Avtorji razstave Ravnikarjeva linija, ki je nastala na pobudo Mestne občine Ljubljana v sodelovanju s Fakulteto za arhitekturo Univerze v Ljubljani in Cankarjevim domom, so Rok Žnidaršič, Katarina Čakš in Aljoša Kotnjek. Postavitev sta odprla župan Mestne občine Ljubljana Zoran Janković in generalna direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski. Foto: Srdjan Živulović/Bobo
Avtorji razstave Ravnikarjeva linija, ki je nastala na pobudo Mestne občine Ljubljana v sodelovanju s Fakulteto za arhitekturo Univerze v Ljubljani in Cankarjevim domom, so Rok Žnidaršič, Katarina Čakš in Aljoša Kotnjek. Postavitev sta odprla župan Mestne občine Ljubljana Zoran Janković in generalna direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski. Foto: Srdjan Živulović/Bobo
Gradnja Cankarjevega doma
Na razstavi Ravnikarjeva linija, ki prinaša 40-letni časovni presek, tako zajema skoraj celotno delovanje Edvarda Ravnikarja (1907–1993). Skozi postavitev lahko spremljamo tudi razvoj arhitekta samega, njegove strokovne rasti, ki se zrcali v več razvojnih stopnjah projekta. Na posnetku je gradbišče Cankarjevega doma. Foto: Damjan Gale/Cankarjev dom

Projektiranje je proces, pri katerem so prva izhodišča lahko posledica tudi zgrešenih domnev, ki pa nas veliko nauče, ko jih preskušamo.

Edvard Ravnikar
Trg Republike
Trg Republike predstavlja primerno izoblikovano okolje za umestitev Cankarjevega doma kot sodobnega reprezentativnega prostora slovenske državnosti in kulture v osrčju glavnega mesta države. Foto: BoBo
Načrtovanje in izgradnja Trga republike

Postavitev Ravnikarjeva linija prinaša sprehod skozi nastajanje prostora Trga republike in Cankarjevega doma do danes. Skozi prostorsko analizo projekta Edvarda Ravnikarja sledimo arhitektovim in družbenim transformacijam skozi desetletja načrtovanja in gradnje kompleksa, ki je postal simbol samostojne države. Avtorji razstave, ki je nastala na pobudo Mestne občine Ljubljana v sodelovanju s Fakulteto za arhitekturo Univerze v Ljubljani in Cankarjevim domom, so Rok Žnidaršič, Katarina Čakš in Aljoša Kotnjek.

Življenjski projekt: načrtovanje Ljubljane
Edvard Ravnikar (1907–1993) velja za osrednjo figuro moderne arhitekture in urbanizma pri nas. S svojimi stavbami, projekti, zapisi in pedagoškim delom je usodno zaznamoval prostor, dogodke in prelomnice v slovenski arhitekturi, urbanizmu ter oblikovanju v drugi polovici dvajsetega stoletja.

Ravnikar je bil eden najboljših poznavalcev zgodovine Ljubljane, njenega gospodarskega in urbanističnega razvoja. Vloga prestolnice, obseg in pomen v regionalnem okviru, organizacija mesta v smislu določitve njegovih naravnih meja, v katerih se lahko razvija, razporeditve programov in prometa, pomen zelenih in rekreacijskih površin, še posebno pa lega centra in njegova ureditev, so vprašanja, ki jih je postavljal že v prvih letih po drugi svetovni vojni.

Osrednji državni trg s kulturnim centrom
Edvard Ravnikar se je kot urbanist uveljavil že v zadnjih predvojnih letih. Leta 1939 mu je natečajni projekt za regulacijo Ljubljane omogočil vključitev v intenzivno strokovno delo po osvoboditvi.
 Takrat so nastali prvi projekti, v katerih je obravnaval ljubljansko mestno središče, med njimi je tako tudi študija izrabe Nunskega vrta, takrat velike nezazidane ploskve v osrčju mesta, ki je predstavljala edinstven razvojni potencial. In tukaj se je začela zgodba o razvoju tega osrednjega mestnega prostora, ki se razteza čez štiri desetletja.

Na razvoj vodilne zamisli je vplivalo tudi spreminjanje prostorskega in časovnega konteksta. "Ravnikarjevo odzivanje na drugačne zahteve nikoli ni bilo zgolj v rešitvi novega problema, temveč v smislu stalnega izpopolnjevanja začete zasnove. Ob vsiljenih spremembah se nikoli ni zadovoljil z zasilnimi rešitvami, nasprotno, bile so povod za odlične rezultate njegove načrtovalske filozofije in znanja. To mu je omogočalo odprto projektiranje, ki je temeljilo na prepričanju o nujnosti razmišljanja v variantah določene rešitve. Vendar ne v smislu omahljivosti, ampak ustvarjalnega dvoma kot instrumenta kritične samorefleksije. Arhitektova metoda dela je bila v svojem bistvu ustvarjalen proces stalnega preverjanja doseženega in je omogočala tudi odzivanje na stalne spremembe," so zapisali organizatorji razstave.

Stalno preizkušanje, izpopolnjevanje zasnove
Ravnikar je projektiranje opisal kot "proces, pri katerem so prva izhodišča lahko posledica tudi zgrešenih domnev, ki pa nas veliko nauče, ko jih preskušamo. Stalno preizkušanje, izpopolnjevanje zasnove je tako njeno postopno notranje bogatenje v tem, da že dosežene rezultate čistimo ob spoznanjih, ki so v danem trenutku že trdna in neproblematična, ker se tako postopoma učimo iz napak, lahko rečemo, da hodimo po poti, kjer vedno le eksperiment zaupljivo vodi k novim odkritjem."

Prehod od sprva racionalno organiziranega do socialnega prostora
Tako skozi stopnje nastajanja projekta sledimo razkroju statičnega prostora v dinamično kompozicijo nizanja prostorov različnih značajev in oblik. Ta preskok se je pri Ravnikarju zgodil na začetku petdesetih, ko je predstavo o racionalno organiziranem prostoru v skladu s takratnimi smernicami preoblikoval v socialni prostor, ki je organiziran tako, da ga doživimo
 skozi gibanje. Trg Republike predstavlja primerno izoblikovano okolje za umestitev Cankarjevega doma kot sodobnega reprezentativnega prostora slovenske državnosti in kulture v osrčju prestolnice.

Razstava Ravnikarjeva linija je v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma na ogled bo do 15. novembra 2017. Postavitev sta odprla župan Mestne občine Ljubljana Zoran Janković in generalna direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski.

Za 6. november 2017 ob 17. uri je napovedana še istoimenska okrogla miza v Klubu Cankarjevega doma, na kateri bodo sodelovali Uršula Cetinski, Matevž Čelik, Miran Gajšek, Janez Koželj, Janez Kromar, Gregor Rihar, Aleš Vodopivec in Rok Žnidaršič.

Projektiranje je proces, pri katerem so prva izhodišča lahko posledica tudi zgrešenih domnev, ki pa nas veliko nauče, ko jih preskušamo.

Edvard Ravnikar
Načrtovanje in izgradnja Trga republike