Razglednice preteklosti
(1)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.7 od 30 glasov Ocenite to novico!
Pilotska kabina letala hansa brandeburg D.I. Hrani Vojaški muzej Žižkov v Pragi. Foto: Rok Omahen
Godwin von Brumowski se je rodil v Vadovicah na Poljskem. Foto: Rok Omahen
V Vadovicah je bil rojen tudi papež Janez Pavel II. Na fotografiji kip iz romarskega središča Trsat nad Reko. Foto: Rok Omahen
Godwin von Brumowski (1889-1936).
Godwin von Brumowski (1889-1936). Foto: Spartacus-educational.com
Prvo leto vojne je Brumowski preživel kot topniški častnik na vzhodni fronti. Na fotografiji upodobitev vojakov v strelskih rovih v Vojaškem muzeju Žižkov v Pragi.
Prvo leto vojne je Brumowski preživel kot topniški častnik na vzhodni fronti. Na fotografiji upodobitev vojakov v strelskih rovih v Vojaškem muzeju Žižkov v Pragi. Foto: Rok Omahen
Po dveh letih bojev na ruski fronti je bil Brumowski premeščen na soško bojišče. Na fotografiji reka Soča pri Mostu na Soči.
Po dveh letih bojev na ruski fronti je bil Brumowski premeščen na soško bojišče. Na fotografiji reka Soča pri Mostu na Soči. Foto: Rok Omahen
Pogled s Svete Gore.
Pogled s Svete Gore. Foto: Arhiv avtorja
false
Prva avstro-ogrska lovska letalska enota je bila nameščena na sežanskem letališču. Na fotografiji botanični park v Sežani. Foto: Rok Omahen
Pilotska kabina letala hansa brandeburg D.I. Hrani Vojaški muzej Žižkov v Pragi.
Pilotska kabina letala hansa brandeburg D.I. Hrani Vojaški muzej Žižkov v Pragi. Foto: Rok Omahen
Pilotska kabina letala hansa brandeburg D.I. Letala niso imela nikakršne zaščite pred sovražnimi kroglami. Hrani Vojaški muzej Žižkov v Pragi.
Pilotska kabina letala hansa brandeburg D.I. Letala niso imela nikakršne zaščite pred sovražnimi kroglami. Hrani Vojaški muzej Žižkov v Pragi. Foto: Rok Omahen
Fotoaparat pilota izvidnika. Hrani Vojaški muzej Žižkov v Pragi.
Fotoaparat pilota izvidnika. Hrani Vojaški muzej Žižkov v Pragi. Foto: Rok Omahen
Letalo albatros B.II. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj.
Letalo albatros B.II. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj. Foto: Rok Omahen
Letalski instrumenti. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj.
Letalski instrumenti. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj. Foto: Rok Omahen
Lohnerjevo vodno letalo. Hrani Muzej Gallerion v Novigradu.
Lohnerjevo vodno letalo. Hrani Muzej Gallerion v Novigradu. Foto: Rok Omahen
Letalska strojnica. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj.
Letalska strojnica. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj. Foto: Rok Omahen
Kilogramska zažigalna puščica (v sredini), namenjena uničevanju sovražnih balonov. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj.
Kilogramska zažigalna puščica (v sredini), namenjena uničevanju sovražnih balonov. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj. Foto: Rok Omahen
Letalski rotacijski motor francoske izdelave. Hrani Vojaški muzej Žižkov v Pragi.
Letalski rotacijski motor francoske izdelave. Hrani Vojaški muzej Žižkov v Pragi. Foto: Rok Omahen
Dvanajst valjni letalski motor Austro-Daimler prostornine 30 litrov je proizvajal dobrih 235 kilovatov moči (320 konjskih moči). Poraba motorja je bila 70 litrov bencina in 5 litrov olja na uro.  Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj.
Dvanajstvaljni letalski motor Austro-Daimler, prostornine 30 litrov, je proizvajal dobrih 235 kilovatov moči (320 konjskih moči). Poraba motorja je bila 70 litrov bencina in 5 litrov olja na uro. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj. Foto: Rok Omahen
Wiener Zeitung, 4. junija 1936.
Poročilo o nesreči v dunajskem časopisu Wiener Zeitung, 4. junija 1936. Foto: Österreichische Nationalbibliothek
Godwin von Brumowski je pokopan na dunajskem centralnem pokopališču.
Godwin von Brumowski je pokopan na dunajskem osrednjem pokopališču. Foto: Rok Omahen

Dodaj v

Avstro-ogrski rdeči baron - Godwin von Brumowski

5. del serije avstro-ogrski letalski asi in soška fronta
21. junij 2015 ob 10:12
Ljubljana - MMC RTV SLO

Na tisoče in tisoče ljudi vsako leto obišče Vadovice, ne ravno veliko mesto na jugozahodu Poljske, oddaljeno vsega petdeset kilometrov od Krakova in še enkrat toliko od znanega zimskega letovišča Zakopane.

Običajen kraj s še ne dvajset tisoč prebivalci je danes pomembno romarsko središče, saj se je tam rodil nekdanji papež in od lanskega leta tudi svetnik Janez Pavel II. Med številnimi obiskovalci, ki se zgrinjajo v mesto, pa je prav gotovo malo takih, ki vedo, da se je tu rodil še neki drugi znameniti mož, ki je bil tesno povezan tudi z našimi kraji. Vsega stotnik po činu, pa kljub temu poveljnik celotnega avstro-ogrskega lovskega letalstva na soški fronti, se je Godwin von Brumowski zapisal v zgodovino dvojne monarhije kot njen najuspešnejši letalec, z največ doseženimi zmagami v zračnih dvobojih vseh časov.

Prav veliko ni znanega o zgodnjih letih najuspešnejšega avstro-ogrskega pilota. Rodil se je 26. julija leta 1889 v Galiciji, v Vadovicah, danes na Poljskem, v tistem času pa v avstrijskem delu Avstro-Ogrske. Vzgoja v domačem okolju je bila zagotovo stroga, saj je bila rodbina Brumowski znana vojaška družina v tem delu monarhije, zato tudi ni bilo dvoma o tem, kakšna bo življenjska pot mladega Godwina. Po končani srednji šoli je nadaljeval šolanje na vojaški tehniški akademiji v dunajskem predmestju Mödling, ki je okoli petnajst kilometrov od središča Dunaja in jo sredi avgusta 1910, ko mu je bilo enaindvajset let, tudi uspešno zaključil. Godwin von Brumowski je diplomiral kot poročnik in bil nameščen v 29. artilerijski polk. Poveljnik vojaške tehniške akademije v času njegovega šolanja je bil Feldmarschalleutnant [podmaršal, tudi generalporočnik; v današnji slovenski vojski ustreza činu generalpodpolkovnika] Georg Ritter von Dormus (1853-1940).

V štirih letih do izbruha prve svetovne vojne si je Godwin von Brumowski nabral že kar nekaj dragocenih izkušenj. O letenju med oblaki še ni bilo ne duha ne sluha, saj je bil še trdno na tleh, v okviru svoje topniške enote, ki je avstro-ogrsko vojno napoved Srbiji pričakala v okviru 6. artilerijske divizije. Svojega petindvajsetega rojstnega dne Brumowski ni praznoval tako sproščeno kot morda leto poprej, saj so bile razmere v monarhiji ter s tem tudi v vojski precej napete. Zgolj dva dneva pozneje je nastopila vojna in 6. artilerijska divizija je bila poslana na vzhodno bojišče v boje proti Rusom. V prvem letu vojne na vzhodu se je mladi topniški častnik več kot izkazal v cesarjevi službi, za kar je prejel bronasto, kmalu pa tudi srebrno medaljo za pogum.

Iz blatnih jarkov na modro nebo
Po skoraj letu dni bojev na vzhodu in preživeti zimi na ruskem bojišču je bil poročnik Godwin von Brumowski, takrat v svojem šestindvajsetem letu starosti, že precej izkušen vojak. Pet let je že minilo, odkar je zaključil dunajsko vojaško akademijo, pa tudi precej dragocenih izkušenj za preživetje si je pridobil v enem letu na fronti. Na začetku poletja 1915 je sledila nova zadolžitev. Premeščen je bil v letalsko enoto – Fliegerkompanie ali krajše Flik v Czernowitz (današnji Černovci) v Bukovini, ki je bila v času Avstro-Ogrske najbolj vzhodna dežela dvojne monarhije, danes pa je to območje pod Ukrajino. Poveljnik letalske stotnije Flik 1 v Czernowitzu je bil stotnik (Hauptmann) Otto Jindra (1896–1942), Čeh po narodnosti, ki je bil pet let mlajši od Brumowskega. Jindra je vzel starejšega, a letalsko neizkušenega, kolega pod svoje okrilje, tako je Brumowski začel z letenjem kot letalski opazovalec pri stotniku Jindri.

Prva zračna zmaga
Skoraj dve leti so že trajali boji prve svetovne vojne in še kar ni bilo videti, da bi se velika morija kaj kmalu končala. Godwin von Brumowski je deset mesecev služil v cesarsko-kraljevih letalskih enotah na skrajnem vzhodu monarhije. Izjemna priložnost se je ponudila pilotu Jindri in opazovalcu Brumowskemu v prvi polovici meseca aprila. 12. aprila 1916 je bil ruski car Nikolaj II. (1868-1918) na fronti, kjer je pregledoval pripravljenost svojih čet in potek bojev proti Avstro-Ogrski. Letalci Flik 1 niso hoteli zamuditi velike priložnosti, zato so poleteli proti ruskim položajem, da bi jih "pozdravili" z bombami. V obrambo svojih položajev je ruska vojska poslala v zrak letala in kmalu je prišlo do prvih zračnih bojev, v katerih sta se Jindra in Brumowski izkazala, saj jima je uspelo uničiti rusko letalo. Jindra je dosegel svojo šesto zmago, Brumowski pa prvo.

Zmaga v zračnem dvoboju je bila priznana pilotu pa tudi opazovalcu enakovredno. Za zmago se je štelo, da je bilo sovražno letalo uničeno, lahko pa je tudi zasilno pristalo na zanj sovražnem območju in je bilo zajeto. Letalci v tistem pionirskem obdobju so dojemali sebe kot nekakšne sodobne viteze, zato so se mnogokrat odločili, da sovražnika zgolj prisilijo k pristanku in ga s tem izločijo iz bojev. Uničenje letala in smrt pilota nista bila cilja, ki bi ju bilo treba doseči na vsak način. Skoraj vsak letalec pa je imel doseženih tudi po nekaj nepotrjenih zračnih zmag. To se je zgodilo, kadar se je poškodovanemu sovražnemu letalu uspelo vrniti na svojo stran fronte in tam pristati ali pa so boji potekali nad morjem ali drugim nedostopnim terenom, kjer ni bilo prič, da bi potrdile uničenje nasprotnikovega zračnega plovila.

Skoraj leto dni je Godwin von Brumowski čakal na svojo prvo zračno zmago, druga pa je prišla bistveno hitreje, saj jima je z Jindro še med istim napadom uspelo uničiti še eno rusko letalo. Slabe tri tedne pozneje, na začetku maja 1916, je Brumowski imel potrjene že tri zmage.

Pilot brez licence
Letalski opazovalec Godwin von Brumowski se je že leto dni boril za dom in cesarja na skrajnem vzhodu dvojne monarhije. Kot letalski opazovalec je služil pri različnih pilotih v okviru enote Flik 1, ki ji je poveljeval Otto Jindra in ti piloti so ga po malem učili skrivnosti letenja. Brumowski se je v enem letu opazovanja pilotov tako naučil leteti.

Zima na vzhodni fronti je bila vse prej kot prijetna, podobno pa je bilo tudi s poletno vročino, ki je lahko bila na ukrajinskih ravnicah na začetku meseca julija tudi zelo moteča, saj se temperature povzpnejo visoko. Kljub temu pa je mesec julij prinesel Brumowskemu nov razlog za veselje. Tretji dan tega meseca je namreč postal pilot v letalski enoti Flik 1, kjer je eno leto deloval kot letalski opazovalec. V mirnodobnih razmerah Brumowski verjetno ne bi letel, saj nikoli ni opravil šolanja za pilota na kateri od letalskih šol, poleg tega je imel resne težave z vidom na desnem očesu, zaradi katerih je med letenjem moral uporabljati monokel. Sicer pa je bil zdrav in za pilota v tistih časih, s telesno višino sto sedeminsedemdeset centimetrov, kar visok.

"Skupina pomorskih letal je vrgla dne 23. avgusta 27 komadov bomb po 20 kilogramov na baterije ob Zdobi. Letalec na kopnem stotnik Brunovski je zopet zbil eno sovražno letalo na tla."


Prihod na soško fronto
Novembra 1916 je bil Godwin von Brumowski premeščen v Flik 12 na soško fronto. Mesec dni pozneje, na začetku decembra, je sodeloval pri sestrelitvi italijanskega bombnika in tako dosegel že svojo četrto zračno zmago. Po uničenju nekega drugega italijanskega letala v bližini doberdobske planote, na začetku januarja 1917, pa se je Brumowski že vpisal med letalske ase. Njegova prva samostojna zračna zmaga je imela še toliko večjo veljavo, saj je v tem času letel na dvokrilniku hansa brandeburg C.I, ki je bilo v osnovi izvidniško letalo in neprimerno za opravljanje lovskih nalog, kot je bilo zračno bojevanje.

"Nad Sočo je bilo včeraj pri mnogoštevilnih zračnih bojih odstreljenih pet sovražnih letalcev."


Potreba po specializiranem lovskem letalstvu je bila vedno bolj očitna, zato je dunajski generalštab načrtoval vzpostavitev posebnih lovskih letalskih stotnij. Tako je bila na soški fronti, v februarju 1917, najprej ustanovljena letalska enota Flik 41 J [Jagdfliegerkompanie 41 – lovska letalska enota oziroma stotnija št. 41], ki je bila obenem tudi prva lovska letalska enota avstro-ogrskega vojnega letalstva. Prvi poveljnik Flik 41 J je postal Godwin von Brumowski, ki je bil v marcu 1917 zato poslan na dodatno šolanje v Nemčijo, kjer so že imeli vzpostavljen uspešen sistem lovskih letalskih enot. Med devetdnevnim intenzivnim usposabljanjem v okviru nemške lovske eskadrilje se je Brumowski spoznal z nemško taktiko letenja, navezal pa je tudi stik z najboljšim nemškim pilotom in rekorderjem po številu doseženih zračnih zmag Manfredom von Richthofnom (1892–1918), bolj znanem pod vzdevkom Rdeči baron.

Njegovo eskadriljo so sestavljala dvokrilna lovska letala hansa brandenburg D.I, domače proizvodnje, ki so bila sicer narejena po nemški licenci. Največja pomanjkljivost teh letal je bilo slabo krmiljenje in upravljanje, toda kljub temu so bila neprimerno boljša za tovrstne naloge kot izvidniška letala hansa brandenburg C.I.

S črko D so v avstro-ogrskem vojnem letalstvu (Luftfahrtruppen) označevali enosedežna dvokrilna lovska letala, s črko C pa dvokrilna dvosedežna letala. Bombniki so nosili oznako G (Großflugzeug) in so bili običajno dvokrilna dvomotorna letala. S črko B pa so bila označena starejša dvokrilna dvosedežna letala, kot je bil albatros B.I, na katerem sta na začetku letela Brumowski in Jindra na vzhodni fronti.


Eskadrilja pod poveljstvom Brumowskega je bila pri svojem delu zelo uspešna. Njen najboljši član je bil prav Godwin von Brumowski, zelo uspešen pa je bil tudi nadporočnik Frank Linke-Crawford (1893-1918), ki je v času služenja v Flik 41 J dosegel trinajst zračnih zmag, v celotni pilotski karieri pa kar sedemindvajset, kar ga uvršča na četrto mesto najboljših avstro-ogrskih pilotov vseh časov. V Flik 41 J so služili tudi Rudolf Szepessy-Sokoll (1891-1917), Kurt Gruber (1896-1918), Karoly Kaszala (1894-1932) in Friedrich (Miroslav) Navratil (1893-1947), poznejši polkovnik v vojski Kraljevine Jugoslavije in general v času Neodvisne države Hrvaške (NDH), ki je še pred služenjem v Flik 41 J deloval kot mornariški pilot, med drugim tudi kot opazovalec na letalu Gustava Klasinga.

"Naši letalci so se ob Soči z uspehom borili z italijanskimi poizvedovalci: pet italijanskih letal so sestrelili, tri je sestrelil stotnik Brumowsky."


Težave letalskih enot
Vodna letala (tipa lohner) avstro-ogrske cesarsko-kraljeve vojne mornarice (Kaiserliche und Königliche Kriegsmarine) so bila v primerjavi s kopenskimi letali precej bolj napredna in so Italijanom v prvem letu vojne povzročala obilo preglavic. Kopenska letala so nekoliko nadoknadila zaostanek šele v drugem letu bojev na soški fronti, s prihodom modernejših letal albatros D.III, s kakršnimi je letel tudi nemški as Manfred von Richthofen.

Novoustanovljena enota Flik 41 J je v prvih treh mesecih dosegla osem zračnih zmag, kar ni bilo malo, sploh če upoštevamo, s kakšnimi letali so leteli. Hansa brandenburg D.I je sicer bilo lovsko letalo in seveda primernejše od izvidniškega C.I istega proizvajalca, toda vseeno bistveno slabših letalskih karakteristik kot albatros D.III ali pa phönix D.I. Z letalom hansa brandenburg D.I je bilo težko leteti zaradi njegovega ne najboljšega krmiljenja, slabega pogleda iz kabine, pa tudi strojnica še ni bila sinhronizirana s propelerjem. Zaradi tega in posledičnih številnih izgub (samo Flik 41 J je v juliju 1917 izgubil enajst letal) se je hanse brandenburg D.I prijelo ime "leteča krsta".

Črnemu juliju sledi preobrat
Zadnja italijanska ofenziva na soški fronti, enajsta soška bitka, se je začela 17. avgusta 1917, intenzivnejši boji v zraku pa so potekali že vsaj teden dni prej. Po precejšnjih izgubah v mesecu juliju se je avgust 1917 za enoto Flik 41 J začel dobro, nadaljeval pa še boljše. Med 10. in 28. avgustom je samo Godwin von Brumowski dosegel dvanajst potrjenih in še šest nepotrjenih zračnih zmag nad italijanskimi letalci. Poleg uspehov enote na bojnem polju je na motivacijo celotne ekipe vplivala tudi okrepitev v vojaški tehniki, ki je na sežansko letališče, kjer je bila letalska stotnija nameščena, prispela med 19. in 20. avgustom. Nova letala albatros D.III so bila pri pilotih dobro sprejeta, tudi Brumowski ni skrival navdušenja nad novo pridobitvijo, saj se je s tem tipom letal spoznal že na dodatnem usposabljanju pri nemški enoti Jasta 11 (okrajšava za Königlich Preußische Jagdstaffel Nr. 11 - Kraljeva pruska lovska eskadrilja št. 11), pod vodstvom Rdečega barona. Albatros D.III je bilo dobro vodljivo letalo, opremljeno pa je bilo z dvema strojnicama MG 08 kalibra 7,92 mm, ki sta bili sinhronizirani z letalskim vijakom. Sinhronizacija strojnic je bila pomembna tehnološka novost, ki je omogočala, da je letalec streljal v smeri leta letala in tako bolj natančno meril v nasprotnika. Predtem izumom je morala biti strojnica nameščena nad propelerjem ali ob strani, sicer bi krogle prestrelile propeler, kar bi seveda imelo usodne posledice.

Italijansko bojišče. — Na kratki planoti in pri Gorici je bil včerajšnji dan [25. avgust 1917, op. a.]— razven brezuspešnih italijanskih sunkov pri Koritu — razmeroma miren. Italijanski napadi so bili naperjeni predvsem proti Sv. Gabrijelu. Palermska brigada je skupno z drugimi četnimi oddelki ostavila na bojišču nešteto mrtvih in ranjenih, ne da bi se ji posrečilo omajati odporno silo hrabrih braniteljev. Hrabri Štajerci 9. lovskega bataljona so se posebno odlikovali. Na planoti Banjšica—Sv. Duh smo, računajoč s položajem, ki so ga ustvarili boji pri Vrhu, preložili svojo obrambo v novo črto. Sovražnik je včeraj v več odsekih po srditih topovskih pripravah napadel naše stare, izpraznjene postojanke in zadel, krepko obstreljevan od naših baterij, pri svojem prodiranju v prazno. Šele proti večeru je prišlo na posamičnih točkah zopet do bojnega stika. Število od pričetka bitke do 23. t. m. privedenih ujetnikov znaša 250 oficirjev in 8000 mož. Letalsko delovanje je tudi v enajsti soški bitki izredno živahno. S pomočjo Angležev in Francozov zamorejo italijanski letalci povsod nastopati z večkratno premočjo proti našim. Toda naši letalci vedno nadomeščajo z drzovitostjo in požrtvovalnostjo, kar jim primanjkuje v številu. Od 18. do 23. t. m, smo sestrelili 12 sovražnih letal, šest od teh lovska skupina stotnika Brumovskega, ki je bil zmagovalec v 18 bojih. Naše izgube v tem času znašajo eno letalo.


Avstro-ogrski rdeči baron
Rdeči baron – Manfred von Richthofen je bil tri leta mlajši od Brumowskega, toda kljub temu je bil njegov velik idol. Zdaj, ko je bila njegova enota Flik 41 J opremljena z enakimi letali kot Richthofnova Jasta 11 in se tudi v bojih izkazala kot povsem dostojna nemškim kolegom, je vse, kar jo je razlikovalo od enote Rdečega barona, bila barva letal. Manfred von Richthofen je letala svoje eskadrilje prebarval v rdečo barvo, zato se ga je tudi oprijel vzdevek Rdeči baron. Verjetno v želji se čim bolj približati svojemu nemškemu vzorniku, se je na začetku jeseni 1917 poveljnik Flika 41 J odločil prebarvati svoja letala na rdeče ter dodatno na vsako stran trupa narisati po lobanjo.

Po avgustovskem uspehu je imel Godwin von Brumowski potrjenih že enaindvajset zračnih zmag. Do naslednje – dvaindvajsete, pa je moral počakati do meseca oktobra. Tudi ta zmaga je bila nekoliko posebna, saj je sestrelil italijanski opazovalni balon, kar mu do tedaj še ni uspelo, do konca vojne pa je uspeh ponovil še štirikrat.

"Topovski ogenj v kraškem odseku traja. Tudi boji metal min so se zopet pričeli. Neka ital. flotilja aeroplanov je brez uspeha metala bombe na Dutovlje, Vel. Repen in Sežano. Naši letalci so napadli sovražnika in prisilili pri Mavhinjah nek caproni s 4 možmi, da je pristal. V boju v zraku sta se odlikovala poročnik linijske ladje Banfield in nadporočnik Brunowsky."


Angleži pridejo Italijanom na pomoč
Prva svetovna vojna je bila že v svojem četrtem letu. Kratek spopad, kot so zmotno domnevali junija 1914, ki naj bi trajal največ do zime, se pravi okoli pol leta, se je precej zavlekel in stanje na fronti je počasi postajalo brezupno. Vedno večja premoč antantnih sil se je kazala na prvih bojnih linijah v vedno večjih pritiskih na branilce, v zaledju pa v hudem pomanjkanju, ki ga je moralo trpeti civilno prebivalstvo. Do leta 1918 so avstro-ogrske letalske enote na soški fronti enakovredno držale stik z italijanskimi, čeprav so te imele na razpolago bistveno več moštva in tehnike. Okrepitve, ki jih je antanta pripeljala na območje, pa so tehtnico prevesile v škodo dunajskega dvora, kar so občutili tudi vojaki na tleh in letalci v zraku.

Po katastrofalnem italijanskem porazu v dvanajsti soški bitki, znani pod imenom Čudež pri Kobaridu, v kateri je združena avstro-ogrsko-nemška vojska, pod poveljstvom pruskega generala Otta von Belowa (1857-1944) prebila fronto in pognala Italijane v beg, so antantne zaveznice priskočile Italiji na pomoč. V zraku se je ta pomoč pokazala v večji prisotnosti predvsem angleških pilotov, pa tudi v napadalnejšem pristopu italijanskih pilotov, ki so bili opogumljeni s prihodom Angležev.


Skorajšnja prezgodnja smrt
Zime še kar ni bilo konec, pravzaprav je bila še v polnem teku, saj je pogled na koledar razkrival, da se je pisal 1. svečan. Nekoliko bolj vraževerni bi po opisu dogodkov tega dne lahko sklepali, da je bil Godwin von Brumowski rojen pod srečno zvezdo. S svojim albatrosom D.III je z domačega letališča poletel na bojno nalogo, toda kaj kmalu ga je obkrožilo osem angleških letal, ki so imela en cilj – uničenje čim več avstro-ogrskih letalskih sil na tem območju. Brumowskemu se je nekako uspelo izvleči iz primeža angleških pilotov, toda pri tem je njegov albatros preluknjalo šestindvajset krogel, od katerih je ena prestrelila rezervoar za gorivo ter pri tem vžgala bencinske hlape. Kljub temu je Brumowski uspel z gorečim letalom varno pristati na letališču, s čimer se je pridružil majhni skupini pilotov, ki jim je tak podvig uspel, saj je bil požar na letalu običajno usoden za posadko. Tri dni pozneje se je Brumowski z drugim albatrosom ponovno zapletel v boj z osmimi angleškimi letali, pri tem pa je njegovo letalo utrpelo več zadetkov. Tudi v tem primeru je uspel zasilno pristati, letalo pa je bilo uničeno ob pristanku.

Kljub precejšnji prevladi antantnih sil v zraku je Brumowski do konca vojne dosegel še nekaj uspehov. V marcu je premagal italijansko izvidniško letalo in s tem dosegel svojo trideseto zračno zmago. Mesec dni pozneje je uničil britansko lovsko letalo, 16. junija, po dvomesečnem zatišju, pa je sestrelil italijanski izvidniški balon. Zadnje tri potrjene zmage je dosegel 19. junija 1918, ko je v enem samem dnevu onesposobil izvidniški balon ter dve italijanski letali. Izkupiček tega dneva je bil poleg treh zračnih zmag tudi sedemintrideset krogel v njegovem albatrosu. S temi tremi zmagami je skupno število potrjenih zračnih zmag naraslo na petintrideset, s čimer je postal najboljši avstro-ogrski pilot v prvi svetovni vojni.

"Stari maček" postane poveljnik letalstva
11. oktobra 1918 je stotnik Godwin von Brumowski postal poveljnik celotnega avstro-ogrskega vojnega letalstva na soški fronti. Kljub sorazmerno nizkemu vojaškemu činu je bil na to mesto imenovan nedvomno zaradi številnih zračnih zmag, pa tudi zaradi "visoke" starosti, saj je bil kot tridesetletnik v povprečju deset let starejši od drugih pilotov. Na položaju je ostal natanko mesec dni, do 11. novembra, ko je bila prva svetovna vojna končana.

Za obdobje od 23. junija pa do konca vojne so podatki o dosežkih enote Flik 41 J pomanjkljivi ali izgubljeni. Nekateri viri sicer za to obdobje Brumowskemu pripisujejo še nekaj zračnih zmag, tako naj bi jih dosegel celo štirideset. V splošnem pa prevladuje mnenje, da je Godwin von Brumowski dosegel petintrideset zračnih zmag, od tega si jih je dvanajst delil z drugimi piloti, in še osem nepotrjenih zmag. Vsega skupaj naj bi tako letel na več kot štiristo bojnih poletih.

Od pilota do kmetovalca
Konec vojne je Godwin von Brumowski dočakal na soški fronti kot poveljnik tamkajšnjih letalskih enot. Po porazu Avstro-Ogrske in njenem razpadu se je za kratek čas preselil na Dunaj, nato pa v Transilvanijo na posestvo svoje ovdovele tašče, kjer je preživel naslednjih deset let. Teh deset let je bilo vse prej kot srečnih, saj se je soočal s številnimi težavami. Brumowski je bil mestni človek, zato mu je selitev na madžarsko podeželje predstavljala velik kulturni šok. Poleg tega je zelo slabo govoril madžarsko, kar je bila dodatna prepreka pri navezovanju stikov s tamkajšnjim prebivalstvom. Kmetovanje mu ni šlo preveč od rok, pa tudi sicer je bil to čas gospodarske krize, ki je prizadela tudi prebivalstvo na podeželju. Razpad Avstro-Ogrske, za katero se je štiri leta boril na fronti in še dodatna štiri leta služil v njeni vojski v mirnem času, ga je zelo prizadel. Pogrešal je razburljivost in nevarnost, ki je bila med oblaki stalno prisotna, na transilvanskih ravnicah pa ravno ne. Da bi si vsaj malo popestril življenje in zadovoljil svoje potrebe po adrenalinu, je organiziral avtomobilske dirke in prirejal zabave, toda nemir v njem je vseeno naraščal.

Zopet v zraku
Dobrih deset let po vojni je Brumowski ugotovil, da kmečko življenje ni zanj in da ne bo na podeželju nikoli srečen. Zapustil je ženo in hčer ter se odpravil na Dunaj, kjer je odprl svojo letalsko šolo ter se kmalu ponovno poročil. V 30. letih prejšnjega stoletja je Brumowski opravil nekaj poletov za Heimwehr – avstrijsko paravojaško milico, ki je nastala po razpadu Avstro-Ogrske in se obdržala do konca 30. let (z vzponom nacizma je izgubljala vpliv). Med kratko avstrijsko državljansko vojno je Brumowski opravil nekaj izvidniških poletov in tudi enega bojnega.

Leto dni pozneje sta Brumowski in Hans Löw prevzela vodenje novoustanovljene letalske šole v dunajskem Aspernu, kar pa ni dolgo trajalo, saj se je odlikovani letalski inštruktor naslednje leto smrtno ponesrečil.

Usodni polet na Nizozemsko
Štiri leta vojne, od tega tri leta v zraku, niso pokončale Godwina von Brumowskega, toda kljub temu je našel smrt v razbitinah letala – vendar ne po svoji krivdi. Eden izmed učencev v letalski šoli je bil pomemben poslovnež, petdesetletni Nizozemec Adrianus Johannes van Hengel (1886-1936), ki je bil direktor največje nizozemske banke. Van Hengel je bil razpet med Avstrijo, kjer je živel del njegove družine, in Nizozemsko, kjer je delal. Svoj petdeseti rojstni dan se je odločil proslaviti s poletom od Dunaja do Amsterdama, za kar je angažiral Godwina von Brumowskega kot inštruktorja letenja. Pot ju je z Dunaja vodila do Basla v Švici. Prvi del poti je letel Brumowski, zadnji del pa je van Hengel izrazil željo, da bi on letel. Brumowski je sicer upravičeno podvomil o njegovi izkušenosti, toda van Hengel je bil dovolj vztrajen. Sam polet od Basla do Amsterdama je potekal brez težav, toda pri pristanku na letališču Schiphol se je zalomilo. Približno tristo metrov pred pristajalno stezo in na višini okoli sedemdeset metrov je van Hengel storil usodno napako, ki je povzročila padec letala na zemljo in posledično smrt obeh potnikov v letalu. Po nekaterih virih naj bi van Hengel imel težave z vidom, zaradi katerih ni pravilno ocenil svojega položaja.

"Amsterdam, 4. junija. Včeraj je na tamkajšnjem letališču padlo na tla avstrijsko sportno letalo, v katerem sta bila znani avstrijski pilot Brunovski in ravnatelj avstrijskega Kreditanstalta Van Hengel. Oba sta mrtva. Van Hengel je potoval iz Bazla v Amsterdam."


Novica o smrti najboljšega avstro-ogrskega letalskega asa je iz Nizozemske hitro prispela do Avstrije. Avstrijski zvezni kancler Kurt Schuschnigg (1897-1977) je ob novici poslal sožalno brzojavko vdovama obeh ponesrečenih, enako so storili tudi iz pisarne zveznega predsednika Wilhelma Miklasa (1872-1956). Truplo Godwina von Brumowskega je bilo prepeljano na Dunaj, kjer so ga pokopali na tamkajšnjem osrednjem pokopališču.

Ime Godwina von Brumowskega danes nosi letalsko oporišče avstrijske vojske (Fliegerhorst Brumowski) v kraju Langenlebarn par kilometrov od kraja Tulln an der Donau, v Spodnji Avstriji, slabih trideset kilometrov zračne razdalje od avstrijske prestolnice. Letališče je bilo zgrajeno v času nacizma za potrebe nemške vojske in je bilo med drugo svetovno vojno uničeno, ter po njej zopet obnovljeno. Do leta 1955 so bile tam nameščene ameriške enote, od tega leta dalje pa ga uporablja avstrijsko letalstvo (Österreichische Luftstreitkräfte).

Rok Omahen
Prijavi napako
Komentarji
Turboboost
# 21.06.2015 ob 11:21
Odličen članek in zanimiva tema, gospod Omahen.
Kazalo