Mednarodni festival Vilenica je eden najodmevnejših evropskih literarnih festivalov, ki neprekinjeno deluje vse od leta 1986, na svoji dosedanji poti pa je prešel čas od razdeljene Evrope do padca Berlinskega zidu, rožljanja orožja in konca hladne vojne, etničnih in družbenih konfliktov ter zgradnje svobodnih in samostojnih držav; mnoge od njih danes pripadajo širši družini Evropske unije. Festival Vilenica vse do današnjih dni pri tem visoko povzdiguje svobodo besede, pri čemer vsako leto tudi nagrajuje posamezna zaslužna literarna imena, ki se v imenu pisane besede bojujejo za izbris meja, pluralizem, medsebojno spoštovanje in mirno sobivanje v svetu. Tudi v letošnji izvedbi festival, v dialogu z aktualnimi družbenimi izzivi in spremembami, prinaša podelitve svojih nagrad – mednarodna nagrada vilenica, nagrada kristal vilenica, nagrada mlada vilenica, pisateljska nagrada SEP, nagrada za perspektivnega avtorja na turneji, posebno pozornost pa kot doslej namenja tudi slovenskemu avtorju v središču 35. Vilenice.

Mila Haugova in Vinko Möderndorfer v središču pretežno virtualne 35. Vilenice

Mila Haugova – velika vileniška lavreatka
Osrednji dogodek vsakoletne Vilenice je podelitev mednarodne nagrade vilenica, ki se od leta 1986 podeljuje za vrhunske dosežke na področju literarnega ustvarjanja in esejistike avtorju/avtorici iz Srednje Evrope. Nagrado je letos prejela slovaška "pesnica človečnosti in odnosov" Mila Haugova, ki se je rodila leta 1942, na svoji dosedanji ustvarjalni poti pa napisala 23 pesniških zbirk in večje število proznih, avtorefleksivnih del. Avtorica tako na Slovaškem kot v mednarodnem okolju uživa velik ugled, saj v svoji poeziji odpira prostor nevidnih občutkov "v katerem predvsem poglobljeno preučuje človeško dušo in medčloveške odnose – med moškim in žensko, med materjo in hčerjo …". Kot to pojasnjuje Andrej Pleterski, avtorica v svojih delih pogosto piše o tem, da vsi spadamo skupaj: rastline, živali, zvezde …, pri čemer njene pesmi lahko razumemo skorajda kot predavanja o človeštvu in skrbi za življenje vseh bitji na svetu, ali kot to zapiše avtorica sama: "rastline so počasne živali / jaz sem počasna žival / od koder prihajam …". Poetika Mile Haugove v tem prehaja med refleksivno in imaginativno, intelektualno in intimno liriko ter filozofskim premislekom, v njej utripajo skladje kozmosa ter zapleteni odnosi med moškim in žensko, ki ostajajo stalnica njenega ustvarjanja. Letošnja vileniška lavreatka je festival Vilenica sicer kot gostja obiskala že leta 2000 in ima po svojih besedah na takratno dogajanje in imena slovenske literature zelo lepe spomine, ali kot pravi sama, "gre za čaroben kraj, prijateljske stike vseh gostov. Takrat sem spoznala Daneta Zajca, svojega najljubšega slovenskega pesnika, Vena Tauferja (rada imam tudi Srečka Kosovela in Edvarda Kocbeka). Cenim Aleša Štegra, Tomaža Šalamuna, Barbaro Korun in Majo Vidmar."

Avtorica, ki se posveča človeškim odnosom in se v skrbi za življenje dotika tem na robu človečnosti letos žal podelitve ne bo doživela v jami Vilenica, zaradi negotovih razmer ji je bila nagrada podeljena že na Slovaškem, a se spominja preteklih vileniških podelitev: "Bila sem na podelitvi v jami: kako edinstveno čudovita zamisel. Brala sem v majhni cerkvi, obiskali smo Lipico in nikoli ne bom pozabila prelepih elegantnih belih konjev, ki so tekli po travniku, simbol svobode in lepote." Ob prejetju nagrade na svojem vrtu, kjer je bil posnet tudi njen filmski portret z naslovom Privid na čudovitem vrtu, je ob vprašanju trenutnih in prihodnjih izzivov povedala, da si moramo v trenutnem stanju privoščiti umetnost in "samozavestno pisati pesmi in besedila, da bomo pandemijo na koncu izbrisali s pomočjo znanstvenikov in sodelovanjem nas vseh. Rodila sem se leta 1942 sredi druge svetovne vojne. Moji starši in številni drugi so si upali imeti otroke …, zato sem prepričana, da si moramo upati biti ustvarjalni ter slaviti ustvarjalnost na edinstvenem literarnem festivalu Vilenica 2020." Mila Haugova, katere pesniška pot ves čas sledi njenemu ustvarjalnemu bistvu: poskusu, da bi s poezijo in pisanjem zacelila rane na svetu, je tudi za prihodnje izzive s pesmijo zapisala: "spremeniti moraš svoje življenje / napisati pesem kot dihanje / pod snegom kot telo luči / jamo s koreninicami besed / kjer varuješ svoje razloge za življenje : v naj- / čistejši podobi nežno / zasledovati smer: tetoviraj / smer : ljubeča speča / telesa : besedila globoko zvita / v rodilih, v otroku, v praobliki / duševnosti : vselej iz istega / vztrajanje osvobojeno / bega."

Vinko Möderndorfer. Foto: BoBo
Vinko Möderndorfer. Foto: BoBo

Vinko Möderndorfer – osrednji slovenski avtor Vilenice
Slovenski avtor v središču je naziv, ki ga Festival Vilenica vsako leto nadene enemu od slovenskih literatov, pri čemer je letos ta čast pripadla pesniku, dramatiku, prozaistu in esejistu, avtorju del za otroke in mladino v vseh treh literarnih vrstah (pesmi, pravljice in igre), gledališkemu, televizijskemu in filmskemu režiserju Vinku Möderndorferju. On je po besedah Borisa A. Novaka umetniški poliglot, ki je ustvaril "nenavadno bogat in notranje razvejan opus, kjer so različne veje estetskega izražanja medsebojno organsko povezane s temeljnim umetniškim impulzom." Četudi so pri tem avtorjeve posamezne knjige in faze njegovega literarnega razvoja na prvi pogled videti še tako različne, izvirajo iz istega in izredno močnega ustvarjalnega vira, pojasnjuje Novak in dodaja, da so avtorjevi tematski, narativni in jezikovni registri razpeti med dva diametralno nasprotna tečaja, ki bi ju lahko pogojno označili z dvema simbolnima imenoma – Balzaca in Čehova. Balzacovski impulz po Novakovo označuje epski zamah in širino Möderndorferjeve romaneskne pisave; čehovljanski trenutek nenavadno senzibilnega vpogleda v človeško psiho ter izjemne zmožnosti, da iz malih motivov izpelje eksistencialno pretresljive zaplete, pa je značilen za Möderndorferjeve zbirke novel in zgodb ter se vpisuje tudi v nekatere romane. Kot je Novak zapisal tudi v utemeljitvi nagrade: "tovrstna rahločutnost in ganljiva pozornost do malih ljudi in njihovih vélikih usod je značilna tudi za zbirko enajstih zgodb Vaje iz tesnobe (2012), ki je v okviru festivala Vilenica 2020 zasluženo doživela tudi prevod v angleščino, saj s presunljivo umetniško močjo zgledno predstavlja eno od nosilnih razsežnosti Möderndorferjevega sveta."

Vinko Möderndorfer: Čuvaj sna

Festival Vilenica se Vinku Möderndorferju, ob njegovi siceršnji predstavitvi in literarnem branju, v letošnjem letu poklanja s filmskim portretom z naslovom Prostost sveta, ob tem pa je avtor festivalsko prevpraševanje trenutne pozicije sveta in umetnosti za Primorske novice odgovoril retorično: "Sprašujem pa se, ali so časi res tako težki? In še bolj se sprašujem, ali je prav, da se sploh sprašujemo o tem, ali si lahko privoščimo umetnost? To vprašanje se mi zdi tako absurdno, kot če bi vprašali, ali si človek lahko privošči dihanje?" Möderndorfer namreč meni, da je prav spodobnost ustvarjanja in dojemanja ustvarjenega edino, kar nas določa kot ljudi, in tudi edina spodobnost, ki nas loči od preostalih živih bitji, ali kot zapiše sam, "zaradi zmožnosti ustvarjanja, ki je povezano s sposobnostjo kritičnega mišljenja, ima civilizacija sploh smisel.". Pri tem ustvarjalec dodaja: "Umetnost ni nekaj, kar bi si lahko privoščili ali ne privoščili. Umetnost je gonilo življenja. Je smisel. Je tisto, kar naredi naše življenje vredno življenja." in je predvsem kritičen do trenutnih razmer in vladajočih na oblasti, ki samo želijo narediti "vtis, da so časi težki. Res je, koronavirus je nekaj posebnega, je nevarnost, vendar ne takšna, da bi se zaradi nje morali odreči vsemu, predvsem pa duhu civilizacije – to je umetnosti. Duh civilizacije ni politika, ampak ustvarjalnost! Politika je razdiralna, saj skrbi zgolj zase in za svoje privržence." Na drugi strani politiki stoji umetnost, ki je vedno element povezovanja, pri čemer Möderndorfer zgodbo o težkih časih vidi predvsem kot možnost nove porazdelitve kapitala in novega sveta, ki pa ne bo demokratičen in ne kulturen, tudi zato se po njegovo "oblast umetnosti boji kot hudič križa. In čisto vseeno jim je za svet in za ljudi. Zato nas zastrašujejo in poskušajo ustvariti atmosfero strahu, saj v negotovem svetu, kjer je ljudi strah, lažje vladajo in kradejo." Avtor se je zavoljo tega na festivalsko geslo "Quo vadis?" odzval s pesmijo, v kateri pravi, da se ne smemo pustiti zastrašiti, da je umetnost naše dihanje, saj ko pade umetnost, pade tudi svet – "Strah // strah je votel / znotraj njega počiva nov strah / večji / strah je sram / in sram je strah / da si manj kot drugi / da si odveč // to je največji strah / največji sram //z roko v roki se sprehajata / strah in sram / oba votla oba velika / oba v službi režima // premagaš ju / ko spoznaš: // naj jih bo sram! / naj jih bo strah!"

Jasen Vasilev – nagrajenec Srednjeevropske pobude
Pisateljsko nagrado SEP od leta 2006 podeljuje Srednjeevropska pobuda v sodelovanju z Društvom slovenskih pisateljev v okviru festivala Vilenica, nagrada pa je namenjena spodbujanju meddržavnega sodelovanja in promocije na področju literature za mlade avtorje iz držav članic SEP-a. Mednarodna žirija za pisateljsko nagrado SEP-a za leto 2020 – sestavljali so jo predsednica Tanja Petrič, Aljoša Harlamov, Aljaž Koprivnikar, Jaruška Majovski in Marko Sosič – odločila, da nagrado prejme mladi pesnik, dramatik in dramaturg Jasen Vasilev. Avtor, ki prihaja iz Bolgarije in se je izobraževal na gledaliških akademijah v Sofiji in Šanghaju, je na umetniško pot je stopil z dvema pesniškima zbirkama, ki jima je sledilo več vidnih, v javnosti dobro sprejetih in nagrajenih dramskih in pesniških del, s katerimi se je uveljavil tudi v tujini. Redno sodeluje z revijo in plesno platformo Springback, gledališčem Sufmato v Sofiji in je soustanovitelj organizacije Drama Pact, ki podpira sofijske dramatike in dramaturge. Od leta 2015 Vasilev razvija tudi projekt NUTRICULA, živi arhiv solo fizičnih performansov, ki jih izvajajo najrazličnejši izvajalci na različnih lokacijah po svetu: v Šanghaju, Vilni, Lizboni, Torinu, Sofiji, Tajpeju, Barceloni, Voldi in Bergamu, pri čemer se v ustvarjanju ukvarja predvsem s povezavami med besedo in človeškim telesom v obliki literarnega ustvarjanja, performansa in raziskovalno-dokumentarne metode.

V okviru nagrade bo nagrajenec prejel rezidenčno bivanje v članicah Srednjeevropske pobude, kjer bo nadaljeval svoj postdramski projekt, ki ga je poimenoval Genderless in katerega prizorišče je postavljeno v potapljajoče se Benetke. V njem Vasilev vključuje tako beneško karnevalsko tradicijo kot tudi kontroverzni lik znamenitega Benečana Giacoma Casanove, ki pa ga na novo premišljuje in dekonstruira, saj raziskuje odnose med biološkim in družbenim spolom v povezavi s politično, ekonomsko in socialno močjo na podlagi izseka iz Casanovovega dnevnika, ob tem pa odpira nove vizije o nebinarni prihodnosti. Kot je v utemeljitvi nagrade povedala predsednica vileniške žirije, Tanja Petrič: "Gre za konceptualno premišljen in hkrati interpretativno nadvse odprt projekt, ki vključuje različne umetniške prakse ter na svež način spregovori o aktualnih vprašanjih današnje in prihodnje družbe." Vasilev je namreč ob svojem umetniškem in literarnem ustvarjanju prav tako dejaven kot politični aktivist, pri čemer je ob prihodnosti našega prihodnjega bivanja v Evropski uniji mnenja, da bo "Evropska unija bo najbrž imela težko nalogo, da se reformira tako, da deluje za ljudi, in ne za korporacije, z manj birokracije in več ekonomske pravičnosti. Bolj se bo morala potruditi preseči svoja nasprotja: govoriti o svobodi in prihodnost, a se hkrati zapirati kot trdnjava in financirati režime, ki želijo postati avtoritarni. Če želi obstati, se bo morala vrniti k socialno demokratičnim koreninam države blaginje in spet zgraditi varnostne mreže." Ob današnji, s covidom-19 podprti "novi realnosti" pa avtor pravi, da je za tiste, ki si to lahko privoščijo in se zavedajo, da je upočasnitev privilegij, v času karantene logično, da se vrnejo k pisanju, ki zahteva pisalo, papir in lastno sobo, saj lahko v trenutni krizi prav "pisatelji prispevajo samorefleksijo, kritiko preteklosti in imaginacijo prihodnosti".

Vilenica v nagrajevanju sedanjosti in skrbi za prihodnost
Ob mnogih vileniških literarnih priznanjih in nagradah, s katerimi festival nagrajuje svobodo pisane besede, pa ob tem skrbi tudi za jutrišnji dan. Temu je tudi letos bila organizirana nagrada mlada vilenica, ki poteka kot mednarodni natečaj, namenjen otrokom osnovnih in srednjih šol tako v Sloveniji kot v tujini. Na letošnji jubilejni, 20. mednarodni natečaj, ki ga v sklopu festivala vodi Združenje književnikov Primorske v soorganizaciji z Javnim skladom za kulturne dejavnosti – Območno izpostavo Sežana, se je tokrat odzvalo 51 mladih pesnikov iz Slovenije in tujine. Ob premišljevanju mladih literarnih imen s spremenjeno izkušnjo vsakdanjega bivanja, Vilenica na takšen način ob velikih imenih svetovne literature skrbi tudi za mlade upe, ki jih spodbujanja k poglobljenemu pogledu iz literature v svet in iz sveta spet v literaturo.