V prestolnici je celo leto posvečeno knjigi, septembra pa je v središču zgodba o knjigah, ki so jih na velike (včasih tudi manjše) pergamentne pole zapisovali pisarji v skriptorijih, nato pa jih z veličastnimi podobami okrasili še iluminatorji.
V Narodni galeriji so odprli razstavo Manuscripta - Knjižno slikarstvo v srednjeveških rokopisih, na kateri bodo do 7. novembra na ogled posebne dragocenosti, kar 35 iluminiranih rokopisov in fragmenti treh rokopisov, ki so nastali med 9. In 16. stoletjem. Razstavo je skupaj s postavitvijo s podnaslovom Pisatelji, prepisovalci, bralci, ki je na ogled v NUK-u, pripravila naša osrednja poznavalka srednjeveških rokopisov in slikarstva, umetnostna zgodovinarka Nataša Golob ob 17. mednarodnem simpoziju Komiteja za latinsko paleografijo, ki bo prvič potekal v Sloveniji.
Dokument časa, ko so nastajali evropski narodi
Kot je avtorica razstave povedala ob prvi napovedi razstave pred nekaj meseci, se je le s težavo odločila, katera dela iz bogate srednjeveške zakladnice pokazati, in morda še težje, na kateri strani odpreti knjige, da bodo obiskovalci kar se da dobro razumeli takratno knjižno slikarstvo in čas, v katerem so te mojstrovine nastajale. Srednjeveški rokopisi so namreč tudi dokumenti časa, ko so evropski narodi nastajali, pojasnjuje Nataša Golob.
Ko je (tudi) knjižno slikarstvo diktiralo slog
Morda bi kdo pomislil, da so podobe, ki spremljajo besedila v srednjeveških rokopisih, sicer ljubke, a se hkrati lahko vpraša, kako pomemben del takratnega slikarstva so zares bile. Prav to je posebnost srednjeveškega slikarstva, v okviru katerega je imelo ob pomanjkanju tabelnih del prav tisto na knjižnih straneh pomembno vlogo pri razvoju slikarskega sloga v stoletjih, ki so vodila skozi srednji vek. Stensko slikarstvo srednjeveške stare celine je bolj kot ne skromno ohranjeno in ravno knjige, ki so se ohranile, danes omogočajo vpogled v likovne podobe tega tisočletnega obdobja. Prav tako je treba upoštevati, da so te knjige prepotovale številne dežele, z njimi pa tudi podobe, ki so različne slikarske novosti popeljale na različne konce Evrope.
V Narodni galeriji so na ogled izbrani rokopisi, ki so po različnih redovnih povezavah, plemiških zvezah ali po zaslugi zbirateljske vneme posameznih bibliofilov prišli k nam ali pa nastali na ozemlju današnje Slovenije. Dela sicer, razen romanskih rokopisov iz Stične in gotskih rokopisov iz Žičke kartuzije, med seboj niso povezana in kažejo značilnosti različnih regionalnih evropskih šol oziroma mojstrov.
Stična, Žiče in druga srednjeveška knjižna domovanja
Nataša Golob je med razstavljenimi rokopisi opozorila na kodekse, nastale v samostanu Stična v poznem 12. stoletju. Takrat je tam delovala rokopisna delavnica, ki jo zaznamuje specifičen slog. Značilne so barvite vitične iniciale, z vključenimi zoomorfnimi elementi in s prikazanimi portretnimi podobami rokopisnikov in cerkvenih dostojanstvenikov. Spregledati ne smemo rokopisov iz samostana Žiče, kjer se je v poznem 14. pa do sredine 15. stoletja izoblikovala spet svojevrstna slogovna usmeritev.
V NUK-u pa hranijo tudi rokopise, nastale v dvornih delavnicah, ki so ustvarjale za najvišjo posvetno in cerkveno aristokracijo, kot so Matija Korvin, Friderik III. Habsburžan ali Karel IV. Luksemburžan, še pravi Golobova.
Kulturni pomen knjige v preteklih stoletjih
Obe razstavi prikažeta po besedah umetnostne zgodovinarke slovensko intelektualno preteklost in to, kakšen kulturni pomen je med predniki imela knjiga v preteklih stoletjih.
Direktorica Narodne galerije Barbara Jaki pravi, da je knjižno slikarstvo del naše likovne kulture, zato z največjimi dosežki sodi v razstavni program galerije. Postavitev je plod sodelovanja Narodne galerije, ljubljanske Filozofske fakultete ter Narodne in univerzitetne knjižnice.
(Fotografije: Narodna galerija in NUk)
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje