Renéja Magritta (1898-1967), enega vodilnih predstavnikov nadrealističnega slikarstva, najbrž vsi poznamo (vsaj) po delih Le fils de l'homme (Sin človeka) in La trahison des images (Izdajstvo podob), sliki pipe s podnapisom To ni pipa. S slednjim je skušal ponazoriti razliko med samoumevno realnostjo (torej svetom, v katerem nas naučijo živeti s tem, da nam pojasnjujejo pomene in smisle posameznih predmetov) in navideznim svetom, ki si ga ustvari vsak sam ter v njem tudi zares živi.

Sam je svoje slikarstvo označil za zbirko vidnih podob, ki ne skrivajo ničesar, a obenem zbujajo vprašanja ter izžarevajo nekaj skrivnostnega. Na vprašanje, kaj njegova dela pomenijo, je mirno pribil, da ne pomenijo ničesar, kajti "skrivnostnost prav tako ne pomeni ničesar, je nerazpoznavna".

Krik povojnega opustošenja
Magrittovo platno La Saveur des Larmes (Okus solza) iz leta 1948 s sprevračanjem znanega podobja ustvarja srhljiv prikaz posledic vojne. Dramatična slika, ki je nastala v zatišju po drugi svetovni vojni in na pragu napetosti hladne vojne, karikira deklaracijo 'miru' v času vsesplošnega uničenja ter nemira.
Razkroj se na sliki pojavlja tako dobesedno kot v prenesenem pomenu: po eni plati je tu uničevanje narave, kar ponazarja gosenica, ki žveči list v obliki ptice. Nadrealisti so se pogosto posluževali ptic kot simbolov miru in žuželk kot simbolov zla. Magritte torej s tem, da ptico skrči na vlogo nemočne žrtve žuželke, komentira negotovo usodo sveta.

Okus solza hranijo v Birminghamu - in v Bruslju; Magritte je namreč v istem letu naslikal dve različici slike. Obe platni se bosta ta mesec prvič "srečali" v Veliki Britaniji pod okriljem razstave The Pleasure Principle v liverpoolski podružnici galerije Tate.

Zgodba o nastanku obeh Okusov solza osvetli temno poglavje iz slikarjevega življenja. Original je naslikal po tem, ko je drugo svetovno vojno v okupirani Belgiji sicer preživel, a je bil še popolnoma neznan in brez prebite pare. "Okus solza je naslikal z vso resnostjo, a v štiridesetih še ni bil bogat človek," je 'podvojitev' istega motiva za The Independent pojasnil Darren Pih, eden izmed kustosov razstave v Tatu. "Ugled mu je narasel šele v petdesetih, ko so se njegove slike začele zares prodajati, njegove življenjske okoliščine pa so se izboljšale."

Strokovnjaki so prepričani, da sta obe sliki z istim naslovom Magrittovo delo: najverjetneje je, da je, da bi se nekako dokopal do denarja, sam ponarejal svoje slike.

Nekako je bilo treba jesti ...
Vprašanje avtentičnosti je bilo prvič na glas zastavljeno leta 1983, ko se je ena izmed obeh slik pojavila na dražbi v New Yorku - na splošno presenečenje, kajti umetniška srenja se do takrat ni zavedala, da poleg tiste v Evropi obstaja še ena, tako rekoč identična. Magrittov tesni prijatelj, Marcel Mariën, je v svoji avtobiografiji Le Radeau de la Mémoire, ki je izšla prav leta 1983, med drugim trdil, da se je slikar preživljal s ponarejanjem in prodajo slik Picassa, Tiziana, Maxa Ernsta, Giorgia de Chirica in Meinderta Hobbeme.

Ko je Mariënova knjiga izšla, je Magrittova vdova avtorjeve obtožbe izpodbijala na sodišču. Mariën in Magritte sta bila svoj čas sicer dobra prijatelja (spoznala sta se leta 1937, Mariën pa je napisal prvo slikarjevo biografijo sploh), a sta se v šestdesetih sprla, zato bi se dalo o njegovi nepristranskosti tudi podvomiti.

Kupci niso vedeli, da ne gledajo unikata
Pih je prepričan, da so morebitni kupci v slikarjevem studiu vedno videli eno samo različico Okusa solza. "Sklepamo lahko samo, da je naslikal dve bolj ali manj identični kopiji iste slike. Še celo napisa na hrbtni strani sta enaka. Resnična skrivnost je, kako se je to zgodilo." Prizora sta enaka do zadnje podrobnosti, vključno z vzorcem luknjic, ki jih je v list naredila gosenica.

Kustos zagovarja tezo, da je Mariën, ko je pisal o ponarejanju, v resnici opisoval, kako je Magritte ustvarjal dvojnice svojih slik. "V večini primerov tega ni počel na skrivaj, saj so zbiratelji pri njem naročili še en 'izvod' kakšne slike. Po navadi je v drugo motiv vsaj malo spremenil, nadgradil in izpilil - to je edini primer, kjer sta končna izdelka za golo oko identična."

Šala na naš račun?
Obenem se je treba zavedati, da sta bila ponarejanje in plagiatorstvo med osrednjimi temami nadrealizma; čisto mogoče je, da je Magritte svoje početje videl kot izraz konflikta med izvirnikom in ponaredkom (navsezadnje je leta 1943 za šalo na račun "poznavalcev" namesto originalnega platna Maxa Ernsta razobesil ponaredek, ki ga je naredil sam). Obstoj obeh slik po Phijevem mnenju na neki način ponuja vpogled v umetnikovo razmišljanje: "Imel je zelo anarhičen smisel za humor. Tisti smisel za anonimnega meščana v sivi obleki in s polcilindrom. Tako njegov smisel za humor kot opus sta bila subverzivna."