L'Olympia (Olimpija) 1948, akt slikarjeve žene Georgette, ki z morsko školjko na golem trebuhu zleknjena strmi v daljavo, je bila razstavljena v hiši, v kateri je najslavnejši belgijski nadrealist živel dolgih 24 let, pozneje pa so jo spremenili v muzej.

Le nekaj minut po deseti zjutraj, ko je muzej odprl vrata, so se vsi trije kuratorji in dva japonska turista znašli pred cevjo roparjeve pištole, medtem ko je drugi storilec razbil steklo, za katerim je visela Olimpija. Eden je govoril francosko, drugi pa angleško, v njunem podvigu pa ni bil poškodovan nihče. Amine Mentaoui, cestar, ki je bil po naključju v bližini in je bil priča njunemu pobegu, je storilca opisal kot mlada moška severnoafriškega porekla. Belgijska policija predvideva, da je bila kraja verjetno opravljena po naročilu, ker sta roparja očitno zelo natančno vedela, po kaj sta prišla.

Magrittov muzej v dvonastropni hiši, mimo katere ne gre nobena izmed osrednjih "romarskih" poti turistov, je obenem hiša, v kateri sta slikar in njegova žena živela in ustvarjala med letoma 1930 in 1954. Poleg slik je v njem razstavljenih še približno sto predmetov in dokumentov, ki imajo tako ali drugačno zvezo z življenjem enega najvplivnejših slikarjev 20. stoletja.

Zadnji žebelj v krsti?
Ta varnostni spodrsljaj bi lahko ogrozil prihodnost malega, 10 let starega muzeja, ki že tako ali tako ni v zavidljivi situaciji: letos poleti je z odprtjem novega Magrittovega muzeja na 2,500 kvadratnih metrih v središču Bruslja dobil premočno konkurenco.

Umetnine, ki tudi nasmejejo
Rene Magritte (1898-1967) je eden vodilnih predstavnikov nadrealističnega slikarstva; večina ga pozna po umetninah Sin človeka in To ni pipa (o paradoksu slednje je razmišljal tudi Michel Foucault). Sam je svoje slikarstvo označil za zbir vidnih podob, ki ne skrivajo ničesar in obenem zbujajo vprašanja ter izžarevajo nekaj skrivnostnega. Na vprašanje, kaj njegova dela pomenijo, je rad odgovarjal, da ne pomenijo ničesar, kajti "skrivnostnost ravno tako ne pomeni ničesar, je nespoznavna."

Za Magrittova dela je značilno postavljanje vsakdanjih predmetov v nove, presenetljive, včasih sanjske kontekste, kar je naslikanim rečem dajalo nov, globlji pomen. Poleg tega, da njegova dela vsebujejo elemente fantastike, pa so pogosto tudi duhovita in zabavna. Navdih je pogosto našel v popularni umetnosti (v vsem, od situacijske komedije Laurela in Hardyja pa do detektivskih romanov Dashiella Hammetta), začel pa je kot oblikovalec plakatov, oglasov in pred tem celo tapet. S svojim opusom prav tako ni naredil vtisa le na "visoko" umetnost, ampak tudi na skupino Rolling Stones (naslovnica singla Angie), Oasis (v videu za pesem Don't Go Away se sprehajajo ljudje v polcilindrih in z dežniki) ter pesmi Paula Simona in Johna Calea.