Slika Dido gradi Kartagino kaže Trunerjevo ambiciozni sledenje delu francoskega predhodnika. Na sliki, ki temelji na Vergilovi Eneidi, vidimo Kartagino, ki jo je ustanovil Dido, modra figura na levi strani. Foto: Natonal Gallery London
Slika Dido gradi Kartagino kaže Trunerjevo ambiciozni sledenje delu francoskega predhodnika. Na sliki, ki temelji na Vergilovi Eneidi, vidimo Kartagino, ki jo je ustanovil Dido, modra figura na levi strani. Foto: Natonal Gallery London
Claude Lorrain: Vkrcanje kraljice iz Sabe
Claude Lorrain je imel velik vpliv na slikarje krajine v 18. in 19. stoletju. Zlasti Turner si je prizadeval, da bi prekosil starega mojstra. Foto: Natonal Gallery London
William Turner, Ovid, izgnan iz Rima
Williamu Turnerju je uspelo zlitost motiva in krajine prignati do skrajnih meja in v zrelih letih je s preizkušanjem raznih tehnik dosegel poistovetenost prostora in svetlobe. Na sliki: William Turner, Ovid, izgnan iz Rima. Foto: Wikipedia

Seveda se je Turner rodil, ko je bil Lorraine oziroma kar Claude, kot mu pravijo Britanci, že 93 let mrtev. Vendar vpliv francoskega predhodnika, ki ga je drugi angleški romantik John Constable imenoval za najbolj izpopolnjenega krajinarja, kar jih je svet kdaj videl, je bil tudi več kot stoletje pozneje izjemen, njegovo lovljenje učinkov svetlobe neponovljivo in Turner je bil odločen, da to preseže. Kakšen vpliv je imel Lorrain na britanskega slikarja, bodo v londonski Narodni galeriji marca predstavili na razstavi Turnerjev navdih: V luči Clauda.
Postavitev Turnerjevih slik ob dela njegovega vzornika, na trenutke že skoraj tekmeca, ni nova, prve se je domislil slikar sam. Ob svoji smrti je namreč Turner Narodni galeriji v Londonu zapustil dve oljni sliki Dido gradi Kartagino in Sonce vzhaja skozi meglice, vendar pod pogojem, da ju razstavijo ob dveh Claudovih slikah. Gre za deli, ki ju je sam imenoval Pristanišče (Pristanišče z vkrcanjem kraljice iz Sabe) in Mlin (Krajina s poroko Izaka in Rebeke).
Poleg omenjenih slik, ki jih obiskovalci galerije poznajo, bodo razstavili še druga med seboj povezana dela Turnerja in Clauda, ki bodo obiskovalcu razkrila, kako velik vpliv je Claudova uporaba svetlobe imela na Turnerja od njegovih zgodnjih del pa do umetnikove smrti. Na ogled bodo oljne slike, akvareli in skicirke, postavitev pa bo dopolnjevalo arhivsko gradivo, ki bo pričalo o povezanosti med umetnikoma. Postavitev, ki so jo pripravili v sodelovanju z londonsko galerijo Tate, bo na ogled od 14. marca do 5. junija.
Mojster svetlobe in subtilnih razpoloženj krajin
Turnerjevo tekmovanje s Claudom Lorrainom in njegovim sodobnikom Nicolasom Poussinom je prišlo do izraza zlasti po Angleževem postanku v Franciji. Na njegovo umetnost je pomembno vplivalo tudi potovanje v Italijo, kamor se je odpravil v letih 1819 in 1828. Obisk dežele, ki je bila dolga stoletja središče likovne umetnosti, se je v njegovi umetnosti pokazal predvsem v umiku od krajinskih vtisov, oblitih s svetlobo, k bolj vizionarsko nabitim podobam. Uporabljati je začel čiste, svetle barve in se v celoti posvetil kolorističnemu subtilnemu ustvarjanje razpoloženj.
Svetloba italijanskih krajin
Claude - s pravim imenom Claude Gellée - se je rodil v francoski regiji Lorena. Leta 1612 je odšel v Nemčijo, nato v Rim, kjer je postal pomočnik v delavnici Agostina Tassija. Obiskal je Neapelj, se zatem vrnil v Nancy, okrog leta 1628 pa se je ustali v Rimu. Če je na Turnerja vplival Claude, je slednji našel navdih v mojstrih, kot so Adam Elsheimer ter italijanskega umetnika Annibale Carracci in Domenichino. Skupaj s Poussinom je ustvarjal v okolici Rima in prav svetloba v njegovih italijanskih krajinah je tista, ki je pozneje posebej pritegnila britanskega slikarja Turnerja.