Mirójevo umetnost lahko to jesen v naši bližini občudujemo na kar dveh razstavah; tista na Dunaju (odprta bo do sredine januarja) že nadaljuje uspeh predhodnih razstavnih uspešnic Albertine, veliko zanimanje občinstva pa je že pred odprtjem pritegnila tudi zagrebška postavitev.
Če albertinska razstava s približno sto deli različnih tehnik popelje po praktično celotnem opusu tega velikana španske umetnosti 20. stoletja, v Umetniškem paviljonu v Zagrebu v središče postavljajo dela, ki so nastajala od zgodnjih šestdesetih do začetka osemdesetih let. Pravzaprav zagrebška postavitev, ki bo odprta do 8. februarja, ne pripoveduje le o Mirójevem ustvarjanju, ampak je obenem zgodba o še dveh pomembnih osebnostih umetniškega sveta preteklega stoletja - zbirateljskega para Marguerite in Aiméja Maeght.
Kako je nastajala ena največjih zasebnih zbirk umetnosti 20. stoletja?
Vsa razstavljena dela prihajajo iz fundacije, ki sta jo v šestdesetih letih v francoskem mestu Saint-Paule-de-Vence (kakšno uro vožnje od Nice) ustanovila ta znana zbiratelja, Mirójeva naročnika in prijatelja. Zametki obsežne zbirke segajo v leto 1936, ko sta strastna zbiratelja prostor svoje tiskarne in reklamne agencije v Cannesu izkoristila tudi za prodajo del radijskih sprejemnikov, pohištva, ki ga je oblikoval Aimé, in slik lokalnih umetnikov. Po tridesetih letih intenzivnega zbiranja del najvidnejših sodobnih ustvarjalcev sta zakonca svojo uspešno kariero proslavila z megalomanskim projektom – svoji obsežni zbirki sta se odločila postaviti muzej. Vrata v ta namen postavljene stavbe, ki je samo po sebi svojevrstno remekdelo, je leta 1964 uradno odprl tedanji francoski minister za kulturo André Malraux.
Zasnovano na mitološkem izročilu
Načrte za stavbo sta prepustila Mirójevemu prijatelju, katalonskemu arhitektu Josepu Lluísu Sertu (tudi arhitektu Mirójevega ateljeja na Palmi de Mallorca), ki je ravno v tistem času pri projektiranju Carpenter centra za vizualne umetnosti v Harvardu sodeloval s svojim nekdanjim učiteljem, velikim Le Corbusierjem. Stavba fundacije in njene okolice je zasnovana kot nekakšna celostna umetnina, k uresničitvi katere sta zakonca Maeght povabila vrsto najvidnejših umetnikov, s katerimi sta prijateljevala. Mozaiki so Chagallovo delo, vitraže je zasnoval Braque, Giacometti pa je prispeval skulpture za vrt. Podobno tudi Miró, ki je ravno v tistih letih posebno strast našel v plastiki, osrednji navdih za kiparski okras fundacijske stavbe pa podobno kot Sert v minojskem kompleksu v Knososu na Kreti. Celotna ikonografija del je zasnovana na mitu o Minotavru, čaščenju bika in zagonetnem labirintu, v katerega se podaljšuje vrt.
Miró je Aiméja spoznal slabi dve desetletji prej, ko ju je leta 1947 v Parizu predstavil André Breton. Tako za umetnika kot galerista je bilo to prelomno srečanje, saj sta drug v drugem našla tisto, kar sta iskala – Miró svojega galerista oziroma mecena, Aimé pa umetnika, ki je znal združevati tisto, k čemur je galerist vedno spodbujal ustvarjalce – strast do poezije in grafike. Prijateljstvo je z leti privedlo do zbirke, ki je poleg tiste v Barceloni druga najpomembnejša zbirka Mirójevih del. Pravzaprav je fundacija nepogrešljiv vir umetnin za postavitev obsežnejše razstave marsikaterega pomembnega likovnega imena 20. stoletja. Brez fundacije, ki obsega kakšnih 10.000 del, bi bilo vsakršno resnejšo postavitev nemogoče realizirati, je na obisku v Ljubljani pojasnila ravnateljica Umetniškega paviljona, soavtorica in kustosinja razstave Jasminka Poklečki Stošić.
Od slik do tapiserij, s poudarkom na skulpturi
Če združimo število na Dunaju in v Zagrebu razstavljenih del, pridemo nekje do 140 umetnin, ki pa se v primerjavi s celotnim obsegom opusa tega izredno plodovitega umetnika kljub ne ravno nizki številki zdi skoraj pljunek v morje. Ustvaril je več kot 11.000 del – slik, risb, kolažev, litografij, bakrorezov, keramičnih objektov in skulptur. Približno 40 del, ki jih predstavljajo v Umetniškem paviljonu v Zagrebu, sledi tej pestri uporabi tehnik, vendar največji poudarek namenja skulpturi. Ob slikah velikega formata, litografij in tapiserij je na ogled kar 21 kipov.
Mirójevi grafični listi so bili do zdaj na Hrvaškem že dvakrat razstavljeni, in sicer na začetku sedemdesetih let in dobrih dvajset let pozneje, kot slikarja, kiparja in keramika pa sosedje spoznavajo prvič.
Miró se kljub pomembni nadrealistični epizodi nikoli ni želel zavezati eni sami umetniški smeri in ni nikoli predolgo ostal pri enem stilu, nič bolj pri eni tehniki. Za prepoznavno skulpturo, izdelano iz različnih (zavrženih) predmetov, se je sicer začel resneje zanimati ravno v zgodnjih šestdesetih letih, ki jih obravnava tudi zagrebška razstava, vendar kiparstvu se je posvečal že prej. Leta 1946 je denimo nastala skulptura Ženska (hranijo jo v barcelonski fundaciji), ki kaže umetnikovo poseganje po najrazličnejših materialih (v primeru Ženske gre za preplet kosti, mlinskega kamna in žice), iz katerih je ustvarjal nove forme. Ko se je leta 1956 preselil v nov atelje v Palmi de Mallorci, so začele nastajati monumentalne skulpture, zanimal se je za neskončne preobrazbe materije, ženstvenost in tudi smrt. Navduševal se je nad keramiko, v kateri so nastajala dela manjših dimenzij, bron je bil rezerviran za monumentalna dela, ki so idealno mesto našla v parku skulptur Fundacije Maeght.
Šaljive forme živih barv
Proti koncu petdesetih in na začetku šestdesetih let so prišli na vrsto zavrženi predmeti, na katere je naletel. Iz njih je izdeloval skulpture, te je včasih odlil v bronu, drugič polikromiral z živordečo, modro in rumeno barvo. Šaljive skulpture tistih let občasno spomnijo na podobe iz sveta popkulture in pričajo o umetnikovi – tedaj je bil že krepko v sedemdesetih letih starosti – neusahljivi domišljiji in vitalnosti.
Razstava Joan Miro: Remek dela iz Fundacije Maeght. Originalne slike, skulpture, litografije, keramika in tapiserije, ki je nastala ob sokuratorstvu direktorja fundacije Maeghta Olivierja Kaeppelina, bo v Zagrebu na ogled do 8. februarja.