Gustave Courbet, Avtoportret (Obupan človek), 1843–45, zasebna zbirka. Foto: Wikipedia

Gustave Courbet (1819-1877) je bil umetnostni in politični upornik svojega časa, nekakšen Caravaggio 19. stoletja, le da je imel za razliko od baročnega predhodnika veliko več svobode pri izbiri tega, kaj slika. Delo slikarja, ki se je z objektivnim in brezčutnim realizmom zoperstavil akademskim načelom slikarstva, je tedanje francosko likovno prizorišče močno kritiziralo, uradno pa ga ignoriralo. Da bi torej svojim somišljenikom omogočil razstavljanje, je ob svetovni razstavi leta 1855 v Parizu postavil paviljon s 40 slikami in napisom Le reallisme G. Courbet.

Začetek njegove poti je podoben marsikateremu slikarskemu življenju tistega časa. Leta 1841 je začel v Parizu študirati pravo, vendar ga je od študija odtegnila ljubezen do slikarstva. Obiskoval je različne umetniške delavnice ter redno obiskoval Louvre, kjer se je posvečal predvsem kopiranju Velazquezovih, Halsovih in Rembrandtovih del. Slikal je tudi naravo, postopoma pa razvil značilno grobo potezo nanašanja barve.

Umetnikov atelje, resnična alegorija sedmih faz mojega umetniškega in moralnega življenja, 1855, Musée d'Orsay, Pariz. Foto: Wikipedia

Tudi politično je bil dejaven. V času pariške komune je bil predsednik odbora za muzejsko dejavnost, po propadu komune pa je bil po krivici obsojen za rušenje Vendomskega stebra v spomin na Napoleonovo armado. Leta 1873 se je umaknil v Švico, kjer je nekaj let pozneje umrl. Vendar njegov poskus rušenja akademskih načel je bil pomembnejši od njegove vloge v francoskih političnih dogajanjih, ki se je končala prav z njegovim begom v Švico. Ko se je v Franciji začel prebujati impresionizem, je bil Courbet sicer zaradi umika daleč stran od umetniškega središča, a njegovo slikarstvo je bilo od samega začetka drugačno kot tisto od mlajših sodobnikov.

Deček in mož lomita kamenje, 1849. Foto: Wikipedia
Gustave Courbet, Izvor sveta, (L'Origine du monde), 1866, Musée d'Orsay, Pariz. Foto: Wikipedia

Če so Renoir, Monet in Manet slikali druženje Parižanov, deklet na cvetočih vrtovih in poglede v spokojno naravo, je Courbet pozornost usmeril drugam. Leta 1849 je naslikal delo Mož in deček lomita kamenje. Podobe mukotrpnega dela ni slikal skozi prizmo moralistične krščanske družbe, pač pa postavil pred gledalca žalostno usodo moža in dečka med težaškim delom, ki mu, tako kot poti, ob kateri tolčeta kamenje, ni videti konca.

Tega leta je nastalo tudi eno njegovih najbolj znanih del - Pogreb v Ornansu, ki ga danes hranijo v pariškem Muzeju d'Orsay. Za podobo pogreba v svoji domači vasi se je naslonil na tradicionalno narativno postavitev in figure upodobil v naravni velikosti. Žanrsko upodobitev zaznamuje težka kompozicija, umetnik pa skuša z vertikalno postavitvijo poudariti temačno vzdušje dogodka.

Gustave Courbet, Pogreb v Ornansu, 1849–1850, Musée d'Orsay, Pariz. Foto: Wikipedia

Dandanes nemara posebej slovi po svoji neposredni upodobitvi ženskega akta, Izvor sveta (1866), ki ne spada le med bolj škandalozne slike 19. stoletja, ampak kljub več kot stoletni oddaljenosti podobno težnjo po cenzuri zbuja še dandanes, s tem pa nemara bolj kot o Courbetovem času pove marsikaj o sodobni družbi in njeni konstanti, ki se, kljub nekaterim korakom naprej, nikoli zares ne prekine.

Vendar v Courbetovem opusu ne najdemo le žanrskih podob, v katerem podaja svoj kritični pogled na svet, pač pa tudi pokrajine, mitološke prizore in čutne akte, pa tudi znamenito alegorijo slikarstva Slikarjev atelje.