Novi Joker ni več mitološki gangster, ampak produkt delavskega razreda, revežev, ki jih velekapitalist Thomas Wayne odpiše kot "klovne". (To, da Wayne kritizira maščevalce, ki se skrivajo za masko, je seveda referenca na Batmana – in tiste vrste očiten humor, ki ga Phillips ponuja kot nadomestek globljim uvidom v filmu.) Foto: IMDb

Tako zelo nestrpno pričakovani Joker Todda Phillipsa je bil v skoraj nemogočem položaju – le kako bi lahko upravičil medijski cirkus, s katerim je prijadral v kina? O njem smo menda že vnaprej vedeli vse – dekonstruiran, minimalističen stripovski film, ki je zanetil moralno paniko in razpihal plamen kulturne vojne. Prvi stripovski film v zgodovini, ovenčan z zmago na beneškem filmskem festivalu – stripovski film, ki bo zasenčil vse stripovske filme doslej, in obenem prestižna drama o resni družbeni problematiki! Dodajte temu še poročila iz ZDA, da naj bi na projekcije zaradi nevarnosti streljanja hodili policisti v civilu, pa režiserjevo filozofiranje o tem, kako je družbena ozaveščenost "ubila" novodobno komedijo, in jasno postane, da je bilo v kino skoraj nemogoče iti brez takšnih ali drugačnih pričakovanj.

Na koncu pa se izkaže, da imamo opravka s poenostavljeno interpretacijo Scorsesejevega Taksista, ki ni niti pol toliko provokativna, kot skuša biti. Edini razlog, da vse to ni očitno že na prvi pogled, je fascinantna pojava naslovnega lika, koščenega in eksplozivnega Joaquina Phoenixa: ustvaril je lik Jokerja, ki brez težav stopi iz dolge sence Heatha Ledgerja (preseči Jareda Leta pa tako ali tako ni bil pretiran izziv).

Promocija Jokerja se nadvse trudi poudarjati, da gledamo "veliko več" kot le stripovski film – ampak to ne spremeni tega, da je v film vključen najbolj prepoznaven stripovski prizor vseh časov. Foto: IMDb
V Scorsesejevem kralju komedije je Robert de Niro igral nenadarjenega stand-up komika Ruperta Pupkina, ki je idealiziral voditelja večerne pogovorne oddaje in pletel načrte, kako bi prišel v njegov šov, naposled sklene, da ga mora ugrabiti. Prav gotovo ni naključje, da lik TV-voditelja v Jokerju torej igra De Niro. Foto: IMDb

A še preden postane Joker, je Phoenix deprimirani Arthur Fleck, izvajalec priložnostnih del, kot je deljenje letakov ali držanje trgovinskega izveska v klovnovski opravi. Ulice recesijskega Gothama, ki so neposredna preslikava Scorsesejeve vizije New Yorka v sedemdesetih, so zaradi stavke smetarjev preplavljene z odpadki (in "superpodganami"), ljudje so prenapeti in lenobni. Arthur dneve preživlja na delu (kjer ga mulci mimogrede okradejo in zbrcajo), na predpisanih sestankih z nezainteresirano socialno delavko in v družbi svoje priletne mame (Frances Conroy). Penny iz bolniške postelje obsesivno sestavlja pisma za mogotca Thomasa Wayna (Brett Cullen), za katerega je delala pred tridesetimi leti in ki naj bi jima z Arthurjem pomagal splezati iz njune mizerije.

Arthur sanja o karieri stand-up komika (mama, iskreno: "Ampak a ne bi moral biti za kaj takega duhovit, srček?"); uteho išče v fantaziranju o uspehu in slavi. Njegov navdih je voditelj večernih pogovornih šovov Murray Franklin (igra ga Robert De Niro, kar je morda zavesten poklon Scorsesejevi drami The King of Comedy, od katere si Joker veliko izposoja in v kateri je imel De Niro ključno vlogo). Zazie Beetz igra nič hudega slutečo mlado mamo samohranilko, ki Arthurjeva tarča fiksacij postane zgolj zato, ker se mu je nasmehnila v dvigalu. (O njeni končni usodi, zanimivo, lahko samo ugibamo – čeprav uganka najbrž ni preveč zapletena. Zakaj nas Phillips tukaj zaščiti pred vso razsežnostjo Jokerjevega nasilja? Je morda to zato, ker Sophie – v nasprotju z dobesedno vsemi drugimi Jokerjevimi žrtvami – ni naredila res ničesar, kar bi morilsko slo "upravičilo"? In kaj nam to pove o prizmi, skozi katero so prikazani vsi drugi umori v filmu?)

Arthurjevo življenje je neprekinjen niz vsakodnevnih ponižanj in krivic. Zdi se, da je Sophie edina, ki v žalostnem klovnu vidi nekaj dobrega ... Foto: IMDb

Scenarij, ki sta ga spisala režiser Todd Phillips in Scott Silver, ustvari nekaj zanimivih nastavkov: prepad med premožnimi in revnimi je Gotham potisnil na rob kaosa, zdravstveni sistem pa je tako neučinkovit, da so ljudje s psihičnimi težavami prepuščeni samim sebi – novi Joker bo produkt delavskega razreda, ne pa mafijskega podzemlja. A Phillipsa in Silverja v resnici ne zanimajo vzvodi in družbeni procesi, zaradi katerih je Wayne starejši sam ustvaril prihodnjega megalomanskega nasprotnika Batmana. Ne zanima ju problematika frustriranih moških, ki se – seveda ne samo v Gothamu – odločajo za strelske pohode. Ne, Joker je zloben, ker je potlačil travmatično otroštvo, ker je duševno bolan in ne jemlje več svojih zdravil – Joker je slab, ker tak pač je. Take popreproščene logike, ki krivdo prevali na duševno bolezen, ne moreta zares odtehtati noben igralski dosežek in nobena stilizirana fotografija.

Pavšalni očitki, da filmsko nasilje navdihuje in povzroča resnično nasilje, niso v Jokerjevem primeru nič bolj legitimni kot v tisti večni polemiki okrog računalniških iger – res pa je, da Joker nasilja znotraj zgodbe ne osmisli pretirano. Sklepni kader, v katerem našega antijunaka uzremo v njegovem končnem utelešenju fanatičnega velezločinca, naj bi ponudil nekakšno pomenljivo sklepno noto. Toda ali je Arthurjeva odločitev za nasilje res kaj več kot linearen nihilizem, kaj več kot enostavna izpeljava iz "ljudje me obravnavajo kot drek"? To je uvid na ravni stripovskega blockbusterja, etikete, ki se ustvarjalcem Jokerja očitno upira.

Joker je bil med vsemi Batmanovimi nasprotniki vedno unikaten zato, ker ni imel ene same, oprijemljive zgodbe o nastanku: vedno je bil le poosebljenje zlobe in anarhije, morilec, ki je ubijal vse povprek, za katerega je bilo uničenje igra. Foto: IMDb

Jokerjev pokol treh wallstreetovskih nadutežev na ulicah Gothama sproži vstaje "proti bogatim", ki so jasna referenca na Occupy Wall Street in sorodna gibanja. Phillips namerno zabriše meje med protestniki v klovnovskih maskah in nasilnimi izgredniki; medtem ko drugi "klovni" mahajo s transparenti Wayne = fašizem, Joker trmasto vztraja, da ga politika ne zanima, in igrivo poplesuje, medtem ko Gotham tone v anarhijo. Vse Phillipsove napol razdelane politične in družbenokritične poante izzvenijo votlo in zbanalizirano: sesujmo status quo, prav. A kaj potem? Očitno ni na to še nihče pomislil. Dramatični vrhunec, ki nas sicer požgečka s kultnim podobjem Batmanove predzgodbe, kakršen koli globlji uvid zamenja z golim elementom nepričakovanega, šoka.

Filmska recenzija: Nikoli zares tukaj

Iz vse te godlje vstaja Joaquin Phoenix, ki utrjuje popkulturni kliše, da je za velike igralce korenita telesna preobrazba del "metodološke" igre. Preden se Joker v sklepnem aktu filma manifestira v vsej svoji manični poblaznelosti, je Arthur izstradana, izžeta človeška lupina, ki telo in obraz zvija v groteskne podobe bolečine. Njegov arbitrarni, neobvladovani smeh (ki je včasih bližje hlipanju) navdaja okolico z nelagodjem, njegovo hripavo momljanje je po navadi preslišano. Rame ima sključene v gesto predaje in umika, njegova rebra in lopatice se pod kožo premikajo kot ličinka, ki se levi v nekaj neznanega, morda nedoumljivega. Težko je zanikati intenzivnost in telesnost Phoenixovega Jokerja, ki trpljenje zapira navznoter, dokler ga ni prisiljen z gnevom izbljuvati navzven – a nobena teatralnost nastopa ne more popolnoma skriti dejstva, da je igralec v roke dobil slabo izrisan in, če smo čisto iskreni, ne dovolj zanimiv lik.

Kje je bila množična evforija predlani, ko je isti možak trpečega morilca s travmatično preteklostjo igral v drami Nikoli zares tukaj režiserke Lynne Ramsay? Pri vsem skupaj je največja škoda to, da bomo v sezoni nagrad prisiljeni ogromno časa in energije odriniti filmu, ki tolikšne pozornosti preprosto ni vreden.

Ocena: 3,5; piše Ana Jurc