Izbor literatov, ki je letos prišel iz 13 evropskih držav, se je odvil prav v času, ko se je spremenila vsakdanja izkušnja našega bivanja, hkrati pa se pred našimi očmi temeljito spreminja tudi Evropa in morebiti celo literatura.

Po mnenju Aljoše Harlamova je poezija še najbolj občutljiva za premike v literaturi ter se danes s papirja vse bolj razgleduje in prepleta z drugimi mediji. Foto: Pixabay
Po mnenju Aljoše Harlamova je poezija še najbolj občutljiva za premike v literaturi ter se danes s papirja vse bolj razgleduje in prepleta z drugimi mediji. Foto: Pixabay

Od globalne literature do literature sredi globalne pandemije
Prav o stanju literature in sveta se je z vileniškimi gosti pogovarjal tudi predsednik letošnje žirije Aljoša Harlamov, ki v območju besedne umetnosti ugotavlja, da je morda "od vseh umetniških področij najmanj sprememb v zadnjih 30 ali 40 letih doživelo ravno področje književnosti". Kot naprej pojasnjuje Harlamov: "Medtem ko se je glasbi in filmu čez noč zgodila digitalna revolucija, ki je za vedno spremenila njune načine produkcije, distribucije, dojemanja in konzumiranja, pandemija pa te težnje samo še krepi, se zdi, da e-knjige v književnosti vendarle niso imele tako dolgoročnega in temeljnega vpliva. Vsaj v Evropi ne. Poenostavljena produkcija in distribucija sicer tudi literaturo vse bolj podrejata angloameriški kulturi ter sistemu uspešnic oziroma zvezdniških pisateljev, obenem pa roman v svoji obliki in vsebini postaja vse bolj globalen; toda vsaj za zdaj je literatura zaradi svojih specifičnih lastnosti vseeno še najmanj podrejena komercialnim vplivom. Toda ravno to dejstvo, naj se sliši še tako paradoksalno, je najbrž tudi tisto, zaradi česar literatura ostaja precej konservativnejša od filma ali glasbe." Kako takšno situacijo razložiti danes, ko se zdi "da v umetnosti ni več prevladujočih gibanj ali smeri, temveč vlada srečni in demokratični eklekticizem", pa je ne glede na prevladujoče značilnosti literature, znotraj nje po Harlamovem mnenju vseeno mogoče izrisati nekatere izločevalne silnice – te se nahajajo prav tako v poeziji, ki je še najbolj občutljiva za premike v literaturi, saj se danes s papirja vse bolj razgleduje in prepleta z drugimi mediji.

Avstrijski pesnik Thomas Antonic. Foto: Vilenica/Sarah Earheart
Avstrijski pesnik Thomas Antonic. Foto: Vilenica/Sarah Earheart

To potrjuje tudi letošnji vileniški gost, avstrijski pesnik Thomas Antonic, ki je na vileniškem okroglem omizju spregovoril o "dunajski pesniški šoli". Ta je multimedialnost umetnosti v dobi svetovnega spleta namreč vzela za nekakšno logično, že kar "naravno" stanje sodobne umetnosti. Zato delo vse več sodobnih umetnikov, tudi Antoničevo, po mnenju Harlamova "težko spravimo v en sam predal, ne le znotraj žanra oziroma vrste (večina letošnjih ustvarjalcev Vilenice se ne ukvarja samo s poezijo ali samo s prozo, samo z romanom ali samo s kratkimi zgodbami, ampak prehajajo med vsemi temi oblikami), temveč tudi znotraj medija." Antonic je svojo ustvarjalno pot tudi sicer začel kot glasbenik in je k poeziji prišel prek glasbe, kot tekstopisec. Ob njegovem primeru, ki ga sicer lahko povežemo tudi z mnogimi drugimi sodobnimi ustvarjalci, lahko kot eno od osrednjih lastnosti današnje literature ali umetnosti označimo prav eksperimentalnost, ki seveda izhaja tudi iz tradicije, na katero se posamezni umetniki navezujejo; tradicije, ki je v različnih kulturnih okoljih sicer drugačna, ni pa več odvisna samo od lokalnega okolja, saj sodobni umetniki izkoriščajo "skrčeni" globalni svet.

Češki pisatelj in pesnik Marek Šindelka. Foto: Vilenica/Petr Machan
Češki pisatelj in pesnik Marek Šindelka. Foto: Vilenica/Petr Machan

Ob besedi tradicija in v povezavi z literaturo lahko presojamo tudi misli Marka Šindelke, češkega pisatelja in pesnika, ki izpostavlja dejstvo, "da češka umetnost vedno za korak ali dva zaostaja za dogajanjem v zahodnih umetnostih, a slednje presega s tem, da literaturo razume kot nekakšno "pošastno formo". Če je pisanje literature oziroma delanje umetnosti vedno pomenilo nekakšno "krajo" – krajo tujih kulturnih oblik, tujih zasebnosti in življenj; je to danes z možnostmi migracij, fizičnih in miselnih, postalo samo še lažje izvedljivo." Takšna odprtost in dostopnost sodobnega sveta pa seveda pisatelja postavlja tudi pred popolnoma nove izzive, pojasnjuje Harlamov in dodaja: "Nove realnosti svetovnega spleta, posebno družabnih omrežij, so ga prisilile, da mora za zgodbe, ki opisujejo današnjo realnosti, ki ni več le fizična, temveč je vse bolj tudi virtualna, skorajda izumiti popolnoma nov jezik. Vsakdanji govor se je namreč globinsko spremenil oziroma se pod vplivom novih medijev neprestano in z neverjetno hitrostjo spreminja in razvija, to pa sodobnega avtorja sili k temu, da znova premisli lastne tehnike."

Poljska pesnica Krystyna Dąbrowska. Foto: Vilenica/Frakcja R
Poljska pesnica Krystyna Dąbrowska. Foto: Vilenica/Frakcja R

S češkim gostom 35. Vilenice se strinja tudi Krystyna Dąbrowska, poljska pesnica, ki meni, da je sodobna literatura pod vplivom vizualne kulture prav tako sama deloma postala izrazito vizualna, a ob tem ne več nujno povezana s tradicionalno vizualno umetnostjo kot v časih modernizma, ko sta bili zlasti poezija in slikarstvo v izredno dinamičnem in vzajemno plodnem odnosu, temveč bolj v stiku s sodobnimi vizualnimi mediji, filmom in serijami. Hkrati pa, poudarja Dąbrowska "to ne pomeni nujno, da taki poeziji kaj manjka ali da gre za deskriptivno poezijo. Podobe, ki jih taka poezija vzbuja pri bralcih, so podobe vsakdanjosti, podobe osebnega življenja. Poezija včasih pač govori na podoben način, kot govori film, z vizualno domišljijo. Hkrati pa s pomočjo prepletanja z vizualnim, bodisi z ilustracijo bodisi z umetniško fotografijo, poudarja knjigo kot izrazito estetski predmet, že kot umetniški objekt sam na sebi".

Ko govorimo o spremembah v literaturi v zadnjih desetletjih, seveda ne moremo mimo sprememb, ki se dogajajo pravkar, in temu se ni izognilo niti tokratno vileniško omizje. Volha Hapejeva, beloruska pesnica, in Aušra Kaziliūnaitė, litovska pesnica, na omizju poudarjata, da sta gibanje #jaztudi in sodobni feminizem odprla nekatere nove svetove tudi v nekoliko izraziteje patriarhalnih družbah. "Tudi v Belorusiji, kjer ženske, na primer, še vedno nimajo enakih možnosti pri zaposlovanju v vseh poklicih (na primer kot voznice traktorja ali metroja), se senzibilnost založb in bralcev vendarle mehča za pripovedi o problematiki spolov in telesa. Tudi LGBTQ+ skupnost pogosteje in z več odprtosti prihaja do svojega glasu. Toda stvari se premikajo počasi, pri čemer so opaznejše tudi generacijske razlike," je o beloruski realnosti dejala Hapejeva. Podobno izkušnjo je v litovski družbi orisala Aušra Kaziliūnaitė, kjer teme, povezane z družbenimi in političnimi vprašanji, kot so LGBTQ+ in ekonomska neenakost, niso izrecno nezaželene, a prav tako še vedno nimajo nobenih možnosti prodreti do širšega občinstva. Medtem ko so v nekaterih zahodnih literaturah pravzaprav že mainstream, pa lahko v litovski družbi umetnik ali umetnica, ki odpira te teme, še vedno tvega, vsaj v medosebnih odnosih. Tudi poezija, pravi Kaziliūnaitė, "je komercialno popolnoma nezanimiva, je tako še vedno globoko vpeta v simbolne in strukturne boje, saj so se v preteklosti iz litovščine večinoma prevajala samo dela starejših moških pesnikov".

Litovska pesnica Aušra Kaziliūnaitė. Foto: Vilenica/Laima Stasiulionytė
Litovska pesnica Aušra Kaziliūnaitė. Foto: Vilenica/Laima Stasiulionytė

Obe pesnici prav tako poudarjata, da je v tem navidezno globalnem svetu, kjer se zdi, da smo vsi na istem, še vedno nujno potrebno, da umetnik ozavešča lastno pozicijo, s katere ustvarja. Vileniško omizje se ob premisleku situacije doma in po svetu ni moglo izogniti tudi spremembi, ki se dogaja prav zdaj in jo trenutno še težje premišljujemo, saj smo v resnici najbrž še globoko sredi nje, zato je težko ugibati, kaj bo prinesla. Če je pandemija covida-19 namreč tistim s privilegijem prinesla delo doma in so si ob tem lahko vzeli več časa za družino, za razmislek in počitek, jim na zasebni ravni prinesla celo kaj pozitivnega, se ne glede na povedano vsi ustvarjalci strinjajo, da na družbeni ravni obstaja velika nevarnost krepitve nedemokratičnih tendenc, pri čemer tudi vrnitev v "staro" stanje v resnici ni rešitev. Nejasna in spreminjajoča se pravila življenja s koronavirusom omogočajo in krepijo nove oblike diskriminacije in nadzora, so zaključili udeleženci omizja, ki ga je vodil Aljoša Harlamov, pri tem pa je Volha Hapejeva izrazila idealistično željo, "da bi nam sredi vsega tega tudi literatura pomagala ohraniti človečnost".

Evropa se širi in krči obenem, Vilenica pa se ob tem sprašuje Quo vadis?

Prevpraševanje evropske prihodnosti in vloge umetnosti v trenutnem svetu
Želja po ohranitvi človečnosti ne glede na izostren položaj v svetu prevladuje tudi v avtorskih odzivih na prevpraševanje prihodnosti Evrope in položaju literature v sedanjosti. Festival Vilenica, ki že od svojih začetkov neguje svobodno besedo, se bori za pluralizem mnenj in soobstoj manjših in večjih narodov ter njihovega književnega izraza, je namreč letos svojim gostom zastavil premislek na vprašanje "Quo Vadis?". Ob trenutno zamejenem in negotovem svetu se je Marek Šindelka nanj odzval z občutjem "Strah me je. A še vedno mislim, da obstaja možnost, čeprav zelo majhna, da spremenimo smer ali naredimo pekel vsaj malo bolj življenjski." Tudi glede prihodnosti Evropske unije avtor sicer goji upanje, da bi povezava preživela, a hkrati dodaja: "Vem, da sem naiven, vendar verjamem v prijateljstvo. A s stališča pesimista (realista?): čez nekaj let ali desetletij se bo končala in vsi se bomo pobili zaradi neumne namišljene ideje, kot je narod ali meja." Da smo na skorajšnji točki, ko stvari ni več mogoče obrniti na bolje, meni tudi avstrijski pesnik Thomas Antonic, ki o človeštvu in prihodnjem svetu pravi: "Mislim, da se bo človeštvo izbrisalo, saj ni dovolj inteligentno, da bi zaščitilo samo sebe in okolje, zato je nespametno verjeti, da se bo razvilo ali spoznalo kaj novega, preden bo prepozno. Svet bo preživel in brez nas mu bo bolje." Enako po avtorjevo velja za Evropo, saj je, če ne preseže koncepta "naroda" in se odločno ne zoperstavi ekstremistično desnim, fašističnim, nacionalističnim in ksenofobičnim težnjam, ki vznikajo povsod na celini, obsojena na propad. Upanje, da nova realnost in naša prihodnja identiteta ne bosta povezani s fašizmom, nacionalističnim mišljenjem ali podnebno katastrofo, si delita tudi poljska pesnica Krystyna Dąbrowska ter litovska avtorica Aušra Kaziliūnaitė, ki je današnje stanje v svetu, v katerega posamezniki in posameznice zremo vse bolj črnogledo, primerjala s posojilom. Po njenem mnenju je namreč "človeštvo že do takšne mere močno izkoriščalo planet in živelo velikopotezno brez odgovornosti in posledic. Zdaj pa se položaj zelo hitro spreminja. Ko kot človeštvo stopamo v to obdobje zgodovine, nimamo časa za prepire, pričkanje in neumne politične igre. Kot človeštvo bi se morali naučiti, da ne moremo živeti na račun narave, temveč z naravo. Nimamo več časa zanikati te resničnosti."

Beloruska pesnica Volha Hapejeva. Foto: Vilenica/Zhanna Gladko
Beloruska pesnica Volha Hapejeva. Foto: Vilenica/Zhanna Gladko

Da živimo v posebnem času, meni Volha Hapejeva, ki pa opozarja, da se je treba ozreti nazaj v čas in v račun vzeti ljudi, ki so živeli pred nami, saj na ta način lahko uvidimo, da je bil tudi njihov čas izjemen oziroma kot pravi sama: "Zato na to gledam s filozofskega stališča. Gotovo smo priča globalnim spremembam in v pandemiji se bomo morali priučiti novih pravil komuniciranja in sodelovanja. Morda je na začetku težko, a želim ohraniti upanje, da bomo razvili nove veščine. Za zdaj opažam, da so države in vlade zmedene. Spet se vzpostavljajo meje, nastajajo nove hierarhije, veliko je nasilja in ksenofobije, pandemija pa vse skupaj samo še poslabša, saj se ljudem zdi potencialno vsakdo nevaren. Fizična distanca je pomembna za telesno zdravje, a skrbi me, da lahko vodi do še več sovražnosti in vzajemnega nezaupanja, kar je lahko škodljivo za psihično zdravje in stabilnost." Avtorica z nekoliko več optimizma zre tudi v prihodnost Evropske unije, za katero sicer ugotavlja, da ni paradiž, "a zame, pesnico iz Belorusije, kaže, da obstajajo države, kjer zakoni delujejo, kjer si kot državljan zaščiten. Upam, da bodo tudi ljudje v moji državi nekega dne imeli pravice in svoboščine, ki jih imajo državljani EU-ja. Res pa je, da je pandemija prinesla veliko sprememb v človeško preprogo in tudi EU. Vzniknili so skriti problemi in upam, da bo EU-ju uspelo uporabiti svoje dolgoročne izkušnje demokratičnega ravnanja."

Ob razmisleku naše sodobnosti in morebitne prihodnosti letošnji vileniški avtorji in avtorice kot eno od možnosti rešitve oziroma spreminjanja sveta na bolje vidijo prav v umetnosti in literaturi, pri čemer Šindelka pravi, da umetnost potrebujemo bolj kot kdaj prej, saj je vedno pomenila sredstvo povezovanja, izmenjave mnenj, občutij, čustev, prečkanja meja, premagovanja ovir, zidov in ograj. Da je literatura v času globalne izolacije še toliko pomembnejša, se prav tako strinja Kaziliūnaitė, ki verjame, da je v okoliščinah zapiranja državnih mej pomemben občutek pripadnosti, občutek, da nisi sam v iskanju in mislih, da si del večje skupnosti in da si je na težke okoliščine nujno privoščiti umetnost, saj nas "zgodovina uči, da je umetnost pomagala posameznikom, da se spopadejo z zelo težkimi osebnimi situacijami, kot so žalovanje, ponižanje, spolni napadi in različne vrste travme. Moč umetnosti ni samo na individualni in osebni ravni, umetnost lahko prispeva tudi k celjenju celotne družbe in družb v vojni, med kugo ipd." Zelo podobno razmišlja Dąbrowska, in sicer, da so "poezija, literatura in umetnost načini spopadanja s težkimi, temnimi in strašljivimi trenutki. Rekla bi, da je umetnost na neki način velikanska "knjiga nespokoja", kot pravi naslov mojstrovine Fernanda Pessoe", čemur pa Antonic za zaključek dodaja: "Ko pride do vprašanja, ali si lahko kdor koli "privošči" umetnost, poskusite živeti brez nje. Prepričan sem, da umetniki, ki ne morejo živeti brez svoje umetnosti, ne potrebujejo nikogar, ki misli, da umetnost ni potrebna."

Iz literature v svet in iz sveta v literaturo
Da je umetnost v današnjem negotovem in spremenljivem svetu še toliko potrebnejša, je ob kritičnih uvidih letošnjih avtorjev in avtoric mogoče presojati tudi s pomočjo njihove pisane besede. Pri tem namreč ne gre prezreti, da je našo skupno prihodnost morda najbolj poglobljeno misliti prav prek raznolikih pesniških izhodišč ter osebnih avtorskih poetik, saj literatura ves čas označuje odprt prostor izmenjave mnenj in je sposobna posredovanja alternativnih možnosti našemu svetu – kar je vidno tudi v pesemskem izboru Volhe Hapejeve, Marka Šindelke, Aušre Kaziliūnaitė, Thomasa Antonica in Krystyne Dąbrowske, letošnjih gostov festivala Vilenica.


Volha Hapejeva
* * *
sedanjik mi povzroča preglavice
preteklik mi gre bolje
tam tudi živim
kot v kinu
ko zgubim spomin
in tiste, ki so vanj vstopili
brez mojega dovoljenja
mirno snamem iz spomina
kot las s plašča
ne da bi se spomnila
čigav je
(prevedla Veronika Sorokin)


Marek Šindelka
… Moški je odprl pokrov avta, notri motor zvit kot drobovje. Amirja je obšla negotovost. Prvič je Evropejca pogledal v obraz, vendar na njem ni bil zmožen prepoznati nobene poteze. Videl je le mig: Evropejec je lahno pokimal z brado proti pokrovu, tej kretnji se nikakor ni dalo nasprotovati, s tem neznatnim gibom je bilo izključeno vsako vprašanje. …
(prevedla Nives Vidrih)


Aušra Kaziliūnaitė
kaj če je bog galeb
vsa naša zgodovina si v želji, da bi videla, zatiska oči
tako dolgo smo iskali potrditev
da je zdaj končno dovolj, kajti zdaj je vse že tako resnično,
da bo zadoščalo do konca naših dni, itd. itd.
….
(prevedel Klemen Pisk)


Thomas Antonic
Združene države Absurdije
(odlomki)
II
… Stojimo na novem bregu in gledamo demone, ki tonejo, ko jih tok nosi s seboj. Apokalipsa je začetek, ki se sicer začne s solzami, a je polna upanja, zakrita s peskom po eksploziji, ki nas je namaskirala do neprepoznavnosti, zakriva obraz, dokler se dim ne razpuhti in se spet ne naučimo ljubiti. …
(prevedla Tina Štrancar)


Krystyna Dąbrowska
Najin jezik
....
takrat bi najin jezik rada vpisala na seznam
ogroženih jezikov manjšin,
ker ga poznata samo dva človeka
in ga je težko ohraniti,
in sočasno na seznam najmočnejših,
ker naju zaenkrat ohranja.
(prevedla Jana Unuk)