Dogajanje je postavljeno v jesensko Ljubljano, roman pa je, poleg pisanega nabora oseb, zanimiv tudi zaradi domiselno spremenjenega statusa glavnega junaka. Foto: založba Goga
Dogajanje je postavljeno v jesensko Ljubljano, roman pa je, poleg pisanega nabora oseb, zanimiv tudi zaradi domiselno spremenjenega statusa glavnega junaka. Foto: založba Goga

Njegov prvenec iz tega žanra, Jezero, je, tudi zaradi po njem posnete televizijske nadaljevanke, znan vsakemu kolikor toliko bralno naravnanemu Slovencu; Leninov park, drugi del serije o zlovoljnem višjem kriminalističnem inšpektorju Tarasu Birsi, ki zaradi gastroezofagealnega refluksa ne pije alkohola in ga muči kriza srednjih let, je, vsaj za moj okus, dolgovezen in prav nič napet strel mimo; s tretjim delom Dolina rož pa je avtor spet čvrsto v žanrskem sedlu, lahko bi rekla, da najbolj samozavestno do zdaj.

Dogajanje je postavljeno v jesensko Ljubljano, roman pa je, poleg pisanega nabora oseb, zanimiv tudi zaradi domiselno spremenjenega statusa glavnega junaka. Tarasa Birso na Policijski upravi Ljubljana namreč degradirajo in mu vzamejo orožje, ker je v zadnji samovoljni akciji nepremišljeno ogrozil življenje kolegice Tine Lanc. Užaljen odide in ker ne zna zares početi nič drugega, cele dneve pa si tudi ne more dajati duška z gonjenjem bicikla, postane zasebni detektiv – s. p. V najeti sobici pod grajskim gričem odpre detektivsko agencijo, jo opremi z dvema stoloma in fikusom, med čakanjem na stranke pa si krajša čas v sosednjem lokalu Karma, v družbi prekaljenih bifejskih mačkov.

Tadej Golob v tretjem delu bravurozno preigrava obe poti iskanja resnice – Tarasovo in ‘uradno’ –, ju na pravih točkah zapleta in razpleta, stika in oddaljuje in nazadnje le pripelje skupaj.

.

Presenetljivo hitro na njegova vrata potrka lepotica Klar, hči bogatega poslovneža Mitje Zupeta, in mu za dokaz, da ga njegova štirideset let mlajša žena Maja vara, ponudi pregrešno visoko vsoto denarja.

Vendar pisatelj Doline rož ne začne s Tarasom, njegovim novim poklicem in prvo detektivsko nalogo. Z Brajcem in Ostercem, članoma njegove nekdanje ekipe, ter njunim novim vodjem Jakobom Ahlinom že na prvih straneh spretno zakoraka naravnost v sredo krvavega obračuna v zasebni vili v Rožni dolini. Žrtve so tri: poslovnež Mitja Zupet, njegova mlada žena Maja Miler, sicer udeleženka resničnostnih šovov in kraljica Instagrama, in novinar Primož Klun, ki je pisal Zupetovo biografijo.

V primeru, ki na prvi pogled kaže na dvojni umor s samomorom in izključuje zunanjega storilca, pa pomembni dokazi zločin na neroden način povežejo s Tarasom. In osumljeni nekdanji višji kriminalni inšpektor ‘z dolgoletnim najboljšim odstotkom razrešenih primerov’ se je prisiljen spet zaplesti v sodelovanje z nekdanjim delodajalcem.

Tadej Golob v tretjem delu bravurozno preigrava obe poti iskanja resnice – Tarasovo in ‘uradno’ –, ju na pravih točkah zapleta in razpleta, stika in oddaljuje in nazadnje le pripelje skupaj. Seveda je skoraj petsto strani obsežna knjiga spet polna ovinkov in stranpoti po usodah in razmišljanjih glavnih protagonistov, vendar so tukaj ‘dozirani’ s pravo mero in (nasprotno kot v Leninovem parku) prispevajo h gladkemu branju. Kriminalni zaplet je bogat z zasuki in čeprav je odgovor, kdo je morilec, ves čas pred našim nosom, se nam spet in spet spretno izmika in nakazuje v drugo smer, tako kot se za dobre kriminalke spodobi.

Tadej Golob: Umor je v teh geografskih širinah zelo osebna, intimna zadeva

Obilica oseb, pravšnja mera humorja, živi dialogi in slikovit jezik še bogatijo pestro dogajanje. Tudi Taras je bolj dopadljiv, razumevajoč in človeški, bolj pomirjen s sabo in svojimi hormoni kot v prvih dveh delih. Še zmeraj neusmiljeno trenira in s tekom na Rožnik okuži celo Brajca. Posrečena in psihološko odlično razdelana je uvedba novega lika, Tarasove zamenjave Jakoba Ahlina, sposobnega kriminalista, a odljudneža in zagrenjenca, ki zaradi prenizke rasti ni mogel napredovati v košarki in to kompenzira s pretirano delovno vnemo. Nič čudnega torej, da izgublja živce z lagodnima Brajcem in Ostercem ter s svojim človeškim razvojem hkrati obeta, da nam bo v četrtem delu najbrž prirasel k srcu. Nekdanja žena ga zelo plastično opiše prijateljicam: "Kot robot je, kot tisti robotski sesalec, ki se po končanem čiščenju sam priklopi na polnjenje."

Dolina rož, ki jo zelo primerno odpira verz Mile Kačič: Diši po jeseni, diši po mnogih smrtih, je najbolj dodelana kriminalka Golobovega tria in tudi edina, ki upraviči svojo dolžino. Imamo zimo v Bohinju, pa poletje in jesen v Ljubljani. Manjka samo še pomlad neznano kje. Potem si bo moral Golob izmisliti novo vodilo za nadaljevanje Tarasove sage, saj jo bralci očitno požiramo kot Cerkniško polje vodo. Ker je postala "naša". In ker se na koncu Doline rož na Policijski upravi Ljubljana znova zbere stara, z Ahlinom okrepljena ekipa, v njene vrste pa se (pozor, na Tarasovo prošnjo!) vrača tudi Tina Lanc.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Golob, Škerl, Vonnegut, Kozinc