Vonnegutove zgodbe je poslovenil Branko Gradišnik. Foto: Založba Sanje
Vonnegutove zgodbe je poslovenil Branko Gradišnik. Foto: Založba Sanje

Smo deležni založniškega trika (kot v primeru Harper Lee) ali gre za resno kuratorsko delo, ki skuša primerno osmisliti marginalizirani segment avtorjevega opusa?

Eno so akademske zbirke za študijske namene, drugo komercialno naravnane izdaje, ki jih lastniki pravic v javnost pospremijo s fanfarami avtorjeve genialnosti v času najstniških let. Od smrti Kurta Vonneguta leta 2007 do izdaje množične zbirke skoraj stotih kratkih zgodb, ki jih je avtor po večini objavil skozi petdeset let, je minilo desetletje. Založba Sanje se je namesto ene gigantske izdaje odločila za dva zvezka; v prvem (drugi bo izšel konec leta) se na 600 straneh razprostira 52 zgodb, ki jih urednika Jerome Klinkowitz in Dan Wakefield smiselno umestita v štiri komentirane tematske sklope: Vojna, Ženske, Znanost in Romantika.

Kdor pozna Vonnegutov romaneskni opus, mu bosta temi vojne in znanosti zveneli domače. Malo manj smo od ameriškega moralista, "ki bi moral prejeti ne eno, temveč dve Nobelovi nagradi" (tako prevajalec Branko Gradišnik), vajeni romantičnih in "ženskih" zgodb. Številne med njimi - približno polovica - niso bile v revijah, za katere je Vonnegut pisal, nikoli objavljene, čeprav so nekatere v različnih kolekcijah pozneje našle mesto v knjižni obliki še v času njegovega življenja. Upravičeno? Posmrtne antologije praviloma porajajo mešane občutke, za kompletiste so seveda nuja, za zainteresirane knjigoljubce pa dobrodošel vpogled v avtorjeva formativna leta, ko je avtor še iskal svoj suhi humor in prepoznavni aforistični slog.

Tematske konstante so jasno razvidne že v najzgodnejših zgodbah, ki jih je Vonnegut – presenetljivo ali pa tudi ne – pisal predvsem za t. i. ženske lakaste revije, npr. Collier’s, Cosmopolitan ali Ladies’ Home Journal. Zbrane zgodbe potemtakem ne prinašajo le uvida v piščeva rosna ustvarjalna leta, temveč tudi v mentalno stanje ameriškega časopisnega mainstreama tistega časa. Vonnegut je, da bi preživel številčno družino, pisal za ameriški belopolti srednji sloj, če je hotel biti dobro plačan, se je moral (vsaj deloma) konformirati okusu večine. Kadar so mu zgodbo zavrnili, so mu jo objavile manj prestižne, žanrsko orientirane revije, kamor je lažje plasiral vsebine s tehnološko ali znanstvenofantastično vsebino, ki bo prevladovala tudi v njegovem zgodnjem romanesknem opusu, npr. Klavirskem avtomatu (1952), Sirenah s Titana (1959) ali Mačji zibki (1963).

Znanstvene zgodbe so v prvem zvezku (ob vojnih) tudi najbolj atraktivne, Vonnegut zimzelene motive dehumanizacije zavoljo tehnologije in "napredka", destruktivnosti in neumnosti vojskovanja ali povojnega sprejemanja potrošniške kulture še dodatno razčleni, včasih kruto realistično, drugič sarkastično, vedno pa v žmohtnem pogovornem jeziku, ki v Zbranih zgodbah brbota iz tako rekoč vsake strani. Med "znanstvenimi" zgodbami izstopajo Pr' sosed, kjer moč radijskega medija predstavi kot uporabno znanost, pa Confido, kjer ključ do sreče ljudi predstavlja robot, ki zna prisluhniti ljudem in jim deliti nasvete, ali maestralna miniatura Glede evfija, kjer iznajdba "evforifona" nacijo ob ugotovitvi, da sreče odslej ne bodo več iskali, temveč kupovali, popelje do ekstatičnega razpoloženja in instantnega zadovoljstva.

V primerjavi z znanstvenimi so vojne zgodbe precej bolj morbidne, a nič manj ekspresivne, npr. Ti pa jaz skupaj, Sammy, ki opiše skrajno ciničen in aroganten odnos zmagovalcev ob koncu druge svetovne vojne, podobno kot Komandantova pisalna miza, da bi z zgodbo Vse najboljše, letnik 1951 dobili Vonnegutovo verzijo Doline miru.