Ob četverici predstavljajočih se galerij jo je dodatno podčrtal projekt v fokusu NSK - Država v času.

Novi umetniški vodji sejma, ki konec septembra tradicionalno predstavi aktualno dogajanje na umetniškem prizorišču Srednje in Vzhodne Evrope, Johanni Chromik, se je zdela usmeritev pozornosti k Sloveniji prava pot, postavitev Države NSK v fokus letošnjega sejma pa glede na čas, v katerem živimo, nasploh popolna izbira. "Gre za izjemen projekt, izjemno umetnost, ki je večno aktualna in nikoli zares končana. Izjemno sovpada tudi s politično situacijo pri nas, kjer je bilo pravkar vse v znamenju volitev."

Prvotna ideja je bila torej, da se v fokusu predstavi Slovenijo, do česar pa je bil kurator projekta Tevž Logar malce zadržan. Deloma zaradi same časovne izvedljivosti, predvsem pa zaradi problematike, ki jo vidi v predstavljanju umetnosti v kontekstu nacionalnega. " Slovenija prav tako nima distribucijskega sistema, ki ga lahko apliciramo na sejem. Nimamo galerij, ki bi strateško delovale v mednarodnem prostoru," razloži Logar.

Kot vedno ga je že v samem kontekstu prezentacije zanimala tudi specifika samega razstavišča. "Razstava drugače deluje v muzeju ali galeriji. Sejem pa je sploh zelo specifičen kontekst in nisem želel, da projekt izpade kot kurioziteta." K sodelovanju so zato povabili tudi svetovne galerije, ki so posodila dela za samo predstavitev, s tem pa zagotovili občinstvo, interes in samo valorizacijo, kar je pri projektu, kot je sejem, tudi izredno pomembno, pravi.
Predstavitev Države NSK se torej ne osredotoča samo na pred 27 leti vzpostavljen projekt, ampak idejo ustanovnih članov vzame zgolj za izhodišče, lupino, v kateri njeni državljani nadaljujejo in na svoj način obravnavajo in prevprašujejo teme, ki si jo v vseh teh letih od ustanovitve zastavlja projekt države v času.

Če so torej na zunanjih stenah predstavljena dela ustanoviteljev – IRWIN, Laibacha, Dragana Živadinova in Novega kolektivizma – so v notranjosti na ogled dela državljanov NSK-ja, ki jim je v njihovem delu skupno zavračanje omejitev, česar se lotevajo prek različnih principov – zgodovine, spomina ali pa geopolitičnih paradigem.

Država NSK, ki jo je umetniški kolektiv Neue Slowenische Kunst kot državo, vezano na čas, in ne ozemlje, ustanovil leta 1992 kot odziv na politično dogajanje po prelomnem letu 1989, se torej v sejem kot eno od ključnih platform prezentacije aktualne umetniške produkcije vpenja in s tem nanj odziva na dveh ravneh. Najprej, kot že pred leti načet komentar oziroma odziv na trenutno politično stanje in družbeno klimo, ki jo ob vzponu migracij vse bolj determinira porast fašizma, nestrpnosti in ksenofobije.

"Preveč je obremenjenosti z nacionalno in drugimi identitetami, kar ne prinese nič dobrega, zgolj konflikte," je že pred časom dejal Ulay, eden od sodelujočih umetnikov, ki se je v svojem delu sprva ukvarjal predvsem s preiskovanjem lastne identitete, potem pa to opustil, saj ji je nehal pripisovati pomen. Na to postavitev so vključili prav umetnikove zgodnje polaroide, na katerih se umetnik ukvarja z vprašanjem spolne identitete, znotraj katere išče svoj ženski del, obenem pa z izrazito izpovedujočimi pozicijami lastnega telesa napoveduje smer, ki jo bo ubrala njegova umetnost v naslednjih desetletjih.

Predstavljeni umetniki se ne ukvarjajo neposredno s temo meje, narodnosti in drugo tematiko, ki jo odpira Država NSK, ampak gre za njihov osebni odnos do vzpostavljenih sistemov, njihove osebne refleksije preteklosti oz. nekega prostora, pove Logar. Gre torej za prakse, ki s kritičnim nabojem gledalca pripeljejo k razmisleku, ta pa na končno vodi do vrednot, ki jih zastopa razstava NSK, še razloži kurator.

Poleg Ulaya se znotraj projekta predstavljajo še Julieta Aranda & Anton Vidokle, Burak Arikan & Ahmet Ögüt, Danica Dakić, Vadim Fishkin, Ištvan Išt Huzjan, Ilya & Emilia Kabakov, na beneškem bienalu sodelujoči kosovski umetnik Alban Muja, Ilona Németh, Adrian Paci, Lia Perjovschi, Mladen Stilinović, Jaan Toomik in Tadej Vaukman.

In drugič, projekt že od samega začetka prevprašuje tudi mehanizme sodobnega umetniškega sistema, ki predvsem v primeru tovrstnih sejemskih in bienalnih predstavitev v prvi vrsti temelji prav na prezentacije umetnosti znotraj nacionalno-državnih okvirjev. "Sam osebno imam težavo, ko se umetnost prezentira v kontekstu nekega geopolitičnega konstrukta. Se pravi Beneški bienale je zelo konservativna prezentacija, ki jo potem sama institucija rešuje z glavno razstavo, ki ni paviljonska. Vendar že to pakiranje v segment nacionalnega se mi zdi problematičen," razlaga Logar. "Zato mi je to tukaj pomemben vidik, ki se vzpostavlja, po drugi strani pa se vsi izbrani umetniki, ki sodelujejo – se pravi državljani NSK-ja, se po notranji logiki ukvarjajo s tematikami – se pravi socialno-političnimi oziroma s predlogi neformalnih mrež, kar država NSK seveda je in kar je na neki način izjemno močen segment sistema sodobne umetnosti. Veliko dogajanja torej temelji na mrežah moči."

V spremljevalnem programu fokusa so predstavili tudi dokumentarni film Kustosova soba. Igor Zabel: Kako narediti umetnost vidno?, ki je nastal v režiji Damjana Kozoleta in po scenariju Urške Jurman, s katero so se po projekciji tudi pogovarjali.

Na sejmu so se predstavile štiri slovenske galerije – kot večletne udeleženke dogodka Galerija P74, Galerija Photon in Galerija Fotografija, prvič pa se je predstavila Ravnikar Gallery Space.

Vrnitev na mesto zločina
Galerija P74 se na sejem vrača enajsto leto. Medtem ko je v preteklih letih običajno predstavljala predstavnika starejše in mlajše generacije, je tokrat na Dunaj poslala dela dveh predstavnikov srednje generacije. Čeprav se Polonca Lovšin in Uroš Potočnik izražata v drugačnem mediju, pa se četudi z drugačnimi zgodbami prek tega spoprijemata z ne tako zelo drugačnimi vprašanji. Oba se dotikata teme globalizacije, ki jo odpirata na popolnoma drugačen način – Polonca Lovšin se po principu kolaža in naredi-si-sam z opraševalci dotika okoljevarstvene problematike, medtem ko Uroš Potočnik v klasično sliko v izrazito realistični maniri vnese zagonetko, s katero potihoma, a neposredno opozori na slepo pot globalizacije in našo obsedenost s komoditeto.

Če je torej Polonca Lovšin iz dostopnih ji predmetov izdelala opraševalce, ki bodo prevzeli vlogo izumrlih čebel, je Potočnikov fliper na verandi opomnik o odštevanju časa, ki bi ga človeška vrsta teoretično še lahko živela na tem planetu.

Ko pravi direktor galerije Tadej Pogačar, so si sejmi zelo različni tako po velikosti kot znotraj nacionalnega okvira. "Tudi okus ni povsem internacionalen, ampak je zelo nacionalno pogojen. Mi vendarle težimo k temu, da nagovarjamo mednarodno občinstvo, in če vztrajaš tako število let, potem si s pridobiš krog stalnih obiskovalcev, gostov in tudi kupcev. To je konec koncev tudi obvezna stvar, ki se je moraš držati," doda.

Marsikateri posel se sicer sklene šele po sejmu, saj zlasti, kadar so v igri večji zneski, zbiralci v miru premislijo, kaj kupujejo, pa vendar so v P74 stojnico pospravili brez dela Polonce Lovšin Pollinators Collective, ki je šla v roke znane nemške zasebne zbirke.

Kakšno leto manj se na dunajskem sejmu predstavlja Galerija Fotografija, ki je leta 2009 prav ta sejem (sicer še pod imenom Vienna Fair) izbrala za svojo prvo tovrstno predstavitev. Takrat so se predstavili z dvema klasikoma, Borisom Gabrščikom in Stojanom Kerblerjem. Prvega so kot uveljavljenega umetnika vključili tudi letos, zraven pa postavili še prav tako uveljavljeno Tanjo Lažetić in pa dva mlajša fotografa – Tilyen Mucik in Andreja Lamuta.
Prodali so dve deli perspektivne Tilyen Mucik, ki so jo na sejmu predstavljali z dvema serijama, v katerih se ukvarja s svojo prepoznavno floralno motiviko. V Tihožitjih se s podobami uokvirjenih rož navezuje na čas preloma 19. v 20. stoletje, ko je bilo umetnicam dovoljeno slikati le (cvetlično) tihožitje. V seriji Prisilna simbioza pa fotografinja rože postavlja v sobivanje s popolnoma različnimi nepričakovanimi predmeti. Tudi delo Andreja Lamuta, ki se je predstavljal s serijama Mnemosis in Nokturno, je zamenjalo lastnika, prav tako delo iz serije Devet bazenov za razbitim steklom Tanje Lažetić, ki ob referiranju na serijo Edwarda Rusche s podobami bazenov iz prospektov jugoslovanskih turističnih krajev podaja drugačno zgodbo, vezano na nekoč skupen prostor propadle Jugoslavije.

Tudi Galerija Photon se na sejmu ponaša z razmeroma dolgo tradicijo - tam se predstavlja od leta 2008, saj je, kot pove direktor galerije Dejan Sluga, poleg budimpeškega najbližji tovrstni dogodek, po drugi strani imajo od leta 2013 na Dunaju tudi galerijo. Po Slugovih besedah imajo ves čas v mislih povpraševanje mednarodnega trga, saj je ta nekaj popolnoma drugega kot domače prizorišče. To je razvidno tudi v vrednotenju same umetniške fotografije, ki je v Sloveniji znotraj sodobne umetnosti vendarle še vedno v nekoliko podrejenem položaju. "Vsekakor je drugače. Na sejmih v tujini ne dobim vtisa, da bi bila fotografija odrinjena."

Tudi direktorica Galerije Fotografija Barbara Čeferin opaža, da je fotografija mednarodno gotovo bolj prepoznana, čeprav je bitka povsod. Na tujem je vendarle bolj opazna, saj je tam več sejmov, pravi. "Pri nas se rado govori o majhnosti trga, vendar je to vse relativno. Po eni strani to drži, po drugi pa gre tudi za nerazgledanost ali pa neozaveščenost na tem področju. Majhnost trga po eni strani je pomembna, po drugi pa relativna," pravi. Kot galeriji, ki posveča svoj program fotografiji, se ji zdi zato pomembno sodelovati na sejmih s fotografsko ali sodobno umetnostjo. "Na začetku novembra gremo tudi v Pariz na sejem sodobne umetnosti. Pristopi vse te umetnosti se vendarle prepletajo. Na prvi pogled združujemo morda zelo različne pristope in umetnike, a naše vodilo je kakovost, ne toliko žanr. Tudi če sodelujemo z umetniki, ki ne uporabljajo izključno fotografije, pa jo le deloma uporabljajo, nas zanima kakovost, ne pa sam medij."

Pri sodelovanju na sejmu se zdi Slugi v tem pogledu pomembno vprašati, koliko pozornosti namenja programsko vodstvo fotografiji. "Ali je kakšen fokus namenjen fotografiji, pa hitro ugotovimo, da ni. Ali so posebna vodstva za zbiralce, ali jih vodijo na stojnice, kjer se predstavlja fotografija," razmišlja. Photon je za letošnjo predstavitev izbral dela slovenske fotografinje Vanje Bučan, konceptualnega podobe enega ključnih imen nekdanje jugoslovanske in madžarske umetnosti Bálinta Szombathyja (eno fotografovo delo so na sejmu prodali, za odkup še enega pa dogovarjanja še potekajo) in dela iz serije Slutnja prepoznavnega slovenskega fotografa mlajše generacije Petra Koštruna.

Sam je do dunajskega sejma v tem pogledu kritičen, saj pozornost, posvečena fotografiji, ni optimalna, medtem ko opaža, da je v Budimpešti, kjer se galerija predstavlja v teh dneh, precej drugače. Pa vendar je prisotnost Galerije Photon tudi na dunajskem sejmu pomembna, dodaja. Najprej, ker imajo na Dunaju svojo galerijo, pa tudi, ker ob močni konkurenci potrjujejo svoj status – ogromno avstrijskih galerij na sejem vendarle ni sprejetih, spomni, zaradi česar so pred leti začeli organizirati alternativno platformo Parallel Vienna.
Sluga poudarja tudi pomen podpore ministrstva za kulturo, ki subvencionira udeležbo slovenskih galerij na relevantnih sejmih. "Tu bi bilo treba še marsikaj korigirati in spremeniti, pa vendar osnovni model podpore prek poziva obstaja," pravi.

Vrednost letošnjega javnega poziva ministrstva za kulturo za izbor javnih kulturnih projektov mednarodnega sodelovanja na področju vizualne umetnosti je 119.000 evrov (na tem mestu ni odveč omeniti, da se Vienacontemporary vrednoti znotraj druge kategorije, medtem ko so za umetniško fotografijo specializirani sejmi, kot sta Paris Photo, Art Photo Budapest in Photo Basel, šele v tretji).

Primer Poljske pokaže, kako pomembna je državna podpora
"Moram reči, da je v Avstriji ta podpora še veliko večja. Tako da te prave, pomembne avstrijske galerije dobijo večjo podporo, tudi madžarske galerije dobijo izjemno podporo. Medtem ko je v nekaterih drugih državah, kot je denimo Poljska, ta podpora nekaj časa bila, v tem času pa je bila poljska umetnost tudi izjemno prisotna na sejmih in bienalih. Ob spremembi politične klime pa je postala podpora zelo skromna in poljska umetnost je izginila. To omenjam zaradi tega, ker nam ta primer lepo pokaže, kako pomembna je državna podpora. Čeprav je razmeroma majhna in gre za neznaten delež sredstev, pa je v mednarodnem kontekstu vendarle to izjemno pomembno."
Pomembno je delo na dolgi rok, opozarja. "Nič se ne zgodi čez noč ... Sejmi so dragi, ampak mislim, da dosegamo s takšno podporo države dosti solidne učinke in da se je sejmov smiselno udeleževati," je prepričan. Predvsem letos, kjer je slovenski pečat posebej močan. "Vidimo, kakšna velika zgodba se ustvarja ob prisotnosti štirih galerij. V bistvu so bile štiri galerije na sejmu prisotne že v preteklosti. A letos je Slovenijo dodatno povzdignil še fokus z Državo NSK. Okoli tega se je zgodila promocijska zgodba, ki nam je nam seveda pomembna," sklene Sluga.

Tek na dolge proge
Kot novinka sejma se prvič na njem predstavlja Ravnikar Gallery Space, ki bo proti koncu leta praznovala dve leti delovanja. Direktorica Piera Ravnikar sprva o sejmu v resnici ni razmišljala, saj je bila prepričana, da potrebuje galerija še nekaj let, preden bo za to pripravljena. Vseeno pa se je prijavila po spodbudi umetniške direktorice Johanne Chromik, s katero sta sodelovali na okrogli mizi v Mariboru. Galerijo predstavlja s koloristično zaokroženimi deli treh umetnikov – platnom A Moment Happy Simona Kocjančiča, s serijo, v kateri Nina Čelhar dokumentira prazne interierje in eksterierje, in pa serijo monotipij Love Letters Maje Babič Košir. Izbrala je torej umetnike, ki predstavljajo tudi nov korak njihove delovne prakse, saj gre za prve tri ustvarjalce, s katerimi odslej ekskluzivno sodelujejo.

Glede same prodaje od prve predstavitve na sejmu Piera Ravnikar ni imela večjih pričakovanj. Prvenstveno se ji zdi pomembno, da vstopijo na mednarodni prostor, se naučijo česa novega, spoznajo podobne prakse, posameznike in umetnikom omogočijo aktivnejšo predstavitev, promocijo in nenazadnje tudi distribucijo. "Mislim, da je ob veliki konkurenci pozicioniranje na mednarodnem trgu velik izziv. Ne gre namreč samo za umetnost, ampak tudi umetnike, za ime galerije. Menim, da je to tek na dolge proge, da moraš biti prisoten v tem prostoru in zelo aktivno delati."

Prav tako se ji zdi pomembna izmenjava izkušenj z drugimi galerijami, četudi se nemara soočajo z drugačnimi problemi, vezanimi na specifike njihove države. "Skupaj lahko najdemo rešitev, kako naj male galerije preživijo. Ker večje zasebne galerije so postale velike, včasih celo prevelike, tako da imajo po svetu lahko tudi po 18 lokacij. Gre za zares velik aparat s stotinami zaposlenih, kjer se obračajo veliki denarji. Kako torej znotraj tega zaščititi male ribice. To so realni problemi, s katerimi se moramo nekako spopasti. Sama nisem še še niti med temi malimi ribicami, ampak se mi zdi, da bodo vedno ljudje, ki bodo cenili butičnost, lokalnost, nek srčen odnos," razmišlja Piera Ravnikar.

Poleg letošnjega fokusa sta na sejmu kurirani tudi sekciji Zone 1, v kateri je umetnostna zgodovinarka in kustosinja Fiona Liewehr pozornost usmerila v mlade umetnike, ki so na različne načine povezani z Avstrijo. Nova kategorija je tudi Explorations, ki pod kuratorstvom Haralda Krejcija predstavlja umetnost obdobja med letoma 1945 in 1980, ki je bila po besedah Johanne Chromik s konstantnim referiranjem in novim odkrivanjem avantgarde vselej neka podtalna rdeča nit umetnosti Srednje in Vzhodne Evrope.

Umetniški sejmi v prihodnosti
V seriji pogovorov so med drugim razmišljali o prihodnosti megalomanskih bienalnih in sejemskih predstavitev umetnosti, ki se v luči sočasno potekajočih okoljevarstvenih protestov in družbenokritičnih umetniških del (če se še enkrat vrnemo k NSK-ju – Državi v času), v več pogledih zdijo vprašljiv koncept. Johanna Chromik meni, da bodo sejmi tudi v prihodnje igrali vlogo platform, ki povezujejo ljudi, ne zgolj zbiralcev, ampak tudi kuratorje in novinarje, saj omogočajo, da se na enem mestu vidi toliko umetnikov in del. "Verjamem, da sejmi vsekakor igrajo veliko vlogo v tem sistemu kot platforme za prodajo, za mreženje in tako naprej. Sami imamo kot sejem nalogo, da zagotovimo dobro ozadje za vse tako ali drugače udeležene elemente."

Kako lahko govorimo o prihodnosti umetnosti, ko pa je niti ta planet nima, je ob navdihu petkovih okoljevarstvenih protestov na diskusiji o prihodnosti umetnosti spomnila v New Yorku in Dubaju delujoča likovna kritičarka Rahel Aima, ki je prepričana, da bi se morali bolj usmeriti v premislek o trajnostnosti. "Če izvzamemo samo prodajo del, po sejmu ni zares prave potrebe. Mislim, da svet brez sejmov ne bi zares vplival na umetniško sceno. Lahko bi bili brez."