The Clash: London Calling (1979): fotografinja Pennie Smith je ta trenutek nenadzorovanega divjanja ujela 21. septembra 1979 v newyorškem prizorišču Palladium. Basist Paul Simonon je bil razočaran nad pomanjkanjem navdušenja sedeče množice, zato je razbil svojo novo baskitaro, čeprav je to pozneje obžaloval in priznal, da bi bilo bolje, če bi razbil rezervno. Foto:
The Clash: London Calling (1979): fotografinja Pennie Smith je ta trenutek nenadzorovanega divjanja ujela 21. septembra 1979 v newyorškem prizorišču Palladium. Basist Paul Simonon je bil razočaran nad pomanjkanjem navdušenja sedeče množice, zato je razbil svojo novo baskitaro, čeprav je to pozneje obžaloval in priznal, da bi bilo bolje, če bi razbil rezervno. Foto:

Pri reviji NME, kjer pogosto sestavljajo "naj" lestvice albumov, izvajalcev, trenutkov v zgodovini rocka ..., so tokrat pripravili izbor 40 najlepših naslovnic albumov po izboru uredništva.

Nepozabne naslovnice, vklesane v spomin
Na ploščah so se znašle avtorske slike, grafike, fotografije (ki niso nujno nastale prav v kontekstu nastajanja albuma, a odlično povzemajo vsebino), stripovske podobe ... Nekatere resnično nepozabne: na primer Beatli na prehodu za pešce na londonski Abbey Road z istoimenskega albuma, Warholova banana na albumu The Velvet Underground And Nico, psihedelična podoba z Dark Side of the Moon artrockerjev Pink Floyd ...

Predstavljamo vam drugih deset iz omenjenega izbora, vabimo pa vas h komentiranju in podajanju vaših predlogov najlepših glasbenih naslovnic pod novico in na Mojem spletu.

A. K.

Silver Jews: Lookout Mountain, Lookout Sea (2008). Šele po nekaj pogledih na naslovnico šestega in zadnjega studijskega albuma newyorških indieveteranov Silver Jews postane jasno, kaj se na njej dogaja. Izmed treh slonov na albumu eden s pomočjo drugega pleza po pečinah navzdol.
The Libertines: The Libertines (2004). To, danes kar ikonično fotografijo je posnel Roger Sargeant na večer, ko sta se Pete Doherty in Carl Barat ponovno združila po Dohertyjevi izpustitvi iz zapora leta 2003. Na sliki vodilna člana skupine primerjata enaki tetovaži, napisa Libertine, ki sta postali trajen spomin na njuno krhko prijateljstvo.
Jimi Hendrix: Axis: Bold As Love (1967). Kozmične barve, ki žarijo z naslovnice Hendrixovega drugega studijskega albuma - navdahnila jo je hindujska verska umetnost - so iz nje naredile pravo klasiko psihedeličnega oblikovanja. A menda Hendrix z naslovnico ni bil zadovoljen, saj bi raje videl, da bi odsevala njegov indijanski rod.
The Beatles: Abbey Road (1969). Album, ki bi se po prvotnih načrtih moral imenovati Everest in bi morali naslovnico zanj posneti na Himalaji, je na koncu na ovitek dobil fotografijo, ki je nastala kar pred snemalnim studiem. Zanimivost: od leta 2003 naprej je na ameriških različicah ovitka Paul McCartney brez cigarete, kar je posledica tamkajšnjih agresivnih protikadilskih kampanj.
The Smiths: Meat Is Murder (1985). Na naslovnici tega albuma se je znašla prirejena fotografija iz vietnamskega dokumentarca Emila de Antonia V letu prašiča iz leta 1968. Na vojakovi čeladi je bilo sicer v izvirniku zapisano Make War Not Love.
Animal Collective: Merriweather Post Pavilion (2009). Na naslovnici devetega studijskega albuma skupine se je znašel vrtiljak barv, ki ustvarjajo optično iluzijo, zaradi katere se kar zavrti v glavi. Pod hipnotično podobo se je podpisal prijatelj te eksperimentalne zasedbe, Ben Allen.
Patti Smith: Horses (1975). Fotografijo Patti Smith, ki se je znašla na naslovnici, je posnel sloviti Robert Mapplethorpe. Med pevko in fotografom se je razvilo še vedno v tančico skrivnosti zavito razmerje, dolgo dve desetletji. Mapplethorpe je razmerje s Smithovo opisal 'kot jemanje mamil: si na nekem abstraktnem mestu in je popolno'.
The Rolling Stones: Sticky Fingers (1971). Zamisel za ovitek tega albuma je Mick Jagger na neki newyorški zabavi leta 1969 zaupal Andyju Warholu. Mnogi so domnevali, da mednožje na naslovnici pripada Jaggerju, a je menda bolj verjetno, da je Warholu poziral Jed Johnson, njegov takratni ljubimec. Na izvirni različici je bila tudi čisto prava zadrga.
The Velvet Underground And Nico (1967). Še ena ikonična Warholova stvaritev. Na zgodnjih izvodih albuma je bilo zapisano: Počasi odvij in poglej; banano je bilo seveda mogoče tudi 'olupiti'.