Že ob prvem srečanju Jerneja Kopitarja (1780-1844) in Vuka Kardžića (1787-1864) na Dunaju je slednji naredil velik vtis na že uveljavljenega jezikoslovca, njuno poznanstvo pa je z leti ob plodnem strokovnem sodelovanju preraslo v pristen medosebni odnos vzajemnega zaupanja in prijateljstva. Foto: NUK
Že ob prvem srečanju Jerneja Kopitarja (1780-1844) in Vuka Kardžića (1787-1864) na Dunaju je slednji naredil velik vtis na že uveljavljenega jezikoslovca, njuno poznanstvo pa je z leti ob plodnem strokovnem sodelovanju preraslo v pristen medosebni odnos vzajemnega zaupanja in prijateljstva. Foto: NUK

Glavni razlog, da sem postal pisatelj, pa bo vedno ostal Kopitar, saj mu na tem področju dolgujem, če ne že vse, pa veliko, zelo veliko. Tega plemenitega človeka je treba spoznati tako, kot sem ga spoznal sam, da bi mu lahko izkazali spoštovanje, ki si ga zasluži – kot znanstvenik in kot človek …

Vuk Karadžić

Minister za Slovence po svetu in v funkciji ministra za kulturo Gorazd Žmavc je ob odprtju razstave poudaril, da je Jernej Kopitar, ki je bil ves čas v stiku z vsemi pomembnimi jezikoslovci, znanstveniki in literati, spadal med najbolj učene osebnosti tistega časa.

Minister je Kopitarjevo sodelovanje s Karadžićem označil kot vzorčni primer kulturne sinergije med južnimi Slovani. Po njegovih besedah nas je tako postavil v jasno razmerje do preostalega slovanstva. "Bil je branilec samobitnosti majhnih jezikov. Ustvaril nam je narodno samozavest in narodni ponos," je še dejal Žmavc.

"Mož kopitni, kar naprej hud, rdečelasi, palček"
Ivo Svetina, predsednik Društva slovenskih pisateljev, je poudaril, da Slovenci o Kopitarju vemo zlasti tisto, kar je o njem zapisal pesnik France Prešeren: mož kopitni, kar naprej hud, rdečelasi, palček in da je zvrnil 4. zvezek Čbelice, zato nanj gledamo "nekoliko ne s pravim očesom".

Še manj pa vemo o Karadžiću …
Kot je še dejal Svetina, pa ni nikoli prepozno, da osvetlimo polpreteklo ali že nekoliko bolj oddaljeno zgodovino, zlasti tisti del, ki je konstituiral oba naroda. Danes, ko se identiteta briše in izgublja, so jeziki tisti, s katerimi smo narojeni in porojeni.

Vuk Karadžić (1787-1864) velja za očeta modernega srbskega jezika. Čeprav je bil samouk, je že takoj ob prvem srečanju na Dunaju, kamor se je zatekel kot begunec, naredil na Jerneja Kopitarja (1780-1844) velik vtis, ki je z leti ob plodnem strokovnem sodelovanju prerasel v pristen medosebni odnos vzajemnega zaupanja in prijateljstva, so ob razstavi zapisali v NUK-u .

Vez med uveljavljenim slavistom in samoukom
Kopitar je kot v srednjeevropskem prostoru že uveljavljen slavist Karadžića s svojo strokovno pomočjo podpiral pri njegovem študiju in kulturnih prizadevanjih. Spodbujal ga je k zbiranju ljudskega blaga in proučevanju jezika. Pripomogel je, da so v uglednih revijah izhajale pozitivne recenzije o njegovem delu, s svojim vplivom in družbenim položajem uveljavljenega slavista ga je tudi branil pred kritikami, ki so prihajale iz Srbije in od drugod.

Nadalje je Kopitar Kardžića naučil ceniti srbske ljudske pesnike in ga nagovarjal, da jih je objavljal. Z njegovo znanstveno pomočjo se je Karadžić usmeril tudi v jezikoslovje, Kopitar pa mu je tudi pogosto finančno pomagal in ob tem še omogočil stike z uglednimi slavisti po vsej Evropi.

Razstava Kopitar in Vuk je v razstavni dvorani Narodne in univerzitetne knjižnice na ogled do 24. junija.

Glavni razlog, da sem postal pisatelj, pa bo vedno ostal Kopitar, saj mu na tem področju dolgujem, če ne že vse, pa veliko, zelo veliko. Tega plemenitega človeka je treba spoznati tako, kot sem ga spoznal sam, da bi mu lahko izkazali spoštovanje, ki si ga zasluži – kot znanstvenik in kot človek …

Vuk Karadžić