nosi naslov Menetekel. Tri leta pozneje sta v Blackpoolu posnela album The Current, navdihnjen z delavskim duhom tega angleškega mesta in s temu prikladnim industrialnim in temačnim zvenom. Na lansko valentinovo pa sta izdala še album The Element Of Love.

Aktualni album The Silver Threshold je njuna prva izdaja pod imenom hackedepicciotto, ki ni izšla pri založbi Potomak, namenjeni izdajam Einstürzende Neubauten, temveč pri znameniti britanski založbi Mute, pod okriljem katere najdemo zasedbe, kot so Laibach, Depeche Mode, New Order, Nitzer Ebb, Nick Cave and the Bad Seeds in nekoč tudi Einstürzende Neubauten.

Plošča, ki sta jo sama opisala kot svojo najbolj simfonično izdajo do zdaj, v primerjavi z njunimi preteklimi stvaritvami zaznamujejo bogatejši godalni aranžmaji in detajlnejša razdelanost. Kot je v spremnem besedilu zapisal Hacke, so nedavne pandemične omejitve s popolnimi zaprtji družbe pri njem povzročile "nekakšno čudno evforijo" in medtem ko sta nekatere v teh negotovih časih zajela groza in stres, sta z de Picciotto te čase dojemala kot "prehod" – kakor da sta "stala na pragu" nečesa velikega. Od tod torej naslov albuma The Silver Threshold, torej srebrni prag.

Album odpre industrialno-simfonična Ouvertuere z nadrealističnim vzdušjem, ptičjim žvrgolenjem, pospremljenim z mehkim pulziranjem sintetizatorja. Uvertura s kratkim koralom povede nato v naslovno skladbo, ta pa na mah razodene vso eklektičnost te izdaje. Divja ritem mašina, udarne Hackejeve strune, elektronska različica hurdy gurdyja in violina ter družni napev dvojca s stopnjujočo tehnoidno intenziteto pospremijo poslušalca na 40 minut trajajoče – a žal kar nekako prekratko – popotovanje, ki ga prinaša ta album. Naslovno skladbo spremlja črno-bel videospot v slogu starinskega vodvila z dobro mero psihedelije. Veličastno stopnjujoča je tudi sledeča Meteor’s Reign z ritualnimi bobni v ospredju, preteče industrialna in polna godalne miline hkrati.

Izrazito mila in z brezčasno romantiko prežeta je lirična Evermore, ki jo spremlja barvito zasanjan videospot. Nežno oziroma že kar krhko zvenečo poduhovljeno skladbo, podloženo z umirjeno basovsko linijo, vodi zavzeto harmonično petje dvojca, ki ga spremlja oddaljeno zavijanje vetra. Grleno petje, ki ga Hacke mojstrsko obvlada, odpre tesnobno zveneči Babel, torej Babilon, poleg naslovne skladbe enega od vrhuncev albuma. De Picciotto se priključi s pripovedovanjem svetopisemske zgodbe iz Stare zaveze o izvoru jezika, ki ga proti koncu znova uokviri grleni vokal.

Do konkretnega preobrata v zvočni podobi pride v skladbi Trebbus, naslovljeni po predelu mesta Doberlug-Kirchhain v nemški zvezni deželi Brandenburg. Dude, bobni in industrialni instrumentali poganjajo z energijo od začetka do konca nabito skladbo, najbrž dehtečo po poblaznelem folku. Zapeljujoča in bogato naplastena Journey East prinaša hipnotične zvoke Bližnjega vzhoda, vtkane v prikladno mistično tapiserijo tolkal, pretežno ženskega vokala, ki niha med petjem in mantranjem. Skladba je s svojimi šestimi minutami tudi najdaljša na albumu, na katerem je izmed desetih skladb kar četverica krajša od treh minut. Na en način je pohvalno, da glasbenika ne raztegujeta po nepotrebnem uspešnih formul skladb, a bi si poslušalec, ko enkrat pride na okus, pri večini želel vsaj malo dalj trajajočo izkušnjo. Meeres Stille je edina pesem z albuma v nemškem jeziku, četudi z le malo besedila. V skladu z naslovom (mirovanje morja) je v prvem planu umirjeno ambientalna, a hkrati deluje, da s sabo nosi boleče in misteriozno zlovešče sporočilo.

Grleni vokali v spremstvu didžeriduja slovesno zazvenijo znova v skladbi Kirchhein, naslovljeni po prej omenjenem nemškem mestu, ki leži na območju, kjer je bilo že v prazgodovini križišče pomembnih poti. Med tridesetletno vojno (1618–1648) so mesto zaradi njegovega dobrega strateškega položaja večkrat okupirale različne vojske in na njegovem območju vzpostavile svoje štabe, kar je bilo veliko breme za mesto z okoli 1000 prebivalci. In ta težavna zgodovina odzvanja v počasni skladbi, ki ji ritem odmerjajo udarci kovinskega tolkala, vzdušje pa žalobno zavijajoča melodija godal. Kirchhein je še tretja skladba z albuma, ki jo spremlja videospot. V njem je mogoče videti Hackeja in de Picciotto, kako v opusteli stavbi pozirata pred fotoobjektivom Svena Marquardta, berlinskega fotografa in znamenitega varnostnika na vhodu prav tako znamenitega berlinskega nočnega kluba Berghain. Ena izmed teh fotografij je tudi na naslovnici pričujočega albuma, prekrita s ponazoritvijo zlatega reza. In tudi res ploščo odlikujejo skrajno dovršene kompozicije, tankočutna uravnovešenost med urejeno preciznostjo in vznemirljivo neurejenostjo.

Zaključno The Watered Garden vodi recitacija de Picciotto, ki razkriva tako pomen praga iz naslova albuma kot tudi njegovo sporočilnost. "Med preteklostjo in prihodnostjo zdaj stojimo na pragu; na meji tistega, kar je nekoč bilo in kar bo v popolni simetriji," se začne v preroški maniri podajano besedilo. A uvodnim verzom nekoliko nepričakovano sledi udaren odmerek s folkom ozaljšanega psihedeličnega rocka, ki pa še zmeraj ostaja v siceršnjem naboru zvokovja celotne plošče. Pesem se sklene z besedami: "Tvoja duša bo postala kot zalit vrt in ne bo več žalovala. In mladi in stari bodo plesali skupaj, pozdravljamo prihod nove dobe."

Deluje, da Alexander Hacke in Danielle de Picciotto ostajata brezkompromisna iskalca še neodkritih dimenzij lepot hrupa in nepričakovano prikladne melodičnosti. Prekaljena umetnika nista le ustvarila še ene hipnotične in prefinjeno bizarne plošče, ki se poglablja v istočasno mrakobne in očarljive sfere, temveč tudi najbolj dovršeno skupno delo do zdaj. Kako je slišati v živo, pa bo mogoče preveriti 3. marca na njunem koncertu v Ljubljani.