Dediščina arijske lepotice z raskavim globokim glasom je izjemna: kot navdih so jo navajali številni glasbeniki, med njimi Siouxsie and the Banshees, Bauhaus, Stevie Nicks, Patti Smith, Morrissey, Björk, Coil, Jocelyn Pook, Fabienne Shine, Dead Can Dance, Elliott Smith ... Foto:
Dediščina arijske lepotice z raskavim globokim glasom je izjemna: kot navdih so jo navajali številni glasbeniki, med njimi Siouxsie and the Banshees, Bauhaus, Stevie Nicks, Patti Smith, Morrissey, Björk, Coil, Jocelyn Pook, Fabienne Shine, Dead Can Dance, Elliott Smith ... Foto:
Tudi naslovnica albuma The Velvet Underground & Nico je ena najprepoznavnejših vseh časov, oblikoval jo je (seveda) Andy Warhol. Na zgodnjih izvodih albuma je bilo zapisano: Počasi odvij in poglej; banano je bilo seveda mogoče tudi 'olupiti'.
Nico v Fellinijevem Sladkem življenju.

16. oktobra 1938 se je v Kölnu rodila Christa Päffgen. Zrasla je v 180 cm visoko lepotico z izklesanimi potezami in porcelanasto kožo, zato se je že kot najstnica uveljavila v manekenskem poklicu. Vzdevek Nico, ki ga je uporabljala večino svojega življenja, ji je dal fotograf Herbert Tobias. Kmalu se je preselila v Pariz in delala za ugledne modne revije, na kratko pa tudi za Coco Chanel. Zaradi številnih potovanj je poleg nemščine kmalu tekoče govorila še angleško, italijansko, špansko in francosko.

Po nastopanju v več tv-oglasih je Nico dobila manjšo vlogo v filmu La Tempesta (1958) Alberta Lattuade, leto pozneje pa je sprejela povabilo na snemanje Sladkega življenja Federica Fellinija, kjer je pritegnila pozornost slavnega režiserja in dobila manjšo vlogo v filmu. V tem času je že živela v New Yorku in se učila igre pri slovitem Leeju Strasbergu. Pogosto se je vračala v Pariz in tam dobila glavno vlogo v filmu Strip-Tease (1963) Jacquesa Poitrenauda. Posnela je tudi naslovno pesem za film, ki jo je napisal Serge Gainsbourg. Leta 1962 se ji je v razmerju s francoskim igralskim zvezdnikom Alainom Delonom rodil sin Ari Boulogne, a je Delon očetovstvo vztrajno zanikal - pa čeprav so dečka večino njegovega življenja vzgajali igralčevi starši. Med letoma 1970 je Nico nastopila v več filmih francoskega režiserja Philippa Garrela, čigar muza je bila. Njuno prvo sodelovanje je bil film La Cicatrice Intérieure (1972), za katerega je prispevala tudi glasbo.

Leta 1965 je Nico spoznala kitarista Rolling Stonesov Briana Jonesa in posnela svoj prvi singel I'm Not Sayin'. Isto poletje je v Parizu spoznala še Boba Dylana, ki naj bi zanjo napisal pesem I'll Keep It with Mine. Kmalu je začela z Andyjem Warholom in Paulom Morrisseyjem sodelovati pri njunih eksperimentalnih filmih, kot so Chelsea Girls, The Closet, Sunset in Imitation of Christ.

Ko je Warhol postal menedžer skupine The Velvet Underground, jim je predlagal, da kot pevko medse sprejmejo Nico. Čeprav nad predlogom sprva niso bili navdušeni, je Nico odpela tri pesmi na njihovem prvencu The Velvet Underground & Nico (Femme Fatale, All Tomorrow's Parties in I'll Be Your Mirror), za pesem Sunday Morning pa je poskrbela za vokale v ozadju. Album iz leta 1967 je pomembno zaznamoval veliko prihodnjih glasbenih žanrov, skupina pa je postala osrednja atrakcija Warholovih multimedijskih projektov. Čeprav je bil ob izidu prezrt, album danes velja za enega najvplivnejših in kritiško najbolj priznanih rockalbumov vseh časov, revija Rolling Stone ga je uvrstila na 13. mesto med 500 največjimi albumi vseh časov. Pesmi so se odkrito ukvarjale s kontroverznimi temami, kot so mamila, prostitucija, sadizem, mazohizem in spolne deviacije.

Po sodelovanju z The Velvet Underground je Nico začela delovati kot samostojna izvajalka, njen prvi album iz leta 1967 je nosil naslov Chelsea Girl, na katerem so se znašle pesmi priznanih avtorjev, med katerimi so bili tudi Bob Dylan, Tim Hardin in Jackson Browne. Nekaj materiala so prispevali tudi člani "Velvetov" Lou Reed, John Cale in Sterling Morrison. Chelsea Girl velja za tradicionalni album komornega folka, ki je zaznamoval slog številnih izvajalcev, kot je na primer Leonard Cohen. A Nico z albumom ni bila zadovoljna, saj ni imela veliko opraviti s produkcijo Toma Wilsona. Zato je za naslednji album The Marble Index iz leta 1969 napisala tako besedila kot glasbo, produciral ga je John Cale, ki je dodal niz folkovskih in klasičnih instrumentov. Harmonij pa je postal njen zaščitni znak. Nico je v 70. izdala še dva soloalbuma, Desertshore in The End, za katera je napisala glasbo, pela in igrala harmonij. Cale je odigral večino drugih instrumentov, na The End pa je sodeloval Brian Eno na sintetizatorju. Leta 1975 je Nico po številnih nesoglasjih prekinila sodelovanje z založbo Island.

Konec leta 1979 se je Nico vrnila v New York, kjer je v začetku leta 1980 na povratniškem koncertu nastopila v znamenitem klubu CBGB in požela odlične kritike. Začela je redno nastopati v newyorških klubih in drugod po ZDA skupaj z glasbenikom Jimom Tisdallom.
Naslednji studijski album Drama of Exile je posnela leta 1981, to je bil odmik od njenih zgodnejših del z Johnom Calom, bil je nekakšna mešanica rocka in bližnjevzhodnih glasbenih slogov. Svoj zadnji soloalbum Camera Obscura je posnela leta 1985 z zasebo The Faction, na katerem se je znašla tudi njena različica pesmi My Funny Valentine.

Nico je bila več kot 15 let odvisnica od heroina, a se je tik pred smrtjo le uspela otresti nevarne razvade in se posvetila zdravemu življenju. 18. julija 1988, ko je bila s sinom na počitnicah na Ibizi, je Nico doživela manjši srčni napad med vožnjo s kolesom in se med padcem udarila v glavo. Mimoidoči taksist jo je našel nezavestno in jo odpeljal v bolnišnico. Ker so ji napačno postavili diagnozo sončarice, je še isti večer umrla, pozneje pa je rentgen razkril, da je utrpela hudo možgansko krvavitev.

Nico so pokopali v grobu njene matere na berlinskem pokopališču v Grunewaldskem gozdu. Na njenem pogrebu so predvajali pesem Mütterlein z albuma Desertshore.