V kosovski vasi Doganaj so denimo prav v tistem trenutku šele dobili električno napeljavo. Popolnoma drugačna realnost torej, ki jo kosovski umetnik Driton Selmani kot lokalno zgodbo preplete z globalno.

Umetnik Driton Selmani in kuratorka Hana Ostan Ožbolt. Foto: Kristina Bursać
Driton Selmani: Prostori, ki jih zapuščamo
Prostori Društva slovenskih pisateljev

od 15. maja do 6. junija 2019

Kuratorica: Hana Ostan Ožbolt

Presenečen nad tem, da so v njegovi domači vasi električno omrežje napeljali tako rekoč v istem času, kot je potekala Nasina odprava na Luno, je Selmani prisluhnil pripovedi svojega strica Sadika Cene o tistem za svet na eni in številne kosovske vasi na drugi strani prelomnem času. Zareza v razvoju zgodovine je bila za oba svetova povsem drugačna. "Ni bilo elektrike, nobenih avtomobilov, nobenih koles, le težko življenje, ponoči pa tema, saj nismo imeli luči. Spali smo v istem prostoru kot kokoši in krave," slišimo pripoved strica, ki jo Selmani v videodelu These stories prepleta z Nasinim posnetkom stopanja na Luno.

"Misija na Luno nas v tistem času ni zanimala, saj pred letom 1969 nismo vedeli, kaj se dogaja v svetu, nismo vedeli, kaj se dogaja v naši državi. Novice do nas niso prišle ... Ali grejo na Luno ali ne – za nas ni bilo nobene razlike. Za Kosovo to ni bilo pomembno. Kajti daleč stran smo bili od teh zgodb …" Iz teh zadnjih stričevih besed je Selmani prevzel naslov svojega dela: These stories torej, lokalne zgodbe, zgodbe majhnih ljudi, ki postavljene v kontekst "velikih" mednarodnih dogodkov slednje osvetlijo z drugačno relevantnostjo, in obratno. Prevprašujejo pomen tako 'velike' kot 'majhne' zgodovine, na ta način pa ustvarjajo eno, skupno preteklost.

These Stories (2018), videoinstalacija z zvokom, 7:23 min. Foto: Jaka Babnik

Delo These stories (2018) je eno od devetih, s katerimi se leta 1987 rojeni umetnik trenutno predstavlja v Ljubljani, kjer gostuje v sklopu iniciative HOoST in pravkar končanega festivala Slovenskih dnevov knjige. Njegova razstava je na ogled v prostorih Društva slovenskih pisateljev, kjer s subtilnimi intervencijami poseže v prostor z dolgo zgodovino.

Naša preteklost je naša skupna prihodnost (2019), izrezni napis, vinil, različne dimenzije. Foto: Jaka Babnik

Organizatorji Slovenskih dnevov knjige so kuratorko in gonilno silo HOoST-a Hano Ostan Ožbolt povabili, da na temo letošnjega festivala Prostori, ki jih zapuščamo, pripravi razstavo sodobne vizualne umetnosti. Kuratorka je videla vizualni poseg v sicer izrazito literarno zastavljen dogodek kot priložnost za predstavitev manj poznanega umetnika (z njim pa tudi umetniškega prizorišča), ki v svojem delu odpira drugačna vprašanja. K sodelovanju je povabila Selmanija, ki se je takoj prepoznal v naslovu festivala. Prostori, ki jih zapuščamo (Places We Leave Behind) je zanj nekaj poznanega, kar v različnih kontekstih tudi sam ves čas počne, pravi.

Naša preteklost je naša skupna prihodnost
"Vedno znova se vračam k preteklosti, k spominu, k dogodkom iz mojega otroštva in nato spet nazaj, v sedanjost, da bi na ta način pogledal v prihodnost."
Kdor je ujel prve dneve razstave, je k delu These stories pristopil prav prek tega poudarka. Umeščen je bil na vrt DSP-ja, v bel kombi, na katerem je z velikimi črnimi črkami pisalo Our Past is Our Common Future (Naša preteklost je naša skupna prihodnost). Umetnik s tem lansko delo postavlja v dialog z novim, na ta način pa ustvarja neke vrste kontekstualni portal, skozi katerega pristopi obiskovalec k delu, ki ga prek zgodb iz preteklosti sooča z njegovo sedanjostjo in prihodnostjo. Zdaj, ko je razstava na ogled v nekoliko okrnjeni postavitvi, je video umeščen v enega izmed kletnih prostorov hiše.

I Why, Why? (2012), vezenina, 100 x 70 cm. Foto: Jaka Babnik

Prav dialog, pomemben vidik Selmanijevega dela, je bilo tudi ključno vodilo umetniku in kuratorki pri postavljanju razstave v hiši Društva slovenskih pisateljev. "Sam bi to opisal nekako tako – kot da bi šel na technozabavo in tam zapel opero. Ali pa obratno, v operno hišo, kjer bi vrtel techno. Hiša ponazarja opero, v kateri smo izvedli sodoben preobrat."
Obenem stavba s svojo simbolno težo prostora kot doma slovenskih pisateljev, enega izmed gradnikov slovenske narodne in državljanske zavesti, korespondira z drugim pomembnim problemskim poljem, s katerim se Selmani kot predstavnik najmlajše države v Evropi, ki je še vedno marsikje nepriznana in neobstoječa, ukvarja v svojem delu. Gre za vprašanje konstituiranja identitete, ki pa pri Selmaniju nikoli ni le težava nacionalne identitete, pač pa tudi osebne, nikoli le kolektivnega, ampak vedno tudi posameznega.

Tell me where I am from? detajl. Foto: Kristina Bursać

Mi ustvarjamo svet, ne svet nas
Začetno izhodišče vseh umetnikovih del je osebna zgodba; ne zgolj njegova lastna, ampak tudi zgodba bližnjega sorodnika, čevljarja, izdelovalca nožev; ljudi, ki so pomembni izvedbeni členi v produkciji njegovih del. "Pomembne se mi zdijo osebne zgodbe. Mi ustvarjamo svet, ne svet nas," pravi.

Vprašanje identitete in nezmožnosti pozicioniranja načenja v dveh zgodnejših delih – I, Why, Why? in Tell me where I am from (obe iz leta 2012). V obeh delih se ukvarja z zgodovino Kosova, prek tega pa tudi s svojo lastno, osebno zgodovino. In v obe deli vključuje vezenino svoje matere, vse bolj pozabljene spretnosti pretekle dobe, s katero slika dileme, ki jih poraja trenutna situacija. V prvem nagovarja z minimalističnim delom – uokvirjenim izvezenim napisom I, Why, Why?, ki ima dvojni pomen –, fonetično namreč why nagovarja tudi kot vaj, ki je albanska beseda za jok in žalovanje.

Tell me where I am from? (2012), vezenina, 90 x 60 cm, devet risb azličnih dimenzij na papirju. Foto: Jaka Babnik
Call it fate, call it karma (2015), Po meri narejen čevelj, hlače, 140 x 220 cm. Foto: Jaka Babnik

Najstarejše delo postavitve Tell me where I am from je začelo nastajati med Selmanijevim študijem v Londonu. Frustriran, ker je ob vsakem novem poznanstvu porabil kar nekaj minut, da je pojasnil, od kod prihaja, in nenehnih težavah, ki jih je imel, ko je skušal naročati po spletu ali pa kupiti letalske vozovnice za domov, pa ni mogel izbrati možnosti končne destinacije, je študijske kolege prosil, da mu po spominu brez uporabe zemljevida narišejo Kosovo in njegovo lego v Evropi. Nastale skice je razstavil ob gobelinu zemljevida Evrope, ki ga je po umetnikovem navodilu izvezla njegova mati. Kosovo na zemljevidu je prazno, je kot jezero, morje, vrzel na kopnem, s tem pa država, ki obstaja zgolj napol.

"Ker moje države ni bilo na seznamih, sem začel prevpraševati lastno, ne nujno več nacionalno identiteto – ali sem človek? Ali sploh obstajam? Ob zavedanju, da moja država obstaja nekako napol, sem se spraševal o realnosti, ki nam je posredovana. Včasih vse to težko razumem in nočem le golo prevzemati resnice, ki mi je posredovana. Sem v konstantnem iskanju resnice, ki jo je zares težko najti. Zdi se kot iskanje tartufov – treba je riti, da se jo najde," razloži Selmani o delu in s tem še enem tematskem polju, ki je konstanta njegovega opusa, na postavitvi pa ga najneposredneje nagovori v delu Call it fate, call it karma (2015).

Call it fate, call it karma (2015), Po meri narejen čevelj, hlače, 140 x 220 cm. Foto: Jaka Babnik

Gre za objekt, sestavljen iz dveh hlačnic, ki si delita en veliki čevelj. Tega je dal Selmani naročiti v znani kosovski izdelovalnici čevljev Solid, kjer se je k lastniku obrnil z zelo jasno zamislijo: naročil je čevelj, ki ne ustreza ne desni ne levi nogi, pač pa je neke vrste vmesno obuvalo, ki naj bi ustrezalo obema stopaloma hkrati. V resnici seveda zares ne ustreza nobenemu, hoja v takšnem vmesnem čevlju pa mora biti kvečjemu boleča, saj ni prilagojena za nobeno stran – niti levo niti desno. Podoba v enem čevlju stoječega moža ponazarja naše obsesivno iskanje ravnovesja med obema poloma, nedoločenost in nezmožnost po jasni opredelitvi.

Postideološki čevelj je torej na eni strani kritika srednje poti in izogibanja zavzetja jasnega stališča, po drugi pa tudi metafora težavnosti vstopanja v dialog in sprejemanja kompromisov.

Tears don't Cry (2019), trije stoli, metla. Foto: Jaka Babnik

Čeprav sprva skeptičen – češ da bo moral za izdelavo čevlja ustaviti produkcijo dela 300.000 ljudi – se je lastnik tovarne prepoznal v vprašanjih in občutjih, ki mu jih je umetnik opisal, in na koncu čevelj izdelal brezplačno. Samo posredovanje ideje in razmišljanja tistim, ki mu pomagajo objekte uresničiti, se zdi Selmaniju v celotnem produkcijskem procesu ključno. "Umetnost razumem kot neko terapijo s samim s seboj, ampak kot takšna se mi izkristalizira šele po tem, ko je celoten produkcijski in ustvarjalni proces končan." Ključen gradnik Selmanijeve poetike je tudi humor. "Morali smo ga ustvariti, je kot nekakšen dopamin," pravi. "Podobno kot v Bosni. Še danes verjamem, da nas je humor rešil."

Selmanijevo medijsko izrazito raznoliko delo (ustvarja tako objekte, fotografijo in video kot instalacije in posege v javni prostor) povezujeta predvsem dialog in njegova odsotnost, torej neizrečeno, hkrati prisotno in odsotno. Ta moment pride posebej do izraza v prav za ta kletni prostor ustvarjenemu delu Tears Don't Cry (2019), v katerem se umetnik poigrava s tam najdenimi predmeti.

I Surrender (2018), iz serije Ljubezenska pisma. Plastična vrečka, flomaster, 65 x 45 cm. Foto: Kristina Bursać

Nabiralec vrečk
Med novejša oziroma še vedno nastajajoča dela spada serija Ljubezenska pisma, ki jo je začel ustvarjati leta 2018, ko je premišljeval, kako sta se z leti spremenila izpovedovanje ljubezni in komunikacija z ženo. Nekoč ljubezenska sporočila so se po rojstvu njunih otrok postopoma spremenila v naštevanje stvari, ki jih je treba kupiti v trgovini. Nekoč je med čakanjem v vrsti pomislil, da se je njuna ljubezen transformirala v potrošništvo, v idejo hrane. "Morda je ljubezen, ko obedujeva." Odločil se je, da bo ohranil vsako ženino sporočilo in ga ovekovečil na plastični vrečki, v kateri je domov prinesel zelenjavo, sadje in druge reči. To je bil začetek danes skoraj maničnega zbiranja plastičnih vrečk, ne le tistih, ki jih dobi ob nakupih, ampak tudi tistih, ki jih najde na cesti. Vsaka vrečka ima na sebi zapisano drugo misel, ki si jo je izmenjal bodisi z ženo bodisi prijatelji. Iz okoljevarstvenega vzgiba se je torej porodil izredno poetičen poskus zajezitve minljivosti ljubezni oziroma osmislitve njene transformacije z ovekovečenjem na tistem, kar nas hrani, hkrati pa pelje k propadu – plastiki, ki je nerazgradljiva, neuničljiva in tako zdrži celo dlje od ljubezni.

Brez naslova (2018), ročno izdelan nož, radirka, 21 x 5 x 6 cm. Foto: Jaka Babnik

Nož z radirko – avtoportret
Edino nenaslovljeno in obenem morda eno najintimnejših del na razstavi je ročno izdelan nož z rezilom na eni in radirko na drugi strani. Gre za neke vrste umetnikov avtoportret, ki ga uresničuje s svojim značilnim produkcijskim pristopom združevanja izginjajočega obrtniškega znanja (nož mu je izdelal eden zadnjih mojstrov te obrti, nekoč zaposlen v slavni tovarni Fanipa), ki kot mediator posreduje umetnikova občutja v predstavljen objekt. "Ob pogledu na nož je začutiti ta obrtniški rokodelski trenutek, vročino, v kateri je bil skovan … Potem opazimo radirko na ročaju. Velikokrat sem namreč v situaciji, v kateri nekaj odkrijem, to uresničim, potem pa o tem premišljujem in si želim to morda spremeniti, narediti na novo, narediti drugače."

Rezilo z radirko je tako metafora nasproti si stoječega ustvarjanja in uničenja, dejanja in njunega izbrisa, prisotnosti in odsotnosti. "Včasih gre za trapaste objekte, ampak meni se zdi pomembno, da na ta način arhiviram svoja občutja, svoja doživljanja, saj je to vse, kar imam in mi je zato pomembno. Zato lahko to imenujemo tudi moj avtoportret," razlaga.

Nož, ki reže na obeh straneh, postane obenem bodalo, v njem povzeta dihotomija pa se na ta način iz Selmanijeve intimen prenese na širši prostor. Bodalo z radirko je lahko tudi podoba ne le Kosova, ampak širše balkanske regije, trpke in krvave zgodovine nekdanje Jugoslavije, ki se od nekdaj sooča z zagrešenimi zločini in poskusom njihovega izbrisa bodisi kot zanikanja zgodovine bodisi kot soočenja z njo. S tem postane tudi portret okolja, v katerem se je umetnik formiral, prostora, ki determinira njegove dileme, stiske in identiteto.

In takšna je Selmanijeva umetnost – vprašanja nacionalne identitete, resnice, spomina in zgodovine odpira z izrazito subtilnim, skoraj liričnim preizpraševanjem samega sebe. Čeprav izrazito družben naravnan je vsaka njegova vizualno minimalistična intervencija ali vsakodnevni predmet izrazito intimen, oseben in vselej igriv. In čeprav izhaja iz lastne zgodbe in specifične situacije svoje dežele, so to – resda v drugačnem kontekstu in z drugačno težo – tresljaji, ki povezujejo vse nas.

I Cannot Be Myslef All the Time (2019), izrezani napis, vinil. Foto: Kristina Bursać
Driton Selmani (1987) živi in ustvarja med Prištino in Doganjaem (Kosovo). Je eden bolj izpostavljenih umetnikov svoje generacije, ki v zadnjih letih intenzivneje razstavlja (Center sodobne umetnosti (Priština), Muzej Ludwig (Budimpešta), Kunstraum Niederosterreich (Dunaj), Casa Contemporaneia (São Paulo), 16. bienale Mediterranea (Ancona), Narodna galerija (Tirana), Galerija U10/Galerija Eugster ||/Muzej sodobne umetnosti (Beograd), 5. bienale v Marakešu, Festival luči (Amsterdam)).